Faraonski duh znova na odru
Legendarna primorska glasbena skupina Faraoni se je v preteklih desetletjih v srca domačih poslušalcev zasidrala z mnogimi uspešnicami. Zimzelene melodije, kot so Mi ljudje smo kot morje, Solinar, Ne bom pozabil na stare čase, Tu je moj dom, Sem takšen, ker sem živ, Kar je res, je res, V San Simonu, še vedno zasedajo mesta v repertoarjih domačih radijskih postaj.
Zagotovo pa bi jih v živo znova radi slišali predstavniki različnih generacij. V minulih petih letih so se člani zasedbe posvetili samostojnim glasbenim projektom ali drugim sodelovanjem, sedaj pa se znova vračajo na domače odre. Najprej v portoroški Avditorij, kjer bodo v sredo, 14. avgusta, z gosti nastopili na več kot dvournem koncertu, s katerim bodo obeležili 45 let delovanja skupine. Obiskali smo jih na eni od skupnih vaj v prostorih Bakala Blues Banda v Ankaranu in poklepetali s pevcem Slavkom Ivančićem, bobnarjem Nelfijem Depangherjem, kitaristom Enzom Hrovatinom in basistom Pierom Poceccom.
> Po kolikem času ste se sedaj, za praznovanje 45. obletnice delovanja, znova združili legendarni Faraoni?
Nelfi: “Na silvestrski večer pred petimi leti smo zadnjič skupaj nastopili v Tolminu. Takrat smo že občutili nekaj pomanjkanja energije med nami, ki je nekako pešala. Po vsem tem času smo se odločili, da se znova sestanemo. Odločili smo se, da bi bilo prav, zlasti zaradi naših zvestih poslušalcev, da priredimo nekaj nastopov po Sloveniji in se nato glede na odziv občinstva odločimo, ali ostanemo na naši glasbeni sceni ali priredimo poslovilno turnejo (smeh).”
> Kaj ste počeli v tem času?
Nelfi: “O tem bi vsak posebej lahko več povedal. Piero je delal na svojem projektu, Slavko pa je tako ali tako že prej gradil tudi svojo samostojno kariero. Sam sem ta čas preigraval in se tudi upokojil.”
Enzo: “V tem času sem izdal svoj prvi samostojni kantavtorski prvenec z naslovom Volaria dismentegarte, kar v izolskem dialektu pomeni Rad bi te pozabil. Na albumu je dvanajst avtorskih pesmi, ki pripovedujejo preproste zgodbe o resničnem življenju, ljubezenskih bolečinah, radosti in trpljenju. V besedilih sem uglasbil tudi poezije Dorine Beržan in Astrid Brenko. Album je poseben zaradi besedil petih v izolskem dialektu, ki predstavljajo nekakšen slavospev Izoli, njenemu govoru, njenim ženskam, življenju, burji, vinu in drugemu, kar lahko simbolizira intimno pripadnost nekemu okolju, nekemu mestu, nekemu načinu bivanja in čutenja. Sem namreč pristen in zaveden Izolan že od rojstva, zatorej verjetno moja odločitev o jeziku izražanja na prvencu ni prav nič nenavadna.”
Nelfi: “Zdaj pa se je zbrala ekipa, ki je posnela največ uspešnic, razen pokojnega Ferda Maraža, saj želimo občinstvu predstaviti tisto najboljše, kar smo ustvarili v obdobju Faraonov.”
> Kaj pa je tisto najboljše, oziroma na katere uspešnice ste najbolj ponosni in s katerimi ste se najbolj usidrali v srca ljudi?
Nelfi: “Verjamem, da je to odvisno od vsakega posameznika , ravno tako to velja za vsakega od nas. Občinstvo bi zagotovo izbralo pesmi Solinar, Tu je moj dom, Ne bom pozabil na stare čase, V San Simonu …”
> Katero obdobje pa bi lahko izpostavili kot vaše najuspešnejše?
Nelfi: “Zelo pomembno je bilo začetno obdobje, ker smo si takrat pridobili neko ime z nekoliko drugačno glasbo, kot jo igramo danes. Najbolj plodno je bilo zagotovo obdobje, ko je z nami pel Slavko Ivančić in smo napisali največje uspešnice, torej med letoma 1994 in 2001, pa tudi kasneje, saj smo s skladbama Solinar in Imej me vedno s seboj začrtali poseben mejnik v zgodovini Faraonov. Lahko bi rekli, da je bilo uspešnih več obdobij.”
> Ste se tedaj, na začetku, tudi udeleževali raznih glasbenih festivalov po nekdanji skupni državi?
Nelfi: “Takrat so že bili neke vrste festivali, a bolj rock revije. Kot sem že omenil, smo tedaj igrali žanrsko drugačno glasbo, opredeljevali so nas, da igramo psihadelični rock, česar si sami ne bi upali trditi. S prihodom Marjana Malikovića smo pridobili dobrega kitarista in naša glasba je tedaj zvenela bolj rockersko.”
> Ste za skladbe vedno poskrbeli znotraj skupine ali so vam jih napisali drugi avtorji?
Nelfi: “Bolj ali manj je vsaj glasba bila delo katerega od Faraonov, velikokrat tudi besedila, sicer smo si jih sposodili od Miše Čermak, Damjane Kenda Hussu ali koga drugega.”
