Govoriti o čustvih, a povsem brez besed
V letošnjem zmagovalnem filmu Archeo režiserja Jana Cvitkoviča je ob Medei Novak in Niku Novaku v vlogi otroka prepričljivo zaigral 12-letni Tržačan Tommaso Finzi.
Prikupen deček je čar igre prvič preskusil pri devetih letih v Cvitkovičevem kratkem filmu To je zemlja, brat moj. Film, predstavljen predlani tudi na beneškem filmskem festivalu, je namreč nekakšna miniaturka ali predhodnica, iz katere se je razrasel Archeo, celovečerna oda naravi in prvinskim medčloveškim odnosom.
Archeo je film, ki govori z impresivnimi podobami pokrajine, neokrnjene narave, kjer skorajda ni vidnih znakov civilizacije. In skozi odnose treh, ki simbolizirajo, tako režiser, nekakšno pradružino. Film je pogumen poskus vizualizacije režiserjeve podzavesti, iz prizorov, ki so se, tako kot je Jan Cvitkovič domneval že med nenavadnim delovnim procesom, povezali v celoto. Slednja deluje kot svojevrsten poklon stvarstvu, kot globok priklon naravi, ki prevladuje in prevlada. Ob izjemni fotografiji z vesno nagrajenega Jureta Černeca se je težko ne spomniti na roman (ali film) Cesta Cormaca McCarhyja, a če je McCarthjeva narava pogubljena in od človekovih posegov uničena, je pri Cvitkoviču njena moč absolutna. Zelenje prerašča beton, prekriva ostanke (nekdanje) civilizacije, in narava poveže tudi osebe. Da nagrajuje “nepričakovano izkušnjo čistega filma”, je pojasnila strokovna žirija. V dobi, ko se občinstvo množično odziva predvsem na posebne efekte, pozdravljamo pogumno dejanje.
V bliskovitem pogovoru še pred sobotno razglasitvijo zmagovalnih filmov nam je mladi igralec zaupal, da sta bili to zanj povsem prvi in lepi igralski izkušnji. Režiserju ga je predstavila njegova teta in Cvitkovičeva znanka Tiziana Finzi, sicer strokovna sodelavka znanih filmski festivalov in donedavna direktorica mednarodnega filmskega festivala v Miamiju, ki je nečaka spremljala tudi v Portorožu. Finzi ne skriva, da je bilo snemanje tudi naporno. Že zato, ker film nima dialogov: “Težko je bilo zlasti izraziti svoje občutke na drugačen način, kot lahko vsakodnevno storimo z besedami. Pri tem me je vodil Jan, veliko sta mi pomagala tudi Medea in Niko. O igri nisem nikoli prej razmišljal in tudi zdaj ne vem, kako bo v prihodnosti. Najbrž bi moral spoznati še kakšnega režiserja, če bi želel igrati. Z Janom bi bilo glede na doslejšnje izkušnje gotovo najlažje.” Obetavni fant o filmski prihodnosti še ne razmišlja. Bilo bi lepo, pravi, a najprej mora končati osnovno šolo. Odločitev o poklicni usmeritvi je zanj še predaleč.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
