Faraoni s plaže na glasbeni oder

V zadnjih dneh pred koncertom, ki so do zadnje ure zapolnjeni z vajami in urejanjem kopice podrobnosti, da bo vse tako kot mora biti, smo se pogovarjali z Nelfijem Depangherjem.

> Zagotovo bi lahko napisali knjigo o vsem, kar ste doživeli od leta 1967, ko ste prvič zaigrali v skupini Faraoni, ki je nastala kot protiutež priljubljenim Kameleonom ...

“No, takrat nismo niti pomislili na to, da bi bili konkurenca Kameleonom, saj so bili naši vzorniki. Še več, prav oni so nam dali priložnost, da smo se predstavili na njihovih nastopih in nas neposredno s plaže spravili na oder hale Tivoli, ko so imeli samostojni koncert. To je bil prvi nastop Faraonov v Ljubljani. Vem, da marsikje piše, da smo nastali kot njihova protiutež, ampak to res ne drži.”

> Kako to, da ste se odločili za profesionalno glasbeno pot s skupino Faraoni?

“Od začetka igranja pri Faraonih pa do moje odločitve o profesionalni glasbeni poti je preteklo kar nekaj let. Rekel bi, da sploh nisem razmišljal o tem. Zgodilo se je, verjetno zato, ker sem si to želel. Toda, da se bom lahko vse življenje ukvarjal samo z glasbo, tega si niti v sanjah nisem mogel zamisliti. Očitno mi je bilo tako usojeno.”

> Ste še edini izvirni član Faraonov do današnjih dni, ali ne?

“Ja, sem edini še vedno nastopajoči član prvotnih Faraonov, toda ne smemo pozabiti tudi ostalih članov, ki so vsak na svoj način prispevali k tako dolgi in uspešni glasbeni poti. Žal so nekateri že pokojni. Nekateri so glasbeno kariero zamenjali z nečim bolj donosnim, nekateri pa še vztrajamo.”

> Skupina je doživela največje uspehe predvsem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V tem obdobju so nastale skladbe, ki so še danes velike uspešnice …

“V desetletjih obstoja skupine Faraoni se je zamenjalo kar nekaj članov, večinoma pevcev. Ko smo se po nekajletnem premoru odločili, da bomo imeli nastope v portoroškem Avditoriju, Šempetru pri Gorici, na Bonifiki in zdaj v Ljubljani, smo se zbrali člani , ki smo skupaj v devetdesetih posneli največ uspešnic.”

> V zasedbi Nelfi Depangher, Piero Pocecco, Slavko Ivančić, Ferdo Maraž in Enzo Hrovatin ste uspeli spojiti vaše poglede na glasbo Faraonov. Je to pomenilo veliko trenja med vami?

“S trenji se glasbene skupine nenehno srečujejo. Trenja so nastajala samo takrat, ko se je razpravljalo o dobrobiti Faraonov, saj je znano, da imajo ljudje različna mnenja. V obdobju našega največjega glasbenega uspeha, v obdobju, ko so nastale danes že zimzelene uspešnice Faraonov, sta bila Enzo in Ferdo glavna avtorja naših skladb. Našla sta zmagovalno formulo za uspeh in imeli smo tudi srečo. Seveda smo se uspehov zelo veselili in to nam je dajalo novih moči za uspešno nadaljevanje naše glasbene poti. Kljub temu, da se je takrat tržišče zaradi osamosvojitve Slovenije precej zmanjšalo, smo imeli veliko nastopov in včasih je do majhnih trenj prišlo tudi zaradi preutrujenosti. Ampak, kakor sem že dejal, v vsaki glasbeni skupini pride do nesoglasij, saj ima vsak član pravico povedati svoje mnenje. Nam je to dolga leta uspevalo, kar potrjujejo tudi naše uspešnice. Zelo je pomembno, da trdno verjameš v delo, skladbe in pripadnost svoji skupini.”

> Pred tremi leti ste dejali, da ste si zaslužili upokojitev, uživanje v družini, praznovanje praznikov med svojimi dragimi. Sodelovanje v skupini ste zamrznili. Vendar vaša upokojitev ni dolgo trajala…

“Imel sem srečo, da sem vse življenje delal, kar sem si želel in tako sem si prislužil majhno pokojnino. Toda moje življenje se ni bistveno spremenilo, saj sem še vedno glasbeno aktiven. Brez glasbe mi ni živeti! Če sem bil zaradi odsotnosti nekoliko “slabši” oče, bom zdaj boljši nono. Sem pa zelo vesel in ponosen, ko slišim lepe in pohvalne besede o ostalih članih skupine Faraoni, ki, poudarjam, ni razpadla. Med velikimi koncerti se vedno družimo tudi z inštrumenti v rokah.”

> Od kod ideja ponovne združitve za koncerte, ki so doživeli neverjeten uspeh?

