Iz spomina privlekli preoblečene skrivnosti
Po dobrih treh letih je tolminska zasedba Feedback postregla s četrtim studijskim albumom Skrivnost. Na plano so tako prišle vse skrivnosti skladb, ki so se neobjavljene skrivale od samega začetka ustvarjanja skupine.
Na zgoščenko so Matej Magajne (kitara), Miloš Leban (hammond orgle in rhodes električni klavir), Andrej Klavžar (bas) in Andrej Maver (bobni) umestili sedem skladb iz njihovega zgodnjega ustvarjanja, ko so delovali še kot trio. Skladbe še niso bile posnete, sedaj pa so jih skupaj na novo preoblekli. Vse skladbe so posneli lani in letos, ko so si člani skupine privoščili koncertni premor, naslovnico albuma pa krasijo kolaži slik, ki jih je skupina kot akril na platno sama naslikala. Feedback že petnajst let izvajajo inštrumentalno avtorsko glasbo, ki velja za mešanico rock-a, blues-a in jazz-a.
Feedback koncerti: 29. november - Zagreb, Bacchus jazz bar; 30. november - Novo mesto, Lokal Patriot; 13. december - Trbovlje, Delavski dom; 14. december - Železniki, Lenti Pub; 24. januar - Ljubljana, Bar Prulček in 25. januar - Postojna, Jazzy.
> Ob skorajšnji 15-letnici delovanja skupine ste izdali že svoj četrti studijski album. Kaj ga loči od preostalih treh?
Andrej: “Skladbe na našem novem albumu Skrivnost so plod druženja in ustvarjanja skupine v zgodnjih letih delovanja. Na album so se uvrstile skladbe, ki smo jih sami v večletnem ustvarjanju že skorajda pozabili, a vendar so čakale (in dočakale) svojo priložnost, da ugledajo luč sveta. Najprej jih je bilo potrebno obuditi iz spomina (in starih koncertnih posnetkov) ter ponovno aranžirati, saj so bile skladbe igrane še kot trio, sedaj pa že dolgoletno nastopamo kot kvartet. Predvsem je čutiti razliko v kompleksnosti in dolžini skladb, v katerih se prepletajo 'solaže' in nepredvidljivi zasuki vseh članov skupine. Ob poslušanju albuma se tudi sami vračamo v tiste čase, ko smo si mogoče glasbeno bolj drznili prestopiti marsikatero mejo in nekako širiti obzorja in preskakovati marsikatere ovire. Miselno in predvsem glasbeno smo takrat bili v popolnoma drugih dimenzijah, saj smo glasbo dojemali drugače kot jo sedaj, predvsem zaradi mladosti, prostega časa in glasbenih vplivov drugih izvajalcev na vsakega od nas. Sedaj smo želeli skozi ta občutja poustvariti skladbe in jih z dobrim 'filingom' uvrstiti na novi album, ki je že v ranem začetku požel veliko zanimanja in navdušenja.”
> Poimenovali ste ga Skrivnost . Kaj je tako skrivnostnega na njem?
Andrej: “Naslov albuma se navezuje na našo zadnjo skladbo Ne vem, kaj je to skrivnost, ker tudi sami iščemo in ne najdemo te skrivnosti. Nekako so skladbe, ki so se skrivnostno zavile v skorajšnjo pozabo, prav zadnji možni trenutek ugledale luč sveta. Vsak od nas nosi nekaj skrivnosti in tudi v vsaki skladbi najdemo tisti skrivnostni trenutek, kjer se stvari zapletejo (in razpletejo), predvsem pa nosijo naslovi skladb svojo zgodbo in tudi svojo skrivnost. Igra asociacij in s tem povezana dejanska zgodba, ki se nam je pripetila in tako zaslužila svoje mesto v naši glasbi. Skrivnosten pa je bil tudi naš koncertni molk, saj smo za več kot leto in pol omejili koncertiranje in v tem času ždeli v studiu ob poustvarjanju in snemanju skladb za novi album.”
> Zakaj so te neobjavljene pesmi prišle sedaj na vrsto za objavo? So morale še malce dozoreti?
