James Bond: petdeset let padanja skozi filmska nebesa
Franšizo James Bond lahko okličete za največjega Transformerja scene filmskih franšiz. Skozi desetletja sprememb so se zamenjali skoraj vsi sestavni deli, a okostnjak živi naprej. In dejansko gre za neke vrste okostnjaka - rahlo demodirano idejo o popolnem stroju za uničevanje, ki brez vprašanj izpolnjuje naročila njenega visočanstva.
Smiley (Johna Le Carreja) je poosebljal negotovost ter preizpraševanja identitete pri tej službi. In ko je agent Bourne končno izvedel, kdo je, se je proti stroju, ki ga je ustvaril, začel boriti. James Bond tega nikoli ne stori. Je prispodoba izjemne prepričanosti o avtoriteti določenega dejanja.
Seveda so sčasoma nekateri deli franšize škripali bolj kot drugi. Mladi Sean Connery je za mnoge še vedno poosebljenje agenta - nenazadnje je stari maček vse skupaj začel v daljnem letu 1962. Igralec George Lazenby iz samih začetkov serije je zdaj pomnjen predvsem kot kurioziteta. Timothy Dalton kot da se je prerinil skozi bondiado, ne da bi pri tem ali on ali bondiada drug pri drugem pustila prevelik vtis. In seveda, igralci so prinesli drugi del zmesi, žanrske poudarke. Roger Moore je bolj komičen kot hladnokrven. Pierce Brosnan je predvsem kralj šarma. Daniel Craig se je kot fizično sposoben in igralsko zgleden Bond ustoličil predvsem s filmom Casino Royale.
V zadnjem filmu Skyfall, ki pravkar prihaja na platna sveta, kot da so vsi sestavni deli okostnjaka praktično popolno padli vsak na svoje mesto. Craig je v najbolj polni igralski in bondovski formi in relativno dobro sprejet med občinstvom. Režiser Sam Mendes ne more prebuditi drugega kot zanimanje. Gre za izredno kvalitetnega ustvarjalca, ki se je na filmsko sceno prebil z Lepoto po ameriško (The American Beauty) in nadaljeval s predvsem kritiško dobro sprejetimi filmi. Akcija mu ni pisana na kožo, a drznost glede spreminjanja žanra mu je. Njegovo ime bo pritegnilo vsaj nekatere gledalce, ki sicer ne bi stopili na Bondovo sled, pa če bi jih preganjal sam Dr. No.
Pri režiserjevem imenu se dobra sestavljenost ne konča. Javier Bardem je kot zlikovec izbran zato, ker ima možnost, da postane eden najbolj prepoznavnih zlikovcev Bondovega sveta. Bardem je že dobil oskarja za vlogo nekega drugega zlikovca, Antona Chigurha iz filma Ni prostora za starce (No Country for Old Men) in pravzaprav se vprašanje predvsem glasi, kako bo presegel to vlogo.
Na vso to avtorsko zaledje ni naključno, da se vsaj po prvih najavah in citatih zdi, da se ta film zelo poigrava s prav v uvodnem tekstu navedenimi gotovostmi. Kar boste lahko preverili konec oktobra.
Peter Zupanc