Hellcats na divji poti po Evropi

Prva skladba na plošči Mačke pekla se imenuje kar po imenu skupine in velja za njihovo himno. Za naslovno pesem, Divja pot, pa so dekleta pred kratkim posnela tudi videospot, ki je v tujini pod imenom Steelrider požel že lepe uspehe. Še zlasti na Norveškem, kjer njihove pesmi pogosto predvajajo na radijskih postajah s tovrstno glasbo. Divja pot sicer šteje deset avtorskih skladb, ki so v celoti delo sester Zagorc, s katerima smo se tudi pogovarjali, pri produkciji pa sta sodelovali s producentom Davorjem Kontićem iz Studia Conti. Mastering je delo producenta Gregorja Zemljiča.

> Kako divja je bila vaša pot pri nastajanju Divje poti ?

Saša: “Že ko sva s sestro Sonjo leta 2006 napisali prvo pesem, sva si želeli, da bi Hellcats posnele ploščo. Vedno sva verjeli v nas, tudi ko je bilo težko. Ta leta so bila za nas res pestra. Ubadale smo se z veliko stvarmi, zaradi katerih bi marsikdo odnehal. Heavy metal je doslej pri nas veljal kot zelo moški žanr in biti prva skupina deklet, ki se je tega lotila pri nas, ni bil mačji kašelj. Pokazati zagrizenim rokerjem, metalcem, da se energija te glasbe ne tepe z žensko senzibilnostjo, je kar težko delo. Skupino Hellcats sva začeli praktično iz nič, brez pomoči raznih menedžerjev in zvez. Najbolj sva si prizadevali najti dobre glasbenice, ki bodo sposobne odigrati tehnično zahtevne skladbe. Najdlje sva iskali dobro vokalistko, saj je vokal pri tej zvrsti glasbe izjemno pomemben, vokalne linije so zahtevne, pa tudi karizma pevke je pri tej zvrsti v ospredju. Ko smo na začetku letošnjega leta našle Ajdo, je šla pot samo še navzgor. Pri ženskah je zelo pomembno, da so dobre prijateljice, da lahko delujejo skupaj, drugače ne gre. Ženske smo veliko bolj komplicirane osebe kot moški, izrečene besede si zapomnimo in težje oprostimo. Nama s Sonjo je zelo pomembna predanost delu, saj sva sami zelo predani temu, kar delava. V skupini se punce odlično razumemo med sabo in s Sonjo bi naredile vse za njih. Močno verjamemo v naš uspeh in to nas vedno drži pokonci. Rek 'v slogi je moč' še kako velja. S Katjo in Ajdo sva našli tisti manjkajoči del, ki dopolnjuje vizijo o Hellcats, ki sva jo imeli že od začetka, in upava, da jo bomo skupaj gradile naprej. Veliko časa in truda smo vložile, da smo postale to, kar smo Hellcats danes in če ne bi bile tako vztrajne, nam verjetno ne bi uspelo.”

> Vaš prvenec velja za prvo slovensko žensko hard rock/metal ploščo. Ste zgled iskale v tujini?

Sonja: “Glasba, ki sva jo poslušali v mladosti, je vplivala na naju. Saša je bila že v osnovni šoli oboževalka zasedbe ACDC, v srednji šoli pa je imela veliko sošolcev metalcev, ki so jo navdušili tudi za tršo glasbo skupin Sepultura, Slayer, Judas Priest, Pantera ipd. Nato sva skupaj hodili na koncerte in začeli raziskovati. Imava pa tudi glasbeno podlago zaradi obiskovanja glasbene šole, ki nama pomaga pri skladanju melodij. Saša je nato začela igrati bas in imela tudi že žensko glasbeno skupino, ki se zaradi različnih glasbenih interesov ni obdržala. Takrat pa sem jaz začela igrati bobne. Ko sva prvič igrali skupaj, sva začutili posebno energijo, v trenutku sva vedeli, da je to tisto pravo. Kmalu zatem sva začeli iskati prostor za vaje in članice. Tako se je vse skupaj začelo. S Sašo sva ena drugi zgled, ideje za besedila, glasbo, podobo skupine črpava predvsem iz sebe. Najbolje pri vsem tem je, da si lahko to, kar si, da se ti ni potrebno pretvarjati.”

