Gušti: Hrvaščina je naša prednost

>Projekt Gušti je doživel več sprememb, a ne moremo mimo razhoda s Polono. Zakaj je do njega prišlo ?

“Do razhoda je prišlo zaradi osnovnih vzrokov. Kar sem napisal, je želela preveč spreminjati, ker ji ni bilo všeč. Jaz pa teh sprememb nisem mogel sprejeti. Če je kamen spotike ta, da ona ne more več peti, kar jaz napišem, kako lahko še nadaljujemo?”

>Na kratko: je prerasla obdobje, ko je bila le izvajalka?

“Absolutno. Tudi sam sem ji že takrat ponudil pomoč in ji predlagal, naj izživi svojo ustvarjalno fazo v samostojnem solo projektu. Ničesar nisem imel proti. Najin projekt pa sem želel nadaljevati kot dotlej: jaz pišem glasbo, ona poje. Očitno ni šlo.”

>Kaj je pa narobe z vašim petjem? Na prvi plošči ste celo zapeli v duetu z Anđo Marić.

“Saj lahko kaj odpojem, a ostaja dejstvo, da nisem posebej dober pevec. Ukvarjam pa se z glasbo, ki od sodelujočih glasbenikov terja precejšnjo virtuoznost. Te pa moj vokal nima. Lahko se pojavi v kakšnem komadu, ne morem pa odpeti celega albuma, denimo vsega, kar je Ema ali prej Polona. Preprosto nisem tako vokalno sposoben.”

>Videti je, da sta si vaša razhoda z Big Foot Mamo in s Polono podobna. Prvič ste se vi vse manj istovetili z glasbo Big Foot Mame, vdrugo pa se je Polona vse manj istovetila z vašo.

“Čisto lepo ste si že sami odgovorili. V prvem primeru sebe nisem več videl v obleki Big Foot Mame. Polona pa se ni več videla v doslejšnji vlogi. Ko sem zapustil Big Foot Mamo, sem si rekel, ok, tam je bilo pet enakovrednih fantov, vsak je imel svoj glas, bili smo kot v komunizmu, vsi smo imeli prav in vsi smo bili v zmoti, zdaj bo drugače. Takrat sem se odločil, da bom poslej vedno imel zadnjo besedo.”

>Malce avtokratično zveni.

“Če veš, da je to, kar delaš, v redu in je prineslo uspehe, moraš nekje postaviti mejo, za katero ne smeš dovoliti, da bi se jo premikalo. Ni vsak za vse. Jaz sem baje znan po tem, da znam dobro pisati glasbo in ne po tem, da znam dobro igrati kitaro. Tu sem, da pišem in ustvarjam avtorsko glasbo. V tem se čutim močan in ne pustim se speljati s poti, če mi kdo reče, da kaj ni v redu.”

>Če se ne motim, sta se dobro ujela s kitaristom - ta nedvomno zna dobro igrati kitaro - Petrom Deklevo, ki je v vašem projektu več kot kitarist.

“Pero je del mojega glasbenega ustvarjanja, odkar sem prišel od Bigfootov. In je eden bolj zaslužnih članov projekta Gušti ter Gušti in Polona. On 'nosi' zvok v živo in na plošči. Je izreden kitarist, ki prispeva tudi svoja avtorska dela, saj nosita na vsaki plošči eno ali dve njegov podpis. Z njim zelo dobro sodelujem tudi zato, ker natančno ve, do kod lahko pri meni gre. Mi tudi pove: to ni v redu, popravimo. Pri tem pa ni ...”

>Aroganten?

“Ja, ne želi me spreminjati. Me opomni, svetuje. Me pa ne postavlja pred zid, češ jaz pa tega ne bom. On ni samo genialen kitarist, ampak tudi lojalen in razumevajoč v vseh pogledih.”

>Kitarsko obarvan prvi single Sjene je marsikoga zavedel: aha, Gušti se vrača k rocku! A šlo je za privid. Že drugo skladbo Hoću, neću uvede Emina izjava: Back on track - nazaj na pravo pot.

“Emina izjava ni bila načrtna. To so momenti pred mikrofonom, ko snemaš, se spodbujaš … in na koncu nam je bilo všeč, pa smo ohranili.”

>Ne glede na načrtnost zveni Emina izjava kot nekakšen: no, pa smo nazaj pri popu v najboljši maniri, saj je že naslednja skladba precej plesna, nekako ...

“Diskoidna.”