Miloš: “Nekako smo bili v naših zgodnjih letih ustvarjanja, se pravi od leta 1999, precej ustvarjalni in je zaradi tega nastalo res kar nekaj skladb, ki so bile plod našega druženja, improviziranja in seveda časa, ki smo ga takrat imeli. Seveda smo jih takrat preigravali po koncertih in so se močno usidrale v ušesih poslušalcev, ki nas spremljajo že od samih začetkov. Obenem pa smo skozi leta ustvarjali tudi nove kompozicije in se k starim nismo tako pogosto vračali, sploh ko se nam je v letu 2004 pridružil na bas kitari Andrej Klavžar, smo si rekli, naj naredimo nekaj novega - in smo naredili dva super albuma, Od blizu in Pro mehanika. Vmes smo tudi govorili o starejših skladbah, ki jih skupaj kot kvartet nismo igrali in niso bile nikjer posnete, da bi jih lahko izdali. Zaradi tega je padla skupna odločitev, da obudimo še te skrivnostne skladbe in smo postopoma zagrizli v njihove res zanimive strukture ter jih sestavili v prijetno in svežo celoto, kljub njihovi starosti, zato so naš novi album Skrivnost komaj čakali v prvi vrsti predvsem naši poslušalci.”
> Kako in koliko se je vaš zvok v vseh teh letih spreminjal?
Andrej: “Naš zvok nas nekako spremlja že vseh petnajst let, saj imamo radi stare vintage analogne inštrumente in ojačevalce (hammond, rhodes, leslie, orange, hiwatt, fender ...) in njihov topel melos (čeprav so na trenutke lahko tudi zelo ostri), sami pa smo vedno radi koketirali z zvokom iz sedemdesetih in takratnim bolj odprtim in svobodnim glasbenim izražanjem in komponiranjem. To je nekako z nami raslo in preraslo v železno srajco. Zagotovo so v našem igranju in kompozicijah variacije, ki pa niso tako vezane na posamezno obdobje ustvarjanja, pač pa kar na posamezne skladbe. Smo gotovo drugačni od ostalih glasbenih skupin, kar si še vedno radi štejemo v prid. Zaradi raznolikosti skladb in kompozicij, ki mnogokrat presenetijo marsikaterega poslušalca, nas težko opredelijo ali popredalčkajo v en sam žanr. Še najbolj se nagibamo k 'fjužnu', torej zlitju rocka, jazza in bluesa, ki se skozi različne skladbe različno izrazijo in se ponujajo kot spremenljivke. Spremembe so pri nas stalnica, pa naj se še tako nenavadno sliši, a težko ostajamo glasbeno na enem mestu. Spreminjajo se tudi naši glasbeni okusi in seveda uigranost, ki jo je najbolj občutiti na naših koncertih.”
> Skladbe ste posneli v živo brez nasnemavanja, kar je pogosta praksa naših glasbenikov v zadnjih letih. Zakaj ste se vi odločili za ta način?
Miloš: “Vsi naši albumi so posneti brez nasnemavanja, razen plošče Pro mehanika, kjer smo se malce poigrali z nekaj dodatnimi zvoki pri nekaterih skladbah. Mislimo, da je ta način snemanja za nas najbolj pristen, saj se s tem tudi dejansko najbolj približamo zvoku in doživetju, ki ga dosežemo na koncertih. Poleg tega zelo uživamo v našem skupnem zvoku.”
Matej: “Pri naših skladbah minutaža ni vnaprej določena, 'solaže' so navdih trenutnega počutja in poljubno dolge, in ker so skladbe večplastno in kompleksno zgrajene, je težko v iz sebe izvleči tisto potrebno energijo, če ne slišiš vseh instrumentov, ki sproti soustvarjajo skladbo in ji dajo tisti pravi filing.”
> Kje in kdaj ste posneli ves material za novo ploščo?
Andrej: “Vse skladbe smo posneli v lastnem studiu v Poljubinju pri Tolminu, ki smo ga s skupnimi močmi uspeli dokončati in opremiti lani tik pred snemanjem našega novega albuma. Takšni pogoji so omogočali sicer nemoteno ustvarjanje, vaje in snemanje, vendar ima to tudi svoje slabe strani. Čas. Preveč časa. Nismo bili popolnoma nič obremenjeni s časovnimi roki, ki so normalni za tovrstno početje, ampak smo si namenili toliko časa, kot smo si želeli in kolikor smo ga ob obveznostih imeli na voljo. Najbolj je to razvidno v našem koncertnem premoru, saj smo zavoljo snemanja obiskali bolj malo koncertnih prizorišč, a tista so nam dajala ponovni zagon in željo po dokončanju albuma. Med drugim so se odzvali povabilu v oddajo Izštekani z Juretom Longyko, za katero smo prav posebej akustično priredili skladbe za oddajo in kjer je nastal tudi DVD Feedback Izštekani.”
