“Glas in kitara, to sem jaz”

> Končali ste študij umetnosti glasbe in gledališča v Bologni. Zakaj ste se odločili za omenje ni študij?

“Vsak najprej pomisli na življenjepis, študijska leta in di plomo. Res je bolonjska uni verza po svoje prestižna, če ne zaradi drugega zaradi profe sorjev, ki so na njej poučevali; od Umberta Eca do zdaj že preminulega etnomuzikologa Roberta Leydija. A gre le za univerzo v Italiji, kar pomeni, da je študij večkrat zelo italijansko obarvan. Z izjemo etnomuzi kologije, harmonije in glasbene teorije, se večinoma osredotoča na “piflanje” zgodovine glasbe v vseh možnih odtenkih. Študij pa je lahko tudi drugačen. Ve liko glasbenih genijev jazza, bluesa rocka in drugih zvrsti je bilo in so glasbeno nepismeni. Imajo pa talent in vedo, kako ga izražati.”

> Glasba vam je blizu že od otroštva?

“Ja, res je. Glasba je moja od otroštva. Ko sem igral harmo niko, sem svojega profesorja ve dno spraševal o pomenu par titur. V bistvu nisem razumel fraz, zgradbe napisanega. Naj večkrat mi je bilo vse skupaj popolnoma nerazumljivo. Po tem sem pri trinajstih, štirinajstih letih pustil harmoniko, si kupil prvo akustično kitaro, začel pi sati pesmi in delati prve korake v ansamblu s sošolci. Bili smo pankersko melodični blues an sambel, ki je igral lastne sklad be, ker tujih nismo znali izvajati. Imenovali smo se Tozd lopovi. In prav zaradi imena so nam mno gi očitali, da se norčujemo iz institucij. Danes bi bili spet ak tualni ... Potem je prišel študij klasične kitare, igranje v an samblih ...”

> Po študiju ste se zaposlili na Deželnem sedežu Rai za Fur lanijo Julijsko krajino.

“Ne, pred to zaposlitvijo sem delal vsepovsod in marsikaj. Tu di v službi na Radiu Trst A sem bil dolga leta nepravi človek v ne pravem okolju. Vsa ta birokra cija, hierarhije in podobne za deve, ki so tipične za državne službe, so mi bile tuje, moreče. Še za zamenjavo žarnico je bilo potrebno napisati prošnjo. Po dolgih letih sem našel sistem za sobivanje s kolegi in ustanovo. Končno se mi ni več treba vsako jutro prisiliti in odpraviti od do ma na delo. Čeprav me včasih res prime, da ne bi šel.”

> Glasba vas je, kljub redni zaposlitvi, vedno spremljala. Igrali ste v kar nekaj skupinah, kot na primer Dirty Fingers, pa Wild Spirits. V skupinah, ki so se spogledovale z bluesom, s country glasbo …

“Ja. Dirty fingers smo potomci Tozd lopovov, čeprav sva od ori ginalne postave ostala sama z basistom Samom Ferlugo. Igrali smo blues in rock 'n' roll, zadnjih nekaj let pa bolj pavziramo. Vmes so prišle druge zasedbe. Za kratek čas sem igral tudi v zasedbi Triestanga. Igrali smo argentinski tango Astorja Piaz zolle. Krasna glasba! Potem so bili Big Wheels, new country zasedba za plese. Imeli smo ve liko nastopov po Furlaniji in Ve netu. Nastopali smo na šagrah in tudi večjih country zborih, ko smo igrali za več tisoč ljudi in trume v kavboje opravljenih Fur lanov. Res so zanimivi ljubitelji te glasbe! Med tednom hodijo v običajne službe, ob koncih tedna pa se oblečejo v ozke kavbojke in kariraste srajce, obujejo usnjene škornje in si nadanejo kavbojske klobuke.

Po Big Wheelsih sem sodeloval tudi v zasedbi Wild Spirits s Pepijem Ježem, pevcem skupine Kalamari. Na žalost smo začeli, ko je kriza že pokazala zobe in je bilo nastopov vedno manj, sicer pa v Sloveniji ni bilo nikoli veliko oboževalcev country glasbe. To glasbeno obdobje je bilo res lepo in plodovito. Posneli smo kar nekaj avtorskih komadov.”

