Glasbe ne morejo utišati z vodnimi topovi

Od zgodbe o partizanki, ki pozove ženske, naj skočijo z vlaka, in jih s tem reši gotove smrti v taborišču, do tiste o izbrisani mami samohranilki. Srhljivo čudovita plošča, ki je z ilustracijami Tinke Volarič resnično lepa tudi na pogled.

> Zakaj Selivke?

“Ženske se največkrat stereotipno povezuje z 'domačim ognjiščem', s principom statičnosti, zakoreninjenostjo v prostor in čas, pripisan jim je kult trpljenja in trpežnosti, saj je nekako samo po sebi umevno, da se ženska žrtvuje za otroke, moške, dom, službo, državo. Moje Selivke so iz drugačnega testa. Niso žrtve, ampak opolnomočene, polnokrvne osebe. Marginalke. Ni jih strah življenja, motrijo ga s pogumnimi očmi.”

> Od kod vse so priletele različne zgodbe žensk in zakaj jih je bilo treba povedati?

“Nekatere zgodbe so plod moje domišljije, vendar je večina pesmi nastala po resničnih osebah in dogodkih - bodisi je šlo za zgodbe mojih prednic (Spominčica, Pismo v Kanado), osebne izkušnje (Uspavanka za Fride), nekaj zgodb pa so mi povedali znanci in prijatelji (Češnjev cvet, Mene nema), druge sem našla v knjigah in dokumentarcih, denimo zgodbo o Aleksandrinki in njeni hčerki v pesmi Lilija, vrtnica, glicinija. Balado o Rozki in vrtnem palčku pa sem pred leti izbrskala iz črne kronike. Njihove zgodbe, strategije preživetja, ljubezen, moč, solidarnost, upanje in tudi humor nas učijo, kako živeti in preživeti. Pričujoče pesmi so zahvala ženskam, ki so prehodile dolgo in izjemno naporno pot, da danes lahko obstajamo, da lahko smo, kdor in kar smo.”

> Ženska tematika je v 21. stoletju še vedno aktualna, mar ne?

“Ženska tematika bo aktualna, vse dokler bo na svetu ena sama marginalka, podrejena, zaničevana, ponižana. Ženske sveta so v mnogih kontekstih, od zgodovinskih, družbenih, političnih, ekonomskih, religijskih do etničnih in drugih, še vedno dojete kot šibki, celo manjvredni spol, s čimer se tudi same velikokrat poistovetijo. Moje ženske pa so, kot sem že dejala, opolnomočena bitja. Opolnomočujejo jih ljubezen, pogum, modrost, srčnost, ki so plod teh transformacij, selitev iz življenja v smrt in nazaj. Do življenja in do smrti je namreč enako dolga pot. To je pot počlovečevanja.”

> In ko smo že pri ženskah: je kantavtoricam pri nas težje kakor moškim kolegom? Za kaj vas je tako malo?

“Zaradi mnogih vzrokov je žensk, predvsem instrumenta listk in avtoric, v glasbi vedno manj kot moških. Glasba je izrazito maskuliziran posel, čeprav se zadnja desetletja predvsem v nišnih žanrih, kakršni so jazz, folk, kantavtorstvo, indie rock in tudi pop, dogajajo pomembne emancipatorne spremembe. Glede na to, da sem že od začetka sama svoj 'buking agent', piarovka, tajnica, menedžerka, direktorica svoje mini založbe, vodja projektov, avtorica besedil in melodij, glasbena novinarka, fotografinja in še marsikaj, si dovolim tudi sebe prišteti mednje.”

> Imamo pa prvo slovensko premierko! Je to kakršenkoli simboličen korak?

“Menim, da zdaj, ko je Slovenija dokončno zakockala svojo politično in ekonomsko avtonomijo ter postala poslušna dekla Evrope, dejstvo, da imamo žensko premierko, žal s politično emancipacijo žensk nima kaj dosti opraviti. Prej odslikava tradicionalno vlogo ženske, ki naj popravi, česar se ne da več popraviti, uredi popolni kaos, ki so ga zakuhali moški. Evropa ta čas zahteva poslušne izvrševalce ukazov in biološki spol predsednika oziroma predsednice vlade pri tem ne igra nobene vloge. Premie ka tipa Birgitte Nyborg iz danske nadaljevanke Borgen bo tudi v naših krajih še dolgo samo fikcija.”