> Vaše uspešnice so v novo podobo preoblekli mnogi naši glasbeniki, Eroika, denimo, poje vašega Solinarja … Kaj vam to pomeni?
Nelfi: “Mislim, da je avtorju skladbe in nato izvajalcem lahko v ponos, da jo je nekdo lansiral, da je požela toliko pozitivnih mnenj in energije, da jo igrajo tudi drugi.”
> Ste imeli priložnost kdaj slišati te priredbe? Kakšne se vam zdijo?
Nelfi: “Seveda. V ekipi Eroika so se sicer odločili za bolj klasično priredbo, ki je primerna za tovrstne pevce, česar jim prav nič ne zamerimo in jih pri tem samo spodbujamo.”
> Tudi na festival Melodije morja in sonca imate zagotovo prijetne spomine, saj ste večkrat zmagali. Se boste znova kdaj prijavili nanj?
Enzo: “Zmagali smo kar trikrat v istem desetletju - leta 1992 s skladbo È tristemente, nato leta 1994 z uspešnico Mi ljudje smo kot morje, leta 1997 pa smo zmagali s pesmijo Kar je res, je res.”
Slavko: “Letos pa smo prijavo na Melodije morja in sonca zamudili za en dan. Morda se prijavimo prihodnje leto.”
Nelfi: “Na tem festivalu smo sodelovali še večkrat, zasedali druge dobre uvrstitve, včasih pa nam je nastop na festivalu zelo učinkovito pomagal pri promociji nove skladbe.”
> Koliko je danes faraonskega v vas?
Slavko: “Glede na leta ga je vsak dan več (smeh).”
> Kaj pa pred 45 leti - kaj je bilo faraonskega?
Slavko: “Dober občutek, da nosiš ime, ki je vezano na zgodovino in na veličastno, pomembno, večno tematiko.”
> Pa je v tistem času veljal kak trend izbiranja imen, ki se končujejo na oni?
Slavko: “Ja, verjetno je res bil nek trenutek konec 60. in v začetku 70. let, ko smo slučajno izbirali imena na oni, kot recimo Kameleoni, Faraoni …”
Nelfi: “Bilo je povsem slučajno.”
> Kakšni so spomini na začetna obdobja? Ste veliko koncertirali po državah nekdanje skupne republike?
Slavko: “Precej, lahko bi rekli od Vardara do Triglava, najbolj južno smo bili pri meji z Grčijo. To so bila zlata leta. Oder smo si delili z Oliverjem Dragojevićem, Terezo Kesovijo, Mišom Kovačem … Bila so v vsakem primeru najboljša - kar se tiče države, njene ureditve in 'položaja' v denarnici.”
> Bi se z veseljem vrnili spet v tiste čase?
Piero: “Seveda, če bi bili mladi (smeh).”
Slavko: “Predvsem to, zagotovo - da bi bili znova tako mladi kot takrat.”
> Je bilo obdobje, ko ste igrali v zasedbi Faraoni, vaše najlepše, najzanimivejše v osebni glasbeni karieri?
Slavko: “Glede na to, da sem predvsem pred tem zamenjal že nekaj skupin, je bilo bendovsko obdobje Faraonov moje najbolj uspešno obdobje. To je bilo v času od leta 1994 do 2000.”
Nelfi: “Zagotovo to velja tudi za vse nas, saj takšnega uspeha nikjer drugje nismo ponovili.”
> Kako ste se skozi čas osebnostno, značajsko spreminjali?
Piero: “Ni bila samo glasba tista, ki nas je držala skupaj, ampak tudi značajsko smo se dobro razumeli, veliko smo igrali po tujini, se družili za odrom. Bili smo kot družina, ki se podpira v dobrem in slabem. To nas je toliko let tudi držalo skupaj. Samo glasba bi nas težko povezovala toliko let. Glasbeno smo se zadnjih pet let manj družili, a ostale vezi so ostale.”
> Pred desetimi leti ste se poslovili od dolgoletnega člana, klaviaturista Ferda Maraža, pred kratkim pa od glasbenega kolega Danila Kocijančiča. Kakšni občutki vas ob tem prevevajo?
Piero: “Zagotovo nas najprej prizadene žalost zaradi izgube osebe, ki je preživela in doživela mnogo enakih glasbenih trenutkov kot mi. Ampak to je življenje in četudi nas kdo zapusti, njegova glasba vselej ostaja. Zato z njimi ostaja tudi veliko lepih spominov.”
Enzo: “Namesto Ferda se nam je sedaj pridružil njegov sin Aleksander na kitari, Matej Barič nas bo na koncertu spremljal na klaviaturah, Marko Hrvatin bo tudi na kitari, Goran Moskovski bo na tolkalih, Tomaž Nedoh pa s saksofonom. Zapele bodo tudi Šturle, vokalni kvartet mladih primorskih pevk.”
> Znova se dobivate na vajah, morda ugotavljate, da ste pogrešali Faraone v zadnjih letih?
Enzo: “Menim, da je odmor vsakemu prinesel nekaj dobrega. Vsekakor so takšni premori dobri za osebnostno rast vsakega od nas. Včasih se v takih trenutnih rodijo tudi novi navdihi.”
Nelfi: “Vsi pa smo bili v tem času glasbeno aktivni.”
> Kaj pričakujete od koncerta?
Nelfi: “Predvsem lepo vreme, poln avditorij ter da bi publika z nami zapela vsaj polovico pesmi.”
ANA CUKIJATI
