Filmska bera z azijskega sveta
V domačih kinocentrih je pravkar na ogled japonski animirani film Vesoljski pirat kapitan Harlock (Space Pirate Captain Harlock) in 47 Ronin, ki sloni na resnični japonski zgodbi, se mu bo kmalu pridružil.
Kitajsko-hongkonški film Veliki mojster (Yi dai zong shi) še vedno vrtijo v art mreži, ki obenem pravkar čaka na japonsko dramo Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru). Na podlagi teh naslovov se sicer ne more reči, da so se vrata slovenskih kinematografov na stežaj odprla azijskim filmom, toda neke vrste odstiranje se dogaja. Morda gre le za naključje - morda dva meseca kasneje o filmih podobnega izvora ne bo ne duha ne sluha. Vsekakor se že nakazuje, da bo v prihodnje ameriška produkcija mnogo bolj flirtala z velikim trgom Azije. In dokler lahko le upamo, da bi v naše kinodvorane (ponovno) redno pridobivali filme studia Ghibli in dokler naša art mreža ne odkrije režiserja Siona Sona, naj vam kot možen nasvet za predogled služi tale povsem naključen spisek nekaterih dobrih ter relativno svežih filmov z azijskega kontinenta. Niso nujno najboljši. So pa vsaj zanimivi.
Getting Home (Luo Ye Gui Gen, režija Zhang Yang, Kitajska, 2007). Prijatelja se odpravljata domov - in en od njiju je mrtev. Gre za road movie, komedijo, polno kratkih vinjet in kot se ponavadi napiše, odbitih okoliščin ter likov. A obenem je film malce več kot to. Približno v stilu filma Jaz pa tebi mamo (Y tu mama tambien) niza neverjetne in ne tako zelo hvalospevne posledice izgradnje nove Kitajske; prav nič naključno ni, da je večinski del prevozov, ki jih uporablja glavni junak, gradbenih. Obrati so nenehni, in pravzaprav pravijo nekaj drugega o Kitajski - kako je to dežela, kjer se lahko pomeni preobrnejo na glavo v sekundi in kjer ne moreš biti povsem prepričan o ničemer. Geting Home je eden tistih, morda ne enkratnih, a vendarle odličnih filmov, ki so lahkotni, gledljivi, a ne prazni - dobra komedija z nadgradnjo. In kot posebna omemba: ritual spremljanja mrtveca domov je nekaj, kar je v polpretekli Kitajski dejansko obstajalo, za to početje so bili plačani ljudje, ki jih je podeželje povezovalo z magijo.
Seeking Asian Female (režija Debbie Lom, ZDA, 2013). Tale dokumentarec ne prihaja iz Azije, a bolj povezan z Azijo ne more biti. Pripoved o rumeni mrzlici je čista zmaga. Režiserka azijskega porekla - s svojimi predsodki - spremlja ameriškega šestdesetletnika, obsedenega z Azijkami. Spremlja njegovo pridobitev, preko interneta naročeno ženo, dokler se ni prisiljena kot prevajalka vmešati v njun odnos. Spremljati njune vzpone ter padce je navsezadnje manj razburljivo kakor spremljati spreminjajočo se vlogo opazovalke. Čeprav bi stvari lahko bile še odličnejše - z vpletanjem psihologije ter drugih podatkov, recimo tega, da menda okoli 19 odstotkov azijskih moških v Ameriki ne more najti dekleta iste rase - je tale iskren, prisrčen ter nenehno poln zapletov film skorajda vse, kar bi dokumentarec moral biti.
Journey to the West: Conquering the Demons (Xi you xiang mo pian, režija Stephen Chow, Kitajska, 2013). Predloga je eno od klasičnih del kitajske literature. Se spominjate Kralja opic? In tale film je dobro omeniti predvsem zato, ker je precej lep primerek kitajske blockbuster produkcije. Stephen Chow pokaže vso tisto znanje, ki vas je lahko začaralo (ali malce razjezilo) že ob njegovih prejšnjih filmih. Lahko je kot Spielberg precizen režiser s pretanjenim čutom za akcijo in komedijo, za nadvse tekoče izmenjavanje tonov filma - režiser, ki gledalca čustveno zajame v sekundi in ga ne izpusti. A po drugi strani lahko v naslednji sekundi pade v tako otročjo komiko, da bi ga najraje zgrabili za vrat, tresli in kričali nanj. Kakorkoli, tole je včasih malce prehiter, včasih v napačnih trenutkih premoderen, včasih preveč melodramatično obarvan z ne povsem prepričljivimi posebnimi efekti, a obenem vseeno izdelek, ki je povsem na ravni vsega, kar ponujajo Marvelovi superheroji; ali celo občasno nad to ravnijo.
Petal dance (režija Hiroshi Ishikawa, Japonska, 2013). Tako subtilnega filma o prijateljstvu zlepa ne boste videli - ne, ni veliko zgodbe, in kot da je poglavitna šifra filma bolj zamolčati in ne pokazati, kakor pa se kopati po kakršnemkoli razgaljanju (čustvenem ali drugačnem). A ravno skozi ujetje te tišine uspe režiserju prikazati nekaj tako vsakdanjega, nekaj tako mimobežnega, a pomembnega v odnosih ... Obstaja trenutek, ko se zgodbe v filmu zapletejo v vozel, ko film ujame nek izjemen ritem nežne komedije, ki ga potem - na žalost - ne uspe zadržati. Težko je reči, če je to zanalašč, a do konca nisem več obžaloval; le z užitkom surfal po notah minljivosti in nedorečenosti tega posebnega filma.
Red Light Revolution (režija Sam Voutas, Kitajska, 2010). Shunzi iz Pekinga ostane brez službe in odpre malo prodajalno s spolnimi pripomočki ... Tale komedija je mnogo preveč lahkotna, čeprav ves čas kaže potencial širokoustne, pikre, ostre komedije, jo zaključki (ter nekaj castinga) pustijo na cedilu. A vendar - če ste pri volji za s spolnostjo navdahnjeno, ne preveč korektno, zelo naglo kitajsko komedijo, ki uspe med šale vriniti uboj kakšnega stereotipa in obenem prikazati kakšno dejstvo moderne Kitajske … Če obenem zmorete najti nekaj simpatij za najbolj nebogljenega možnega preveč naglo govorečega antijunaka - kot če bi Eddie Murphy v svojih najboljših časih bil predebel, pregrd in preneumen - potem je tole film za vas.
Dragon / Wu xia (režija Peter Chan, Hongkong / Kitajska, 2011). Tole je film borilnih veščin skorajda na višku tega, kar tovrsten film lahko stori- in v resnici je bolj drama ter detektivka kakor film borilnih veščin. Začne se z borbo navadnega vaščana z dvema lopovoma in kasneje detektivsko analizo te borbe ter vprašanjem, kako je možno, da je navaden vaščan premagal takšna borca. Od tu naprej pa do naslednje borbe traja mukotrpno sestavljanje primera - ko navsezadnje, po dolgem času, pride do naslednjega akcijskega prizora, je ta izredno poln pomenov. Film Dragon se ne zadovolji le z užitkarjenjem v kopičenju trupel, temveč precej vestno preizprašuje odnose med okoliščinami odraščanja ter rezultati dajanja zgledov. In obenem se na zabavne načine obregne ob skrivnosti kitajske medicine.
PETER ZUPANC
