Filmi LIFFa: od literarnih klasik do goril, od moderne tekmovalnosti do jastogov
Spisek, ki ga imate pred sabo, ni niti navodilo niti vodič - je le mozaik določenih podrobnosti o določenih filmih, ki vam morda lahko pomagajo pri odločitvi. Je osebni mikroskop, uperjen med mrgoleče programe, zmotljiv, a morda vendarle sposoben nakazati kaj bleščeče pomembnega.
Bravo (Aferim!), film, ki ga je režiral Radu Jude, sodi na ta spisek zaradi preproste kombinacije črno-bele barve in slikanja Evrope okrog leta 1930 - in ukvarjanja s tematiko preganjanja Romov. Gre za portret - ali skico - časa, ki se ga ponavadi ne lotevamo, in tematike, ki je vsekakor naša boleča točka.
Dheepan režiserja Jacquesa Audiarda je letošnji cannski zmagovalec. Temu se preprosto ne da ugovarjati.
Čisto nova zaveza (Le tout noeveau testament) režiserja Jacoa van Dormaelia. Zgodba: bog živi, je kljub svojim močem navaden možakar in ima neubogljivo hčer. Gre za komedijo, ki je v nekaterih krogih (recimo internetna stran Twitch) sprožila lepe odmeve - verjetno zaradi nekonvencionalne komike in kombinacije postelja, Catherine Deneuve in gorila.
Jastog (The Lobster) režiserja Jorgosa Lanthimosa - saj veste, grški filmski čudež, tokrat pokapljan z distopično ironijo. Humor bo skorajda neviden, a oster kot nož. Verjetno.
Kačji objem (El abrazo de la serpiente) režiserja Ciroa Guerre - evropski raziskovalci amazonske džungle spletejo nenavadno prijateljstvo z lokalnim šamanom. Predvsem sem radoveden, kako je film rešil problem jezikovnih pregrad - in pazite, navdih so bili prvi raziskovalci kolumbijske Amazonije, torej stvari ne bodo iz trte zvite.
Kako sem izgubila nedolžnost (The Diary of a Teenage Girl) režiserke Marielle Heller. No, s takšnim naslovom zares ni težko privabiti pozornosti … Film je posnet po stripih odkritosrčne Phobe Gloeckner in je obenem posvečen iskanju ljubezni ob stranpoteh spolne revolucije. Zveni malce lahkotno, a je komedija - morda pravšnja osvežitev v določenem trenutku festivala. In, oh, gre za najboljši mednarodni celovečerec festivala v Edinburghu.
Macbeth režiserja Justina Kurtzla. Hej, hej - Michael Fassbender kot Macbeth. In izjemno realističen pristop k okoliščinam ubogega Macbetha. Zelo verjetno film ne more biti pol tako dober, kot slutim, a ga je vseeno treba videti. Že zaradi igralca.
Krvava pisarna (O piseu), režiser je Hong Won-Chan. Film je triler oziroma kriminalka o umoru na korejski način, a se obenem dotika tekmovalnosti v službah (prav tako na korejski način). Koreja ponavadi ne razočara, sploh če gre za krimiče. Tale je v sekciji Ekstravaganca.
Morilka (Nie yin niang) režiserja Hou Hsiao-Hsiena. Film, ki je iz kitajskih kinodvoran izginil kot kresnica ob jutru - tako hitro. “Preveč art. Zgodba slabo povzema resnično legendo - in na žalost izpušča fantastične elemente,” pravijo ljudje. Precej jasno je, da gre za film, ki se povsem naslanja na barve in kompozicijo slike - torej veste, če ga iskati ali ne. Film za estete.
Nemirna obala (A Bigger Splash). Luca Guadagnino je režiser. V trenutku, ko sem med igralci prebral ime Tilda Swinton, me je zapustila vsa razsodnost in sem absolutno za. Film sicer premore več znanih imen (tu je recimo Ralph Fiennes), a tudi zgodba, jasno, ni odveč - stara legenda rock glasbe na počitnicah, stari prijatelji, odpiranje pandorine škatle spominov.
Peter Zupanc