Glasba je jezik, ki ga vsi govorimo

Izvira z juga Združenih držav Amerike - iz Atlante. Njeno glasbo bi lahko opisali kot fuzijo, ki ji pravi rustični jazz, saj gre za samosvojo mešanico različnih stilov soula, bluesa, funka, new orleansa, jazza, pop/rocka. Večkrat okronana z nazivom najbolj priljubljene izvajalke jazza v Atlanti spodbuja in izziva z vsakim nastopom, saj je znana tudi po tem, da rada nastopa bosa.

Njeni prvi zgoščenki sta bili deležni velikega priznanja z vstopno nominacijo za grammyja, prejela pa je tudi dve merit grammy nagradi. Njene glasbene stvaritve so poleg tega uporabili še v filmih We three Kings, Blood Ties in A Stolen Melody. Gwenina ameriška zasedba The Retro Jazz Kats nastopa dvestokrat letno s širokim repertoarjem, ki se razteza od Franka Sinatre do Led Zeppelinov.

Gwen je jeseni 2004 prvič nastopila s člani evropske zasedbe, ki jo vodi obalni bobnar Tomi Purič. Skupaj so gostovali že na več odrih in festivalih po Evropi.

Tokrat se vrača na predstavitveno, že štirinajsto, turnejo svoje prve evropske plošče po Sloveniji in Italiji. Pri nas jo bodo privrženci lahko med drugim slišali 25. januarja v Portorožu (Kavarna Avditorija) in dan za tem v Rožmarinu v Mariboru. Njen prvi evropski izdelek, ki je sicer njen peti album, je nastajal prav na evropskih turnejah, rodil pa se je v Sloveniji. Zasedba je slovensko-italijansko-hrvaška, produkcija in vse kar sodi zraven pa je že vseskozi slovenska.

>Po krajši poletni turneji se tokrat ponovno vračate v Evropo. S čim boste presenetili avstrijske, slovenske in hrvaške poslušalce?

“Evropske poslušalce bom z ekipo, ki jo sestavljajo Žiga Stanonik (kitara), Aleš Ogrin (klaviature), Klemen Kotar (saksofon), Matjaž Kajzer (trobenta), Giovanni Toffoloni (bas kitara) in Tomi Purič (bobni), tokrat presenetila z našim novim albumom. Skupaj igramo po Evropi že skoraj deset let in končno bomo lahko tudi z albumom dokazali, kako super skupina smo.”

>Ali se bo evropska plošča močno razlikovala od ameriških?

“Morda pa res. Menim, da ima moja evropska zasedba boljšo povezavo s tem, čemur Američani pravijo 'old school', r&b s soul primesmi, vendar z disciplino, ki naredi njihovo glasbo malce bolj lirično od tiste, ki jo izvaja moj ameriški bend. To sem opazila že pred časom.”

>Kaj bo zaznamovalo vašo prvo evropsko ploščo?

“Mojo prvo evropsko zgoščenko sem poimenovala Dancing In The Moonlight, po predelavi stare uspešnice skupine King Harvest iz 70. let prejšnjega stoletja. Plošča je mišljena kot skupek pesmi, ki jih ima občinstvo na mojih evropskih koncertih najraje. Na njem je trinajst skladb, večina mojih, nekaj je predelav, dve povsem novi pesmi pa sem napisala z mojo evropsko zasedbo med snemanjem v Sloveniji.”

>So tudi Evropa, njeni ljudje in kultura vir navdiha za vašo glasbo? Kaj vas je najbolj in kaj najmanj navdušilo na tej celini?

“Lepota Evrope me vedno navdihuje. Še posebej Slovenija, kjer potrebujem za pot od sinje modrega Jadranskega morja do Julijskih Alp le par ur vožnje. To ni mogoče v moji rodni pokrajini Georgia. V Evropi je vse starejše, čuti se utrip zgodovine, ki je pustila svoj pečat, kar je za Ameriko še malo prezgodaj reči. Ameriška 'priročnost' pa je nekaj, kar pogrešam v manjših mestih in vaseh na tem koncu, da so recimo trgovine odprte 24 ur na dan. Toda ko sem enkrat tu, tega ne pogrešam več.”

>Kakšni poslušalci rustic jazza so pravzaprav Evropejci? Obstajajo razlike med njimi denimo v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji …?

