Glasbo čuti kot izlet

Po tem, ko je pred lanskim poletjem izšel njegov prvenec Želel želela, s katerega izhaja tudi Pentlja, duet z Aniko Horvat, skladba Katerih barv so najine oči kliče po ljubezni, prijateljstvu, toplini in vsem, kar zbližuje, osvobaja, osmišlja. Pesem, četudi v osnovi balada s kančkom žalosti, nosi pozitivno noto. Kliče po moči v najbolj temnih trenutkih naših življenj.

> Po letu dni od izida prvenca Želel želela je v pripravi vaš drugi album. Po čem se bo razlikoval od prvega in kaj prinaša poslušalcem?

“Zagotovo bo prinesel še nekaj dodane vrednosti in zrelosti. To se mi zdi normalno. Napreduješ kot osebnost. Življenjske izkušnje naredijo svoje, kar poizkušam unovčiti v besedilih in v glasbi. Že po prvih novih singlih se mi zdi, da ljudje, ki me spremljajo že dalj časa, to prepoznajo, kar mi veliko pomeni. Za razliko od prve plošče naj bi druga imela še več duše, saj s fanti, kar se le da, snemamo v živo. Še bolj pristno bo, kot je bilo. To vem.”

> Plošček napoveduje balada Katerih barv so najine oči . So vam balade kot žanr najbolj pri srcu?

“Menim, da ja. Čeprav se poskušam znajti tudi drugače, kar bom pokazal ob naslednjem singlu. Moja slabovidnost mi je ogromno dala po tej plati, da sem lahko še globlji, kot bi bil sicer. Delam z ljudmi, ki tudi sami kdaj potrebujejo pomoč. Včasih tudi oni ne vedo kod in kam. Poznam te občutke iz svojega življenja. Čutim neko poslanstvo v sebi, čutim, da moram nekaj dati ljudem. Občutljiv sem. Včasih preveč. Ampak to sem jaz. Rad bi, da bi ljudje videli pot naprej, tudi ko jim je najbolj težko, in ohranili svoj jaz, sami sebe.”

> Se po duetu z Aniko Horvat obeta še kakšno podobno sodelovanje?

“Pustite se presenetiti. Po tako uspešni skladbi, kot je bila Pentlja, je težko ponoviti tako zgodbo, ampak nekaj se kuha …”

> Kaj vam po večini prikliče navdih za nastajanje pesmi?

“Včasih osamljenost, včasih dobro razpoloženje. Želja po ustvarjanju. Nekaj mora biti. Ob večerih preigravam, kar sem že napisal. Izbiram najboljše. Kdaj nisem zadovoljen. Iščem nov prijem, nove besede … Ne vnašam v računalnik. Če je dobro, si zapomnim. Zagotovo. Končam pesem, preden jo kam napišem. To počnem sedaj, ko imam več izkušenj in ko bolje poznam samega sebe.”

> Čemu dajete v procesu ustvarjanja glasbe (naj)večji poudarek? Se najprej rodi melodija in nato besedilo, ali obratno?

“Pri meni gre z roko v roki. Poudarek je na obeh sestavinah. Nekaj zapojem na melodijo. Ni važno kaj. Najlepše je, ko se ti okrog ene besede, enega verza, utrne še vse ostalo. Ni vedno tako enostavno. Takrat sem, roko na srce, včasih še premalo vztrajen. Vse poskušam pisati na občutek. Glasbo čutim kot izlet, včasih beg. Nočem je zlorabiti, delati nekaj na silo. To je darilo tudi vsem vam. Ko bom imel več koncertov, bom verjetno še produktivnejši. Potrebujem zagon. Album Želel želela mi je v tem pogledu ogromno dal. Dolgo ni izšel, se je prašil ... Če ne bi bilo v nekem trenutku možnosti izida v samozaložbi pri agenciji Easy in te najine bratovske ljubezni, ne vem, kaj bi bilo danes z mojim glasbenim napredkom. Mislim, da sem znal izkoristiti vse pozitivne učinke te zgodbe. In na krilih tega izida napisal meni osebno zelo lepe stvari.”

> V studiu Hendrix v Kopru ustvarjate s priznanimi primorskimi glasbeniki, kot so Daniel Matič (kitara), Goran Moskovski (kohon), Rudi Bučar (spremljevalni vokal, perkusije) in brat Iztok Novak. Kako ste se našli in kakšno vzdušje vlada med vami?

“Našli smo se ob snemanju pesmi Prijatelju, ki sem jo posvetil velikemu človeku, ki je ogromno naredil za slepe in slabovidne, še posebej na področjih, kjer deluje Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Koper, kjer delam tudi sam. Z Radiem Koper smo našli skupni jezik pri snemanju te namensko posvečene skladbe. Kdor je bil takrat zraven, ni bil kar tako. To sem si zapomnil in fantje najbrž tudi. Čeprav ga osebno niso tako zelo dobro poznali, so začutili, da delam pravo stvar. Iz tega se je rodilo nekaj več. Tu nihče ne razmišlja o denarju. Deci, dva, pršut in glasba so čista zmaga za nas. Vsem vpletenim v to zgodbo sem neizmerno hvaležen. Tu ne morem mimo Andreja Šavka, odgovornega urednika Radia Koper, ki je to omogočil.”

> Zdi se, da sta s kitaro najboljša prijatelja. Je res tako?

“Ko imam v roki kitaro, se počutim izvrstno. To je moje življenje znotraj Življenja, če razumete. Kakor družina, h kateri vedno znova prihajaš. Takrat lahko dam največ. Vesel sem, ko me ljudje sprejmejo takšnega, kot sem. Lahko bi igral vse sorte pesmi, pa igram svoje. Kdaj seveda za žur, ampak v svojih pesmih dam zagotovo še več od sebe.”

ANA CUKIJATI