> Žanrsko izvajate precej trše melodije, kot smo jih običajno vajeni od ženskih izvajalk. Ste torej na splošno ljubiteljice hard rock oziroma metal glasbe?

Sanja: “Smo. Veliko hodimo po koncertih in festivalih že od mladih nog. Na koncertih se lahko marsičesa naučiš in z leti drugače gledaš na vse. Naj omenim skupino Iron Maiden. S Sašo sva bili že velikokrat na njihovem koncertu. Vsakokrat opaziva nekaj novega, vsakokrat dobiva kurjo polt, vsakokrat je super. Samo pomislim na to, kako je bilo, in sem srečna. Metal je res način življenja.”

> Kako in kdaj ste prvič poprijele za glasbene inštrumente?

Sonja: “Vse punce smo začele igrati inštrumente zgodaj v otroštvu. Jaz sem šla v glasbeno šolo že pri petih letih. Takrat je bil moj inštrument prečna flavta, bobne pa sem začela igrati kasneje v srednji šoli. Saša je končala glasbeno šolo za klasično kitaro, kasneje pa prešla na bas kitaro, Katja je že od osnovne šole igrala kitaro, Ajda pa je končala glasbeno šolo za violino. S Sašo sva na odru že od malih nog. V osnovni šoli sva skupaj nastopali na osnovnošolskih prireditvah, sama pa sem tudi plesalka jazz baleta že od osnovne šole, tako da se na odru zelo dobro počutim. Tudi Katja je že od otroštva na odru. Ajda pa je bila finalistka šova X-factor, kjer je pridobila dragocene izkušnje z nastopanjem v živo. Izkušnje so pomembne, ker potem gre vse hitreje naprej. Takoj, ko se je Ajda pridružila skupini, smo začele s snemanjem plošče in če ne bi bila tako nadarjena in pridna, bi težko uspele končati tako hitro.”

> Prvo ploščo ste v začetku oktobra predstavile v ljubljanskem Dvornem baru. Kaj jo odlikuje in kaj se obeta v prihodnjih mesecih?

Saša: “Ploščo smo naslovile Divja pot, saj je bila pot od nastanka skupine pa do izida plošče vse prej kot lahka. S Sonjo sva avtorsko ploščo ustvarjali praktično od prvih korakov skupine leta 2006 na gradu Kodeljevo. Zasedba se je nekajkrat spremenila, do trenutka, ko se je vse poklopilo in je bil čas za odhod v studio. Poleg moje sestre bobnarke Sonje, Hellcats sestavljata še vokalistka Ajda Kovačič ter kitaristka Katja Mavec. Punce smo vse skladbe posnele same brez pomoči raznih studijskih glasbenikov. Trenutno se odpravljamo na 'divjo pot' najprej v Zagreb, kjer bomo predstavile ploščo tudi hrvaškim poslušalcem, nato nas bo pot vodila po Sloveniji. Konec novembra pa odidemo na turnejo po Italiji, kjer bomo v Milanu premierno predstavile tudi angleško različico plošče. Vmes imamo intervjuje, nastopile bomo tudi na nacionalni televiziji - pestro bo. V prihodnosti pa nameravamo posneti tudi še kakšen videospot.”

> Poleg koncertov na domačih odrih vas torej čakajo tudi nastopi v tujini. Imate za tamkajšnje poslušalce drug repertoar?

Sonja: “Pravkar končujemo tudi ploščo v angleščini, ki jo bomo prvič predstavile na turneji po Italiji, v Legend Clubu v Milanu. Imamo veliko oboževalcev povsod po svetu, zato delamo vse v dveh jezikih. Prav tuji oboževalci so nam vedno vlivali upanje, tudi ko je bilo težko. Oni so nas prvi sprejeli in zato jim bomo hvaležne. Ko smo leta 2010 prvič nastopile na Metalcampu, smo imele sredi dneva polno prizorišče pred odrom. Večina ljudi na Metalcampu je tujcev, saj je to eden najboljših festivalov v Evropi. Takrat smo prvič doživele veliko podporo našemu delu. Ves teden so nas obkrožali oboževalci, ki so si želeli slikati z nami in dobiti avtograme. Še zdaj se vsako leto spomnijo na nas in sprašujejo, kdaj bomo spet nastopile tam. Tak odziv pa smo dobile tudi v Rusiji, ko smo bile tam na turneji lansko leto. V Banja Luki smo na festivalu Jelen demofest izmed 400 bendov prišle v finale ter bile uvrščene na odlično 4. mesto. Predsednik komisije Vladko Stefanovski nas je prišel osebno pohvalit. Tujci so velikokrat bolj dojemljivi za takšno zvrst glasbe in bolj odprti za dajanje pohval kot Slovenci. Pa saj to je že vsem znano. Vsaka dežela ima svoj čar.”