“Postavili ste mi zelo zanimivo vprašanje. Publiko na tem delu sveta vedno začutim kot zelo toplo. Je tudi manj vpijajoča in žvižgajoča, kot ji rečemo tu na jugu, pa tudi bolj vljudna kot v Ameriki na splošno. V Avstriji so poslušalci zelo zadržani, v Italiji in Sloveniji malo manj, najbolj pa so na Hrvaškem. Ampak to je opaziti le v skupinah. Ko nekoga spoznaš osebno, iz oči v oči, ste vsi izredno gostoljubni in nasmejani. Tudi sama sem zelo nasmejana in se rada objemam, kar je značilno za Američane, ampak zame osebno še toliko bolj.”

> Ste redna gostja večjih evropskih festivalov, kjer srečujete mnoge mlajše in druge glasbene talente. Se med vami spletejo kakršnekoli vezi, ki se kasneje razvijejo v studijska in/ali koncertna sodelovanja?

“Tudi Tomija Puriča, bobnarja in vodjo moje evropske zasedbe, ne bi spoznala, če leta 2004 ne bi igrala ne več festivalih na Hrvaškem. Zelo sem hvaležna za to povezavo, ki jo nenehno ohranjamo in plemenitimo, ter za prijateljstvo, ki se je stkalo med nami v vseh teh letih. Soustvarjam s člani zasedbe in na vsaki turneji predstavimo šop novih skladb ter že znane skladbe, ki jih odigramo na nov način. To je najbolj tesno sodelovanje s skupino, ki jih imam. Želim si, da bi nas slišali igrati moji ameriški glasbeni kolegi.”

>Kdaj in kako ste prvič prišli v Slovenijo in zaradi česa se najraje vračate?

“Bivanje, ustvarjanje in igranje tu mi vedno dajeta možnost, da se ob delu tudi spočijem. Tu znova srečam svoje prijatelje in delam glasbo za čudovito publiko. Z mano bi moralo biti nekaj narobe, če se ne bi rada vračala sem.”

>Slovenijo imate za svoj evropski dom. V čem je podobna vaši rodni Atlanti?

“Vreme v Slovenski Istri je podobno tistemu v Atlanti. Vroča poletja in vlažne zime. Tu je tudi več sprehajalne kulture kot v Atlanti, kar mi je izredno všeč. V Atlanti se moramo povsod voziti, tu pa ne, kar občudujem. Več življenjskih izkušenj dobiš, ko prehodiš življenje in ne, ko ga prevoziš.”

>Svojo glasbeno kariero dopolnjujete tudi z igranjem v filmih in mjuziklih. Koliko vas tovrstna nastopanja veselijo in zakaj?

“Zelo rada igram, ampak vseeno mislim, da sem boljša kot glasbena izvajalka. Tako igra v gledališču kot v filmu zahtevata veliko časa in zato hitro postanem utrujena. Ampak pred nedavnim sem dobila priložnost igrati na Broadwayu v drami Stephena Kinga in Johna Mellencampa, glasbeni direktor pa je bil T Bone Burnett. Bilo je neopisljivo lepo, ko Meg Ryan postane tvoja prijateljica, Joanne Woodward v prvi vrsti pa poskrbi za stoječe ovacije. To so trenutki, ki si jih zapomniš za vedno in ki te spomnijo, da so vse dolge ure vaj vredne tega.”

>Kakšna pa je vaša osnovna filozofija pri poučevanju mlajših generacij? Katera svoja znanja jim skušate predati?

“Glasba mi je dala identiteto, ki sem jo potrebovala kot mlado dekle. Bila sem malce posebna, piflarka, kot temu rečemo pri nas, nisem se počutila dobro v svoji koži. Čutim, kot da mi je glasba pomagala, da sem se našla in postala samozavestnejša. Morda bi ta način pomagal vsakomur, ampak jaz skušam mladim pomagati najti njihovo strast do nečesa. Prav glasba je tista, s pomočjo katere se lahko posameznik izraža, ko je mlad in zmeden. Pomaga, da se osredotočimo. Sem tudi članica izobraževalnega odbora akademije grammy, kjer bomo začeli s kampanjo Music is Cool in School. S tem želimo otroke znova navdušiti za glasbo in jih skušamo z njo odvrniti od računalniških igric in socialnih omrežij. Že v svoji družini sem videla, pri moževem sinu, kaj pomeni, ko ne znaš izbirati pravih prijateljev. Sedaj se veliko posveča igranju kitare in skuša biti iz dneva vdan boljši kitarist, kot pa da bi se dolgočasil in sprejemal napačne odločitve. Glasba je jezik, ki me je popeljala okoli sveta ter preskočila vse ovire in povezala različne kulture. Je jezik, ki ga vsi govorimo. Če lahko glasbo delamo skupaj, jo lahko kot združen svet, pri čemer se bomo tudi bolje spoznali med seboj.”

ANA CUKIJATI

Gwen HughesMatej Žener