> Čeprav glasbo nemalokrat povezujemo s sproščanjem, se v besedilih lotevate bolečih tem, pred katerimi si marsikdo raje zatisne ušesa. Je nujno pogledati resnici v oči?

“Bolečina je vsajena v vsakega izmed nas. Vendar je pri tem pomembno, kaj s to bolečino naredimo, na kakšne načine jo predelujemo in kaj se iz nje lahko naučimo. Vsaka prava umetnost nosi v sebi to 'predelano' bolečino, ki zna nagovoriti tudi druge, jih včasih pobožati, drugič razsuti in na novo sestaviti, vedno pa počlovečevati. Zabavanje množic me ne zanima, ne kot poslušalko ne kot glasbenico. Ne verjamem, da brez iskanja resnic(e) o življenju lahko obstajamo v svoji počlovečeni obliki.”

> Enačba “glasba > razvedrilo” se pri vaju ne izide.

“Ne, ljudi nagovarjava na druge načine, skozi emocije upesnjenih zgodb in protagonistk, glasbeno dramaturgijo, skozi telo. Pripovedujeva o življenju - o takšnem, kakršno je, o resničnih osebah in zgodbah, s katerimi se lahko vsakdo poistoveti. V vsakem od nas se skriva kakšna selivka.”

> Kakšen pa je odziv občinstva na že skorajda bolečo neposrednost? Če samo pomislimo na Balado o Roziki in vrtnem palčku, si zlahka predstavljamo tudi kako nelagodno presedanje ...

“Kantavtorji smo v prvi vrsti pripovedovalci, pričevalci, motrilci, odslikovalci in kritiki časa, v katerem bivamo. Kar je sicer - tudi v finančnem oziroma glasbeno-ekonomskem smislu - marginalna, a hkrati vseeno družbeno privilegirana pozicija. In ko smo že pri Baladi o Rozki in vrtnem palčku - ta pesem predvsem moške navadno spravlja v hudo zadrego, saj je polna seksualno eksplicitnih, teatralnih elementov in neposredne obtožbe posiljevalca, ki se je izmuznil roki pravice. Ploske odobravanja redko slišim, opazim pa, da sem in tja kdo zleze globoko v stol.” (smeh)

> Album je izjemno lep tudi po videzu. Eden tistih fetišev, ki jih je lepo imeti. Malce nenavadno za čas, ko mnogi objavljajo zgolj na spletu. Zakaj taka odločitev?

“V času neoprijemljivih glasbenih formatov in mimobežnih muzik album še vedno dojemam starošolsko - kot stičišče glasbene, literarne in likovne umetnosti. Kot izdelek, ki ga poslušaš z očmi in gledaš z ušesi. Prvi stik z otipljivim izdelkom je zame še vedno zelo pomemben in mora božati ali provocirati vse čute. Neznansko vesela in počaščena sem, da je Selivkam dala obraz(e) prav Tinka Volarič - izvrstna mlada ilustratorka z Mosta na Soči, ki jo spremljam in občudujem že od njenih začetkov. Najino sodelovanje še zdaleč ni reklo zadnje besede.”

> Brecht je dejal, da je treba vzeti v roke knjigo, saj je učinkovito orožje. Je z glasbo podobno?

“Še ena bolj zanimiva Brechtova misel se glasi - umetnost ni zrcalo, ki odslikava svet, ampak kladivo, s katerim ga oblikujemo. Vsaka umetnost, tudi glasbena, se rodi iz želje po spreminjanju sveta, po delitvi bivanjskih izkušenj z drugimi, po preseganju vsakdanjih modusov komunikacije. To že samo po sebi predstavlja angažirano pozicijo. Znameniti ameriški kantavtor Woody Guthrie je že v 30. letih 20. stoletja na svoji kitari nosil napis: “Ta mašina ubija fašiste.” Ozrimo se zgolj na Tahrir, Taksim, Atene. Če bi bila glasba namenje na zgolj zabavi, potem je ne bi bilo treba utišati s solzivci, vodnimi topovi in pendreki, kaj ne?”

MAJA PERTIČ GOMBAČ