> Bile ste tudi že v Rusiji, vabijo vas v Anglijo, Nemčijo, Ameriko … Kako in kdaj so vas spoznali tuji managerji?

Sonja: “V Rusiji smo bile lansko leto. Imele smo pet koncertov in videle dobršen del Rusije, saj smo prepotovale več kot 1500 kilometrov. Rusi še posebno podpirajo ženske v glasbi in vsako leto za 8. marec priredijo metal festival ženskih glasbenih skupin. Vsako leto povabijo eno žensko skupino za 'headlinerje'. Predlani so bile Švedinje, lani pa so povabili nas. Našli so nas na internetu. Dogovori so potekali več mesecev, da smo vse uskladili. Saša se je res dobro dogovorila z njihovimi organizatorji, da so nam posodili vso opremo in da smo ostale malo dlje ter si tako lahko ogledale Moskvo. Rusi so res dobri organizatorji in vse je bilo tako, kakor mora biti. Ljudje tam so nas tudi zelo dobro sprejeli. Naučili so se naše pesmi v slovenščini in prepevali z nami. Takšne stvari ti za vedno ostanejo v spominu. Zelo rade gremo na turneje in spoznavamo nove ljudi. Konec novembra gremo v Italijo, dogovarjamo se tudi za Anglijo in Nemčijo. Vabijo nas v Ameriko in Kanado. Želimo si predstaviti našo glasbo vsem.”

> Vaša plošča bo izšla tudi na Norveškem. Kaj to pomeni za vas?

Saša: Naša plošča bo izšla na Norveškem kot LP plošča. To nam pomeni res veliko, saj je Norveška država, v kateri je veliko dobrih metal skupin in v čast nam je, da jim je naša glasba všeč, pa tudi lastno vinilko smo si že od nekdaj želele imeti.”

> Pohvalno pa je, da za domače poslušalce ostajate zveste slovenskim besedilom in domačim rimam. Od kod navdih zanje?

Sonja: “Pomembno nam je, da pojemo tudi v našem jeziku, saj nam je izziv delati to zvrst glasbe prav v slovenščini. Navdih vedno pride iz življenja samega. Vedno črpamo iz sebe in v vsakem besedilu pustimo del nas. Enkrat pride ideja za angleško besedilo, drugič za slovensko. Ne obremenjujemo se s tem, kaj bo prej. Na koncu je tako ali tako vse v obeh jezikih.”

> So tovrstne ženske zasedbe v tujih deželah bolje zastopane kot pri nas?

Saša: “V svetu je več ženskih zasedb, a še vedno močno prevladujejo moške. V Skandinaviji smo jih zasledile kar nekaj. Skandinavci so na splošno zelo naklonjeni ženskim zasedbam. Kar nekaj vseženskih skupin je, ali pa je bilo v preteklosti, ki so res dobre. Izpostavile bi Rock Goddess, Vixen, Crucified Barbara, Phantom Blue. Drugače pa še vedno menimo, da bi jih lahko bilo več.”

> Kaj bi svetovale podobnim ženskim bandom pri nas, ki mogoče še skrivaj vadijo v kakšni garaži in nimajo dovolj poguma za podoben prodor na sceno kot ve?

Sonja: “Svetujemo jim, naj vztrajajo, naj bodo dobre prijateljice med sabo, naj se spoštujejo in čas bo naredil svoje. Če si nekaj močno želiš, se pot odpira, pa tudi, če je kdaj divja.”

ANA CUKIJATI