Kaj vse so lahko smrkci
Risana serija iz osemdesetih je zaznamovala generacijo mladih gledalcev. Modrokožna rasa z nenavadnimi čepicami je živela v vasi iz gob, spremenjenih v hiše. Vladal jim je modri poglavar z belo brado.
Razen njega so bili vsi v skupnosti enake starosti, na potovanja pa jih je nosila štorklja. Le eno dekle je bilo v krogu stotih moških, vsak od njih pa je bil poimenovan po svoji pomembni lastnosti. Ali pa kar po delu, ki ga je opravljal. Mnogo nenavadnih podrobnosti je na ogled v skupnosti Smrkcev ali v originalu Les Schtroumpfs. (V angleščini so The Smurfs).
Ko si majhen, te nenavadne podrobnosti razumeš kot naravni del pravljice. Potem začneš razmišljati. Nekateri razmišljajo že dolgo in si postavljajo vprašanja. Vodja Smrkcev bi lahko bil podoben Marxu. Denar ne obstaja, delo je “jasno” porazdeljeno, “proizvodi” se enakopravno ter samoiniciativno porazdelijo. Zlobni čarovnik Gargamel in njegov pomočnik maček Azrael se medtem trudita za “lastninjenje” - torej sta lahko oklicana za predstavnika surovega kapitalizma. In vsi pojejo “pesem sreče”. Na podlagi tega se pojavlja vprašanje, če besedica Smrkec pravzaprav pomeni komunist, kar je že dolgo časa aktualno v nekaterih kritično mislečih krogih. Obstaja pa tudi druga šola mišljenja. Gargamel naj bi bil izjemno podoben Judu in vas, v kateri prebivajo Smrkci, naj bi bila presenetljivo rasno čista. Misel, da so Smrkci v resnici neke vrste nacisti, je podkrepljena z epizodami, v katerih nastopajo sovražno razpoloženi ter povsem črni Smrkci. O, ti, “štrumpf”.
Resnici na ljubo avtor Smrkcev, Peyo, ki je male modre smrkogovorce izumil leta 1958, menda “ni bil zainteresiran za politiko”. Smrkci so nastali, tako pravi legenda, kot jezikovna igrica. Peyo se menda ni spomnil, kako prijatelju Andreu Franquinu reči, naj mu poda sol, in je namesto tega v šali dejal, naj mu poda “štrumpf”. “Napaki” je sledil določen čas “lingvističnega nadgrajevanja”, dokler se ni iz nje razvil “celoten štrumpfasti svet”.
Jezikovne igrice so ena bolj zabavnih nosilcev stripa (kasneje risane serije, filma ...). Ne gre le za to, da se besedica “štrumpf” (smrkec je tu skoraj neustrezno, vsekakor manj zabavno nadomestilo) lahko uporablja kjerkoli. Nekatere besede se smejo nadomestiti, druge ne. Očitno je pomembno tudi naglaševanje. Severni in južni del vasice Smrkcev se v načinih naglaševanja in pomenih besed, ki jih lahko nadomestimo, razlikujeta. Lahko bi dejali, da je izvirna ideja stripa predvsem tale: v otrocih sprožiti igriv odnos do besed.
Kako se bo lahko dolgotrajna celovečerna vizualizacija kosala s pomembnostjo besednega humorja, bo pokazala risanka, ki prihaja na domača platna. In prav zanimivo bo videti, če se bo risanka poklonila ali izognila asociacijam na politiko. Režiser najnovejše animirane različice je sicer Raja Gosnell, ki je režiral Scoby Dooja in Čivavo z Beverly Hillsa, glasove pa (v originalu) izposojata tudi Hank Azaria in Kate Perry. Po prvih napovedih sodeč, bodo Smrkci bolj ali manj podobni modri, belgijski različici pojočih veveričk. Prišli bodo v paketu in lahko jim rečete darilo iz Belgije. Če pa ste politično razpoloženi, jih lahko okličete tudi za emigrante, pretihotapljeno poceni modro delovno silo.
PETER ZUPANC