“Organizatorja Iztok Novak Easy ter Danijel Koradin sta nas kar nekaj časa nagovarjala, da bi organizirali posebne koncerte. Dolgo smo oklevali, saj je vsak od nas imel svoje zasebne načrte. Vendar smo si po dolgem razmisleku rekli: “Zakaj pa ne?” Danes smo jima zelo hvaležni in to zaradi tega, ker sta nama dala priložnost, da se prepričamo, da so naše popevke še vedno zanimive in tudi aktualne ali pa so že zimzelene, skratka, da vloženi trud ni bil zaman. Vsem nam sta vlila neverjetno samozavest, saj je nismo več imeli. Po uspešnih koncertih na Primorskem pa smo dobili povabilo še iz Ljubljane. To je za na velik izziv. Koncert bo v petek, 24. oktobra, v hali Tivoli. Vabim vse, ki bi radi preživeli prijeten večer z veliko dobre glasbe v družbi naših dveh glasbenih prijateljev Tereze Kesovije in Oliverja Dragojevića, da se nam pridružijo.”

> Je bilo težko, predvsem s Slavkom, zgladiti trenja, ki so nastala po njegovem odhodu in najti izgubljeni “feeling”?

“Slavko se je v danem trenutku odločil, da gre svojo pot in nam je to tudi pravočasno povedal. Seveda je to bila - naš repertoar je temeljil na njegovem glasu - boleča izguba. Toda Faraoni ne bi bili to, kar smo, če ne bi rešili tudi tega problema. Vedeli smo, da moramo nekaj spremeniti in nastale so pesmi: Solinar, Peškador, Neimenovana … Po Slavkovem odhodu smo šli vsak svojo pot. Niti med nami pa se niso nikoli pretrgale, saj je Slavko na svojih nastopih vedno izvajal kar lepo število uspešnic Faraonov. Mi smo pa njegov vokal nadomestili z glasovi, ki so ostali v skupini, nismo iskali drugega vokalista. Čas marsikatero nesoglasje zgladi, tako je bilo tudi v tem primeru. Danes je tako, kot da ni nikoli odšel iz skupine. Smo pač ponovno dobri stari Faraoni, kljub temu, da ima vsak od nas še vzporedno glasbeno pot.”

> Na vaših koncertih tudi radi zapojejo, imenujmo jih kar - glasbeni velikani …

“Tokrat bosta v Ljubljani z nami Tereza Kesovija in Oliver Dragojević. Oba sta bila z nami tudi na koncertu v spomin na našega Ferdija Maraža leta 2004, leto dni po njegovi smrti, v Avditoriju. Resnično sta dobra prijatelja in se nam vedno zelo rada pridružita na odru, tako da se koncert lahko s ponosom imenuje Ne bom pozabil na stare čase. Verjeli ali ne, ko smo se pogovarjali o njunem honorarju, o tem nista hotela niti slišati. To sta res prijatelja in umetnika z veliko začetnico, s katerima smo Faraoni preživeli veliko lepih in uspešnih let in doživeli veliko nepozabnih trenutkov, ko smo jih na začetku naše poti spremljali na njihovih koncertih.”

> Na odru so na vaših koncertih pogosto mladi glasbeniki, med njimi sin pokojnega člana in avtorja kar nekaj vaših uspešnic Ferda Maraža …

“Na dosedanjih koncertih so se nam na odru pridružili tudi mladi in odlični glasbeniki in ženska vokalna skupina Šturle, ki poskrbi za lepo podobo in doda našim vokalom še žensko nežnost. Na odru se nam bo v Ljubljani pridružil Aleksander Maraž, na katerega bi bil Ferdo izredno ponosen. Skupaj bova zapela eno skladbo. Aleksander se je že poskusil tudi kot avtor, saj je za Polono Furlan pred leti podpisal uspešnico Ying Yang.”

> Kako so nastale prelepe popevke San Simon, Peškador, Solinar ...

“Mah, popevke nastajajo, ko najmanj pričakuješ. Pesem V San Simonu je slovenska verzija skladbe U Bašku vodu, ki smo jo izvajali na nastopih z Oliverjem Dragojevićem. Nam je bila tako všeč, da sem spisal slovensko besedilo, pesem smo posneli in poslušalci so jo vzeli za svojo. Peškador in Solinar pa sta nastala, tako kot večina naših uspešnic, izpod peresa Ferda Maraža in Enza Hrovatina. Verjeli ali ne, Silva Bajc iz Postojne pa je podpisala besedilo Solinarja.”

> Vem, da so popevke za glasbenike kot del “družine”. Kljub temu, katera izmed uspešnic skupine Faraoni vam je najbližja in zakaj ...

“Tega vprašanja se vedno najbolj bojim in se ga otepam. Lahko samo povem, kar je znano. Za naše občinstvo je Solinar naj popevka Faraonov. Verjetno pa ima vsak član skupine svojo najljubšo skladbo. Meni pa je malce, poudarjam, samo malce bolj blizu Peškador, ker sem nekatere trenutke te skladbe doživel na svoji koži, v Izoli je bil en peškador…”

> Torej … ste takšni, ker ste Faraoni?

“Tako pravi naša uspešnica, tako pravijo ljudje in tudi dejstva to dokazujejo. Nismo ne boljši, ne slabši, smo Faraoni!”

MAJDA SANTIN