>Tako nekako. Nadaljujete s pop zgodbo, ki ste jo na prvi plošči samo nakazali, a se že pri drugi povsem poistovetili z njo?

“Absolutno! To mi je trenutno blizu in ustrezajo mi ženski glasovi. Ženske so tako seksi bitja in tudi glasba ima precej seksapilen zven. Glasba mora biti seksapilna. Heavy metala nisem mogel poslušati prav zato, ker se mi ne zdi seksi. Rock'n'roll ja. Pop tudi. Najbrž pa mi zdaj tak slog prija tudi zato, ker sem bil v mladosti velik fen novega vala, ki se je dogajal po svetu in tudi pri nas v Sloveniji in na Balkanu. Šele ko sem prišel iz Bigfootov, me ni bilo več sram priznati, da mi je pop všeč.”

>S pop glasbo imamo v Sloveniji težave.

“Ne, pop glasba ni problem, ker to, kar imamo pri nas, ni pop, ampak terasa. Michael Jackson je pop, Prince je pop, Eurythmics so pop. Marsikateri pop je dober. Če pri nas ali na Balkanu rečeš pop, pa to pomeni negativni predznak, ki je popolnoma neupravičen. Tukaj smo mu vdahnili tak prizvok, kar je škoda.”

>Reciva še kaj o hrvaščini, ki zaznamuje ves album. Je prišla s pevko Emo Gagro ali je zamisel obstajala že prej? Nenazadnje ste tudi na prvi plošči skladbi za Bajago in Anđo Marić napisali v hrvaščini ...

“S hrvaščino sem res koketiral na prvi plošči. Z Emo sva pa tudi že sodelovala, ker sem zanjo že napisal nekaj hrvaških pesmi. Ko sva se razšla s Polono, smo priredili nekaj avdicij, na katerih je bila Ema najprepričljivejša. In ker je Hrvatica, sem si pač rekel, da bo plošča v hrvaščini. Kar je obenem velik izziv, saj lahko tako tudi na jugu pokažemo, da znamo pri nas ustvarjati dobro glasbo. Imel sem sicer velik vprašaj, ker sem vedel, da bo pri nas šok ...”

>To je že naslednje vprašanje. Ste zaznali šok?

“Ja, seveda je bil šok. A če se ozreš nazaj, vidiš, da to ni nič novega. Da so Buldožerji to počeli pred tridesetimi leti, da je to počel Videosex ...”

>Ampak danes je drugače. Danes imamo meje: tako schengensko kot tiste v glavah. Zagrešili ste veleizdajo. Pa še ta vidik obstaja: že tako pri nas veliko poslušamo glasbo iz bivših jugoslovanskih držav, zdaj se jim pa še tako prilagodimo, da jim zapojemo v njihovem jeziku, hudiča! Ste takšne očitke že slišali?

“Seveda sem že na štartu vedel, da bo to problem. A sem upal, in še vedno upam, da bodo ljudje to oviro premostili. Da bodo na koncu vrednotili le kakovost. Kar ste dejali, drži, a če pogledamo z vidika rock'n'rolla, kjer še živi mit svobode, vemo, da rock ne bi bil lep, če ne bi bil svoboden. Svoboda izražanja, svoboda s kom, s čim in po čem. Ta mit je rodil prelepe stvari. Če sem se zdaj našel z Emo, ki je Hrvatica, genialna pevka, bi se mi zdelo banalno spreminjati vse v slovenščino. Celo poskusili smo en komad posneti v slovenščini, ampak je bilo slišati smešno.”

>Čeprav pesmi, ki jih je prej pela Polona, Ema zapoje na koncertih izvrstno.

“Seveda, a na koncertih se ne sliši tako kot v studiu, ko pridejo do izraza vsi njeni l-ji, č-ji ... Ne gre. Izpade smešno, jaz pa svojo glasbo jemljem resno.”

>Ste pa pri novem sodelovanju previdnejši: na plošči ste sami. S Polono je šla tudi blagovna znamka GP.

“Z odhodom od Big Foot Mame sem se odločil, da bom človek projektov. Zato sem se odločil, da bom samo Gušti. Z vsakim novim glasbenikom bom sodeloval, kolikor bom, in potem lahko tudi gre. Blagovna znamka pa ostaja Gušti, tako kot Moby, ki ne poje vsega sam, ali Goran Bregović, ki skoraj nič ne poje. Ti fantje pišejo glasbo, drugi pa izvajajo. Takih primerov je kar veliko. Odločil sem se, da bom samo Gušti, ker če potem nekdo spet gre, je težko postavljati ponovno na noge uveljavljeno ime. Ema pa zagotovo ni moja zadnja sodelavka. V tem trenutku ne vem, koliko projektov bova skupaj posnela. Pustil se bom presenetiti in ne delam načrtov.”