> Kaj vam za pristno in svežo avtorsko glasbo predstavlja navdih? So to morda tudi podobni tuji izvajalci?
Matej: “Seveda, vendar ne več tako kot v preteklih letih, ko so na nas imeli drugačen, bolj močan vpliv. Navdih od tujih izvajalcev iz preteklih let se gotovo pozna in ga je moč prepoznati v vsakem izmed nas, saj nam je vsak dodal določen pečat in ne nazadnje tudi širil naše glasbeno obzorje. Sedaj je navdih drugje, ga črpamo iz vsakdanjega življenja.”
> Naslovnico za tokratni album ste člani sami poslikali z akvareli. Ste torej tudi mojstri čopičev, ne samo inštrumentov?
Andrej: “Predvsem smo s tem želeli sami ustvariti celoten zaključen izdelek. V prvi vrsti smo poskrbeli za glasbo, ki nosi najpomembnejše sporočilo in jo želimo širiti dalje. Želja po slikanju je nekako prerasla iz veselja po drugačnem in novem, zato smo v prostoru za vaje postavili tudi nekakšen slikarski atelje, kjer smo soustvarjali glasbeno in slikarsko. Naše slikanje je zgolj in predvsem veselje po umetniškem izražanju in smo ga kot takega vzeli za razvedrilo, a hkrati je nastajalo nekaj novega, neodkritega in marsikdaj tudi smešnega. Tako smo lahko novemu albumu dodali še vizualno podobo, ki nosi v celoti naš podpis.”
> Zvesti ostajate vintage zvoku in inštrumentom. Ste kdaj razmišljali o vokalu kot popestritvi?
Matej: “Večkrat smo razmišljali o vokalu v naših skladbah, vendar smo vedno s tem odlašali. Vsak se je najbolje počutil in izrazil s svojim inštrumentom, a možnosti po vokalu smo vedno pustili odprte. Nekako sami nikoli nismo pokazali prevelike zagnanosti, čas pa je tekel dalje in smo ostali brez. Še najbolj smo se temu približali na skladbah prirejenih izključno za kompilacije Rokerji pojejo pesnike, kjer smo na obstoječe in nove skladbe uvrstili citiran vokal. Tu je sodeloval Gregor Maver.”
> V letu, ki prihaja, vas čaka koncertna turneja ter nastopi na različnih festivalih. Vam bodo tokrat prisluhnili tudi v tujini?
Miloš: “Že takoj po promocijskem koncertu našega novega albuma, ki smo ga imeli prejšnji teden v Orto baru v Ljubljani, se začenja naša turneja, na kateri bomo obiskali tudi Srbijo in Hrvaško, kjer si tudi želimo razširiti krog poslušalcev in ljubiteljev take zvrsti muziciranja. Feedback smo skupina, ki se najbolje počuti med ljudmi na odru, kjer se s poslušalci začutimo in tako tudi največ energije in s tem glasbe potuje na relaciji med glasbenikom in poslušalcem, zato seveda skušamo skrbeti za to, da bi imeli veliko koncertov doma. Iščemo prireditve in klube, kjer še nismo bili, da nas spozna še kdo. Festivali so prav tako prireditve, ki jih zagotovo ne bi radi zamudili, saj je tam po navadi tudi več ljudi, ki sicer mogoče ne bi prišli poslušat take glasbe, ko pa te slišijo v živo, je to povsem novo doživetje zanje in se potem velikokrat vrnejo na naše koncerte. Na tuja glasbena prizorišča smo nekajkrat v preteklosti že šli, bi pa v prihodnosti to radi še stopnjevali, predvsem v nekaterih italijanskih in avstrijskih jazz klubih ter festivalih, dogovarjamo se tudi že za nekaj hrvaških poletnih festivalov, ni pa izključeno, da nas odnese še v bolj oddaljene kraje.”
ANA CUKIJATI