Japonski izbor
Tole je naključna zbirka filmskih naslovov in avtorjev, ki se predvsem osredotoča na modernejšo kinematografijo azijske države.
Pravilo je predvsem slednje: izpostaviti sem želel filme, ki niso klasični naslovi, se ne ukvarjajo (predvsem) s kriminalom in ne prelivajo neverjetnih količin krvi ter kakršnihkoli drugih telesnih tekočin. Ja, po vsem tem so Japonci izredno znani – a »japonski izbor« želi povedati, da poleg klasikov to ni vse, kar ta kinematografija zmore. Vsi filmi so vsaj precej gledljivi in omogočajo dokaj dobro točko za »vstop v japonski film«. Ujemite jih, če jih le zmorete.
1. Simbol (Shinboru, Hitoshi Matsumoto, 2009). Komedija, ki uporablja domišljijo na način, ki mu niti oznaka ZF niti oznaka fantasy nista kos, in ki na koncu poseže v vesoljne razsežnosti. Kot da bi Drevo življenja (Tree of Life) nenadoma pridobilo smisel za humor.
2. The Girl Who Leapt Through Time (Toki o kakeru shojo, Mamoru Hosoda, 2006). ZF-koncept, uporabljen, da raziskuje pomen izbire - in to počne z izredno empatičnim vpogledom v like. Še ena animacija, sicer le ena od verzij, nastalih po knjižni predlogi. Izjemno čustven in simpatičen film.
3. Arrietty (Kari - gurashi no Arrietti, Hiromasa Yonebayashi, 2010). Animacijski studio Ghibli je pod nadzorom Hayao Miyazakija in z novim režiserjem “obrnil pogled”. Zdaj naša vsakdanjost dobi čudežne barve in neverjetne razsežnosti. Preprostost je varljivo težko dosegljiva veščina. Čeprav zdaleč ni najboljši film studia, je še vedno kilometre daleč pred mnogimi drugimi animacijami.
4. Love Exposure (Ai no mukidashi, Sono Sion, 2008). Romantična komedija, ki vključuje ironizacijo krščanstva, grozljivko, pripoved o pokvarjenih mladih življenjih, mozaik vseh obsesij Japonske pop kulture - vključno z mnogoštevilčno prisotnostjo posnetkov dekliških spodnjih hlačk - komedijo, nerodnosti (ustvarjalcev) in odlično pripoved o odnosu med sinom in očetom, ki ne ve, ali naj bo duhovnik ali oče. Nesramežljive in ambiciozne štiri ure, ki pretečejo kot ura in pol običajnega filma. Ja, kar verjemite.
5. Paprika (Satoshi Kon, 2006). Še ena animacija drugega japonskega mojstra. Predstavljajte si Amelie, a poustvarjeno v virtualnem svetu - in podčrtano, namesto z dobrohotnostjo, z vsemi obsedenostmi, relativno tipičnimi za animeje. Tehnologija, sanje, nasilje in pogled iz perspektive gospodarjev in sužnjev. In: četudi morda ni tisti film, iz katerega bi ideje za Izvor (Inception) črpal Cristopher Nolan, je vsekakor - zaradi vključevanja erotike ter nadrealizma namesto logike – vse tisto, kar bi Izvor moral biti.
6. All About Lily Chou Chou (Riri Shushu no subete, Shunji Iwai, 2001). Čeprav postane malce konfuzen, je vseeno odličen, zanesljiv in z moderno tehnologijo prepojen pogled v določeno kulturo. Tokrat predvsem japonskih mladih in njihovih »odkritih ter skrivnih identitet« ter njihovih borb za položaj moči.
7. The Bird People of China (Chogoku no chojin, Takashi Miike, 1998). Mnogi so postali seznanjeni z izjemno plodnim avtorjem preko Avdicije (Odishon) ali anarhističnega Obiskovalca Q (Bijita Q). A Miike se premika od žanra do žanra z izjemnim znanjem in za nadaljevanje seznanjanja z njegovo pestro filmografijo so ljudje ptice povsem zgleden primer. Poslovnež in yakuza se znajdeta na kitajskem podeželju, ki kot da obstaja izven geografskih standardov ... Iščeta dragocene kamne, a najdeta legendo o ljudeh, ki znajo leteti. Film precej meandrira, soočenje med velemestneži in podeželjem igra na karto komedije, potem postane skoraj fantazijski, kasneje dramatičen in poetičen.
PETER ZUPANC