>Načrtno in vztrajno pa prodirate med hrvaške poslušalce. Kakšna je največja težava za slovenske glasbenike?

“Velik problem je zagotovo jezik. Ne razumejo in se niti ne želijo truditi, da bi razumeli. Smo pač majhni in se moramo prilagajati ostalim, česar pa ne vidim kot naš minus. To, da mi znamo njihov jezik, je naša prednost. Mi veliko vemo o njih, oni pa malo o nas. Mi vemo, kaj radi pijejo, jedo, kakšna glasba jim je všeč. V tem pogledu smo močnejši. A kaj ko se imamo vedno za uboge. Nismo! Imamo dobro glasbo. Tudi v preteklosti so drzni bendi uspeli, od Lačnega Franza do Laibachov. Na jugu moraš biti nekaj posebnega. In mislim, da Gušti ima poseben zvok, ki ga na tem prostoru še ni. Tudi pri njih je pop, ki mu pravim terasa, vse je preplavljeno s turbopop zvokom. Nimajo več nekdanje kakovostne glasbe, kakršno so igrali Oliver Mandić, Massimo Savić v Dorian Gray, Haustor ... Več je bilo kakovostnih in svojevrstnih alter-pop skupin. Zdaj se je pojavila tržna niša ...”

>Ki pa jo je treba videti.

“Ja, ogromno je mladine na Hrvaškem, tudi v Srbiji in Bosni, ki današnje turboterase ne posluša, in so samo na Youtubu, kar opažam tudi po odzivih na moje videospote. Vsi govorijo, da je kriza, da se nič ne da. Jaz pa mislim, da se da. Mislim, da je slovenskemu bendu lažje podreti na jug kot kamorkoli na sever.”

>Nekoliko nenavadno je le, da vas pri tem podpira ZKP RTV Slovenija. Se vam ne zdi?

“Mislim, da so se za to odločili, ker so želeli dobiti v hišo kakovostnega avtorja. Saj nenazadnje nisem nehal pisati v slovenščini. Ne vem še, kako bomo sodelovali, morda bom napisal kakšno popevko. Obenem so velikopotezno pokazali, da se nikakor ne omejujejo in so sposobni izdati tudi projekt, ki se ne omejuje izključno na slovenski prostor. Kar pa ne pomeni, da ne gre za slovensko glasbo. Napisal jo je Gušti, odigral jo je slovenski bend, producent je Slovenec. Tudi če govorimo, da je slovensko-hrvaški projekt, je še zmeraj slovenski, mar ne?”

>Sem prav slišala: napisali bi popevko?

“Nisem še veliko o tem razmišljal, ne bi pa zavrnil izvajalca, ki bi mi bil všeč, ki bi me navdihoval. Ne vem, ali se vidim kot sodelavec letošnjega izbora Misija Evrovizija, iz katerega dvomim, da bo kaj. Sicer pa ne vem, kako naj bi izbirali avtorja skladbe, ki nas bo zastopala na Evroviziji. S talenti imam majhen problem. Saj so talenti, dobijo ogromno medijske pozornosti, a ko jih postaviš na realna tla, vse to izpuhti. Na terenu pa igrajo popolnoma drugi bendi, ki jih sploh ni v medijih. Menim, da mediji izkrivljajo dejansko stanje našega glasbenega prostora.”

>Je pa Klemen Slakonja izvrsten!

“Je. Ampak, ali ni žalostno, da govorimo o voditelju?”

>Zaključiva s svobodo. Zakaj podpirate gibanje Za prostore svobode?

“Najprej zato, ker se mi zdi absurdno vprašanje: svoboda da ali ne? Prihajam iz rock'n'rolla, kjer je, kot sem že prej omenil, svoboda vrednota. Svoboda izražanja je temelj današnje družbe, največje bogastvo. Sem oče in menim, da je dobro, če sta prisotna oče in mama, a nihče ne more odrekati družine tistim, ki se odločijo drugače. Zdi se mi absurdno, da se kdo počuti ogroženega, če hoče biti kdo drug svoboden.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Gušti bo novo ploščo predstavil 25. novembra v Kinu Šiška Luka Kaše