Film kot arheološko orodje: Archeo
Znana lepa zgodba je, da se je režiser Jan Cvitkovič šolal za arheologa. In čeprav ga lahko okličemo za etabliranega filmarja, še vedno ... koplje.
Njegovi filmi se želijo, se zdi, prekopati skozi geološke plasti vsakodnevnih navad in odnosov, da bi nazadnje izkopali preprostost, izkopali bistvo. Izkopali neko osnovno rdečo nit. Morda še bolj kot za njegove druge filme to velja za Archeo, zmagovalca lanskoletnega FSF, ki ga bodo pravkar začeli predvajati v Kinodvoru in ki bo potem odšel na pot po drugih kinih art mreže.
Cvitkovičev prvi scenarij je bil tisti za kratek film Rop stoletja, s katerim je pridobil Grossmanovo nagrado.
V slovensko zavest je bil katapultiran z vlogo v filmu Janeza BurgerjaV leru. Vloga večnega študenta skupaj s tistim izjemnim dialogom o nesmiselnosti aktivizma je bila, menda, kot pisana na kožo nekemu drugemu Cvitkoviču izpred filmskih časov. V leru je bil, zanimivo, eden tistih filmov, ki je znal govoriti o stvareh, o katerih so razmišljali mnogi Slovenci. Cvitkovič je bil tudi soavtor scenarija. Zanimiva podrobnost je, da sta se kasneje oba avtorja (tudi Burger) umaknila v bolj metafizične vode; tudi v smislu, da sta se temu adutu filma V leru, dialogom, želela skorajda povsem izogniti.
Potem so prinesli kruh, priteklo je mleko. S kratkim filmom Kruh in mleko, ki je bil morda malce pretirano raztegnjen na več kot 60 minut, je Jan Cvitkovič obudil toliko preprostosti, slovenstva, skritih značilnosti družinskih odnosov, žrtvujoče se ženske, moškega, ki se ne moreta upreti sprostitvi v alkoholu, in odtujenega otroka ..., da se temu ni mogla upirati niti tujina. Cvitkovič je za film dobil beneškega leva za prihajajoči režiserski up.
Ko si enkrat zapisan v mednarodno filmsko zavest, stvari postanejo enostavnejše. Naslednji projekt je bil Odgrobadogroba. Orson Scott Card bi temu rekel Govorec za mrtve (Speaker for the Dead). Pa ne da obstajajo resne podobnosti med Cvitkovičevim filmom in serijo knjig, razen poklica enega od likov, da na pogrebu pove zgodbo življenja umrlega. Tudi Odgrobadogroba je seciranje slovenske družbe, njenih izločevalnih sposobnosti. Besede, ki jih film zašepeta, bi morda bile: “Kaj dobrega in kolikor toliko objektivnega lahko poveš in čutiš do nekoga le tedaj, ko umre.” Tudi Odgrobadogroba je torej ne le kopanje groba - v mnogih smislih besede - temveč tudi kopanje do neke vrste bistvene značilnosti slovenstva ... ali človeštva. Cvitkovič ostaja arheolog, le da ne zemeljski, temveč arheolog zavesti.
Vmes je Jan Cvitkovič postal eden od botrov festivala Kino Otok (Cinema Isola). Festival, vzpostavljen kot neke vrste različica Motovunskega filmskega festivala, namenjen druženju nekonvencionalnih režiserjev in filmov, letos prihaja v svoje osmo leto. (Mimogrede, natečaj Video na plaži 2012 je pravkar odprt, kratkometražne filme zbirajo do 11. aprila.)
In tudi če ni snemal dolgih filmov, je Cvitkovič posnel nekaj kratkih, med drugim pa se je pojavil tudi v vidnejši vlogi v filmu Metoda Pevca Lahko noč, gospodična. Nazadnje je prišel čas še za Archeo. Film, opisan kot vizualna poezija. Cvitkovič mu pravi: “Molitev.” Vesna za najboljši film, najboljšo režijo in najboljšo fotografijo na portoroškem filmskem festivalu. Zdaj končno v kinih.
PETER ZUPANC