> Vrniva se k skupini Dirty Fin gers. Zanjo je bil zagotovo naj bolj odmeven lanski nastop v ljubljanskih Stožicah s Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič. Desettisočglava množica verjetno res ni mačji kašelj …

“Če gledamo le število obis kovalcev zagotovo, ampak z Dirty Fingers smo doslej imeli kar nekaj zanimivih nastopov. V dobrih, starih časih, so naši nas topi trajali po štiri ure in več, velikokrat tudi brez odmora. Ali smo omagali mi ali publika. To se je dogajalo tudi na naših koncertih v slovenski Istri v de vetdesetih letih minulega stolet ja, preden je policija zaostrila kontrole na cestah. Včasih so nam, ko smo malo vijugali po obalni cesti, policisti sledili in nas pospremili do Škofij. To so bili lepi časi. Imel si občutek, da živiš v prijazni državi! Te ni več, vsaj zdi se mi, so pa še prijazni ljudje. Pinkoti (člani Tržaškega partizanskega pevskega zbora) in članice zbora Kombinatke so med njimi, zagotovo. S pinkoti smo prvič nastopili leta 2005, ob 60. obletnici osvoboditve. Takrat so starejši pevci malo godrnjali nad rock'n'rollom, zdaj pa eni brez drugih ne mo remo več. Stožice so vsekakor okronale serijo uspešnih kon certov v Cankarjevem domu in v tržaškem ter novogoriškem Kul turnem domu. Če pomislim na desettisoč glavo množico, mi res zastane dih. Po tistem večeru in drugih nastopih pa so se stkala nova prijateljstva, Darko Niko lovski, Drago Mislej Mef in de kleta zbora Kombinatk, da o pinkotih ne govorimo!”

> Zdaj se na koncertnih odrih vedno bolj uveljavljate kot kan tavtor…

“Recimo da in to tudi s kratkimi, včasih nenapovedanimi nasto pi. Kantavtor sem bil že kot najstnik, ko sem začel pisati svo je pesmi. V osemdesetih , ko je brat študiral v Ljubljani, je z drugimi tržaškimi študenti or ganiziral nekaj koncertov. Eden je bil tudi v Domu španskih bor cev. Nastopil sem s kantavtorico Matejo Koležnik, v neki mali dvorani pri Križankah pa sem si oder delil z Janijem Kovačičem. Vsak sva odigrala pol koncerta. Najbrž se danes oba tega ne spominjata, jaz pa teh dveh koncertov ne bom nikoli po zabil. Nato sem kantavtorstvo zapustil, ker mi je zadišal ener gični rock in tako sem zagrabil za električno kitaro. Z leti pa sem spoznal, da se dobra glas ba rodi tudi le z eno kitaro ali majhno zasedbo. To so nas naučili Afroameričani, ki so z nogo udarjali ob tla in na akus tično kitaro igrali plesno glasbo. Za to, da danes sam nastopam, kar bi pred leti tudi zaradi treme nikoli ne počel, pa je kriv video na facebooku. Pred skoraj dve ma letoma je Ernesto Čendak (mislim, da je bil on) naložil video Seasick Stevea, možakar ja, ki je leta 2006, potem ko je vse življenje igral po metrojih in na ulicah, zaslovel po nastopu na BBC-ju pri petinšestedestih letih. Skladba se imenuje Wal kin Man in si jo je vredno ogle dati. Mene je ta posnetek tako prevzel, da sem se odločil, da bom to tudi sam počel - ponudil glasbo občinstvu le ob spre mljavi kitare.”

> Kdaj so nastale vaše skladbe, s katerimi ste v tako kratkem času pustil sledi pri občinstvu?

“O sledeh ne bi govoril. Te stvari so neotipljive in ustvarjajo včasih utvare in lažna pričako vanja. Enim bo najbrž všeč, kar delam, drugim najbrž ne, kar je seveda normalno. Pesmi so vse kakor nastale, ko sem jih po novno obdelal, ker se v njih nisem več prepoznal. Ena, Za kulisami na odru, je ostala ne dotaknjena. To je pesem, ki sem jo napisal v poklon rezijanskim kantavtorjem, bratom Chinese, s katerimi sem delil oder pri osemnajstih. Nekaj jih je nas talo tudi v zadnjih letih. Jih je pa dovolj za glasbeni album. Ni koli nisem bil zelo produktiven, pesmi so nastale, ko pač so. Zadnje čase pa se vse to spre minja …”

> Vaš glas, kitara, rime in glas ba. Boste nadaljevali po tej poti? Kaj pa skupini Dirty Fin gers, Wild Spirits?

“Kdo ve! Z Dirty Fingers smo za zdaj na zasluženem oddihu, z Wild Spiritsi pa najbrž ne bo več priložnosti, da bi se ponovno združili.”

> V tem obdobju snemate svoje avtorske popevke. Kdaj bodo zagledale luč sveta?

“Res je, spoznal sem Blaža Gr ma, ki so mu bile moje pesmi všeč in mi je predlagal, naj jih posnameva v Iški vasi. Tudi za radi razdalje se vse dogaja mal ce bolj počasi, bodo pa, upam, prikapljale na dan v kratkem. Sem že neučakan.”

> Avtorske skladbe nastajajo tudi v italijanskem jeziku?

“Ne, moj materni jezik je slo venščina. Če bi izbiral drugi jezik iz potrebe ali tržnih am bicij, bi to bila angleščina.”

> Kje vas bomo lahko poslušali v poletnih mesecih?

“Kdo ve, morda kje na cesti ... pustimo se presenetiti.”

MAJDA SANTIN