Hobit: tja in spet nazaj

In na odpravi hočejo za družbo ravno Bilba! Ta se jim nazadnje le pridruži, ne sluteč, da bo zmajev zaklad še najmanj pomembna stvar, ki jo bo iz potovanja prinesel ...

Skoraj isto bi se lahko dejalo za pisatelja J. R. R. Tolkiena, ki s stvaritvijo “otroškega dela” Hobit, temelječega na lastnih literarnih teorijah in anglosaksonskih mitih (recimo Beowolfu), sploh ni vedel, kaj bo iz pisanja “prinesel”. Nevidni prstan, ki si ga v rahlo nepravični igri ugibanja s stvorom Golumom prisvoji Bilbo, je najprej bil le to - še en pravljični artefakt, po naključju prinašalec nevidnosti. Iz tega prstana in njegovih lastnosti se je kasneje in po veliko mukah rodilo eno največjih knjižnih fantazijskih del prejšnjega stoletja Gospodar prstanov (The Lord of the Rings), kasneje pa še Silmarilion, mitska podlaga Tolkienovega sveta. Za mnoge navdušence - pa naj bodo tisti prvi zagreti hipiji ali kasnejši mnogo bolj industrijski uživalci fantastičnega pisanja - je bil ta svet, Srednji svet oziroma Middle Earth, z izjemno dodelano zgodovino ter vsemi jeziki, ki so zveneli, kakor da smo jih pozabili, preprosto bolj resničen kot resnični svet. Zanje oziroma za prenekatere je Tolkien le črpal iz resničnosti, ki je na razpolago vsema je večina ne zmore uvideti.

In podobno bi se nazadnje lahko dejalo za režiserja Petra Jacksona. Velik oboževalec hororja je svoje prve zelo komične ter obenem krvave izdelke snemal že v mladosti. Delo Gospodar prstanov mu je padlo v roke z mnogimi pomišljanji. Epska fantastika ni bila ravno najbolj dobičkonosen žanr. Res je, da je bilo delo nadvse znano, a to je tudi pomenilo, da bodo premnogi oboževalci vsako napako v filmani različici “pričakali na nož”. In filmanje je bilo drago ... sploh glede na to, da ga je vodil manj znani, neuveljavljen režiser.

In sploh, kako zvesto posneti tako zajeten roman?

Kar se je začelo kot preprosta ideja snemanja trilogije, je nazadnje naraslo v tri izjemno dolge in rekordne prispevke filmski industriji.

Če se zdaj lotite ogleda podaljšanih različic trilogije, potrebujete kar 683 ali 726 minut življenja.

Glede na vse razkole, ki so sledili končanju trilogije (in ki se še niso končali), je mogoče reči, da je vsakršno nadaljevanje zvenelo le kot pobožna želja. Z nadaljevanjem je bil sčasoma vendarle povezan Guillermo del Toro, ki bi franšizi gotovo prinesel nov odmerek krvavega humorja. A nazadnje iz tega sodelovanja ni bilo kruha - čeprav del Toro ostaja naveden kot koproducent - in ponovnega snemanja se je lotil kar Jackson.

Iz prvotno napovedanih dveh delov je nazadnje nastala - oziroma nastaja - nova trilogija. En razlog za ta širjenja je zagotovo finančni. A zdi se, da tako kot Tolkien tudi Jackson, ko se enkrat zakoplje v svet Srednje zemlje, ne more ven ... ko ima enkrat na razpolago vse scenografije ter igralce, želi posneti vse, kar je možno.

Kar veliko slutenj nam lahko poda podatek, da so ustvarjalci pri širjenju zgodbe zajemali ne le iz lastnih idej, temveč tudi iz Silmariliona.

Tik pred nami je torej prvi del Hobita. Dva še čakata. A ne recite dvakrat, da se ne bo nekoč v prihodnosti globlje črpalo iz preostale zakladnice Silmarilionovih pripovedi. Res: kakor za Bilba ali J. R. R. Tolkiena ali Jacksona tako za vsakogar velja, da te vsak korak stran od doma lahko popelje v povsem neznano in najbolj nenavadno avanturo. “Če ne paziš na svoj korak, bogve kje boš končal ...”

PETER ZUPANC

Peter Jackson