Hollywood in modra kri: Grace Kelly
Pravijo, da so hollywoodske zvezde ameriški nadomestek za plemiško modro kri. Prelepe, vzor lepote, težko dotakljive. Večna tematika govoric. Nimajo neposredne politične moči, a vendar se ljudje zgledujejo po njih, jih oponašajo. Ne počnejo ničesar, a vendar so ponavadi glas Amerike povsod po svetu.
In seveda ... ponavadi se poročajo le med seboj - poroka z navadnim pripadnikom navadnega ljudstva je takoj označena kot takšna, ki ne bo zdržala.
Iz te perspektive je zgodba Grace Kelly stvar uresničenih upanj, skoraj pravljic - domišljija, ki je meso postala. Ameriška modra kri, povezana s staro evropsko modro krvjo. Zgodba, kot napisana za veliko platno. In iz tega zornega kota je bil film Grace Monaška (Grace of Monaco), ki je odprl letošnji canneski festival in ki pravkar prihaja v naša kina, le vprašanje časa.
Grace Kelly (1929-1982) je bila stara 23 let, ko je zaslovela s filmom Mogambo, v katerem je igrala s Clarkeom Gableom. Klasična plavolasa lepotica je bila naravnost rojena za glavne ženske vloge tistega časa. In obenem je bila pisana na kožo režiserju Alfredu Hitchcocku, obsedenemu oboževalcu plavolask. Kliči M za umor (Dial M for Murder) je bil plod njunega sodelovanja; Alfred je tako postal tudi njen poslednji igralski mentor. Potem se je poročila v več kot sedemsto let vladajočo evropsko plemiško rodovino, konkretno z monaškim princem Rainierjem tretjim - ki ga je, mimogrede, spoznala prav na festivalu v Cannesu - in se od Hollywooda povsem poslovila.
Če greste v podrobnosti, ugotovite, da je bila ta posledica bolj drastična, kot je videti na prvi pogled. Dejansko je princ Rainier novi princesi igranje v filmih prepovedal: ni se spodobilo. Enakega mnenja je bilo monaško ljudstvo. Njeni filmi se v državici niso smeli predvajati. Konkretno to pomeni, da je evropska modra kri sicer dovolila možnost mešanja krvi s tem “vulgarnim ameriškim filmskim plemstvom”, a kazanja na velikem platnu in degradiranja plemiške vloge ni mogla sprejeti. (Kelly bi sicer imela možnost med drugim odigrati vlogo kleptomanke Marnie).
Grace Kelly je kasneje edino možnost igranja dobila v pripovedovanju za dokumentarec Children of the Street in v branju poezije za televizijo.
Njena leta prilagajanja na kraljevsko družino in kraljevsko življenje so bila polna preobratov. Novo sorodstvo, ki je ni maralo, morebitna afera njenega moža, spori s francoskim predsednikom Charlesom de Gaullom ...
Umrla je leta 1982 v avtomobilski nesreči, ki jo je preživela njena hči Stephanie.
Scenarij za film je postal eden najbolj priljubljenih neproduciranih scenarijev leta 2011 (napisal ga je Arash Amel). Režiser Olivier Dahan je doživel mnogo pred, med in poprodukcijskih preobratov. Monaška kraljevska družina se s scenarijem ni strinjala in je nazadnje predvsem vztrajala, da ostane zapisano, da film ni biografija. Nicole Kidman, ki igra glavno vlogo, je izjavila, da poustvarjanje natančnega življenjepisa nikoli ni bilo namen ustvarjalcev; želeli so predvsem prikazati žensko v okoliščinah, ko mora sneti en obraz in si nadeti drugega - morda takšnega, ki ji nikoli ne more povsem ustrezati. Brata Weinstein, ameriška distributerja, sta bila s to različico filma tako nezadovoljna, da sta pred časom javila, da film v Ameriki morda sploh ne bo predvajan. (Kasneje sta si menda premislila, vendar film obstaja v dveh različicah). Vsekakor je bil selektorjem Cannesa dovolj všeč, da so ga izbrali za otvoritveni film festivala.
V filmu sicer preostale vloge igrajo še Tim Roth (kot princ Rainier tretji), Paz Vega (kot Maria Callas), Frank Langella in nenazadnje Roger Ashton Griffiths kot Alfred Hitchcock.
PETER ZUPANC
