Kanzyani: Koper bo utripal v ritmu srca
Njegovo ime je blagovna znamka, ki vzbuja asociacije na elektronsko glasbo tudi med tistimi, ki je ne spremljajo. DJ Valentino Kanzyani (Tine Kocjančič) bo v soboto, 30. julija, v rodnem Kopru pod okriljem festivala Festiko praznoval 20-letnico didžejanja in soustvarjanja svetovne elektronske glasbene scene, predstavil pa bo prvo avtorsko ploščo Love & Gratitude. Dan prej mu v Pokrajinskem muzeju posvečajo okroglo mizo.
> Kakšni so bili začetki?
“Elektronska glasba me je začela zanimati že v osnovni šoli, v šestem ali sedmem razredu. Zelo dobro se spomnim, da sem bil edini na šoli, ki jo je poslušal. Večina je tedaj poslušala rock ali pop. Mnogi so bili pristaši rock kitar, tako da so me hecali, češ da poslušam ničemur podoben 'tuc tuc'. (smeh) Tedaj si je bilo težko pridobiti zaveznika, ki bi tako kot jaz hrepenel po tej novi glasbi, še težje pa je bilo pridobiti prvo občinstvo. Prva, ki ji je bila moja glasba všeč, je bila zagotovo mama. Presenetila me je s prvimi pozitivnimi komentarji, ko sem še v sobi z neko sposojeno opremo snemal prve kasete. Do leta 1992 sem si nabral že svoje občinstvo, ki me je z veseljem poslušalo v Tivoliju v Portorožu. Tam sem imel leto prej manj sreče, ker se je začela vojna in mi tako že na začetku kariere presekala sanje, da bom končno vrtel za večje občinstvo.”
>Kakšna je bila pot iskanja glasbenega izraza znotraj elektronske glasbe, ki ima danes številne podzvrsti?
“Ko sem začel, sta obstajala komaj dva, morda trije žanri. Tedaj sta bila popularna new beat in pa acid house. Techno sem spoznal kasneje. Začarala pa me je kaseta, ki sem jo dobil od sestrične mojega prvega 'menedžerja' Borisa Biloslava. Imel je sestrično v Italiji, zamejsko Slovenko, ki je bila starejša od mene kakih pet let in je že veselo obiskovala razne partije in afterje. Že leta 1990 mi je ob obisku prinesla kaseto iz Movide, ki mi je seveda spremenila življenje. Na kaseti je bil mix svete trojice tedanje italijanske scene: Andrea Gemolotto, Fabrice in Leo Mas. Že takrat so bili znani po tem, da so muziko kupovali v Londonu in New Yorku. Lahko bi rekli, da so bili 20 let pred drugimi. Vrteli so mešanico vsega, od afriških tolkal, acid zvokov, etno vokalov pa do klasičnih orkestrov, zmiksanih z elektronskimi bobni. Muzika je bila počasna, kakršno zdaj tudi sam rad vrtim. Zdi se mi, da sem se šele pred tremi, štirimi leti, ko sem se znašel v tej novi kombinaciji zvrsti housa, ponovno približal zvoku tiste prve kasete, ki me je navdahnila. Zanimivo ...”
> Kaj pa techno, s katerim ste navduševali plesišča doma in v tujini? Nenazadnje ste ob Umeku eden stvarnikov slovenskega techna ...
“Techno je žanr, ki me je navduševal v določenem obdobju kariere. Prišlo je do naravne potrebe po spremembi, ker menim, da se techno ni več razvijal. Pomanjkanje navdiha pa je pomenilo potrebo po iskanju nečesa novega, kar bi me pritegnilo in zanimalo. Že leta 1998 sem v Ambasadi Gavioli s projektom Next Wave nekako ubežal iz standardnega techna v vode tech housa. Takrat ta zvrst še ni obstajala. Se je šele kovala. Fuzija housa in techna mi je tedaj popestrila življenje. Nastal je promocijski CD Next Wave, ki smo ga delili obiskovalcem Ambasade Gavioli. Ta je še danes precej svež, tako da sem ponosen na svojo tedanjo odločitev. Kasneje sem spet ušel v vode tribalnega techna, s tem da sem vedno rad miksal house plošče v techno sete. Menda sem bil priljubljen tudi zato, ker nisem samo 'nabijal', kot se reče v žargonu. (smeh) Pred šestimi, morda sedmimi leti se je začel po klubih pojavljati nov žanr, tako imenovani shranz, ki je bil zame vedno pretrd in nesmiselno prehiter. Menim, da je ta tudi pripomogel k dejstvu, da se je funky techno porazgubil. Mlajše generacije so si želele le 'nabijanje', starejše pa so zaradi shranza nad partiji, večjimi elektronskimi prireditvami obupale. Sam sem v istem obdobju iskal nekaj novega. Bil sem sit ponavljajočih se DJ setov in glasbe, ki je stagnirala.”
>Ustvarjalno zavetje ste našli v nekoliko manj drveči elektronski glasbi …
“Začel sem iskati samega sebe in se raje podal v mehkejše ritme, kot da bi šel v shranz, ki me ni nikoli prepričal. Tudi sicer sem vedno veljal za mehkejšega techno didžeja. Nikoli nisem vrtel hard techna.”
Že v petek bo v koprskem Pokrajinskem muzeju ob 20. uri okrogla miza Iz Kopra v svet - 20 let Valentina Kanzyanija. Na sobotnem nastopu v Taverni pa bo zadnjih 80 minut nastopa namenjenih predstavitvi vseh skladb z nove plošče Love & Gratitude.
Celoten intervju, naslovljen Valentino Kanzyani V ritmu srca si preberite na www.primorske.si
>Tu pa tam ste tudi vi “sekali”, če uporabim žargon.
(Smeh) “No, res sem kdaj pa kdaj tudi jaz nabijal, ker je pač tako naneslo, da sem denimo vrtel za DJ Rushem ali kakim podobnim fenomenom, ki vrti glasbo pri 160 - 170 udarcih na minuto. Takrat mi res ni preostalo drugega, kot da posežem po svojih zgornji meji 145 udarcih na minuto, kar je v primerjavi z Rushevim 'ruženjem' še vedno zvenelo počasi. (smeh) Počasnejša glasba ima več 'groova'. Zdaj ponavadi vrtim okrog 126, večkrat tudi 123 ali 124 udarcev na minuto, kar se bolj približa ritmu našega normalno delujočega srca.” (smeh)
>Najprej ste svoj dom preselili v Ljubljano, zdaj živite na Ibizi. Kaj vas je gnalo in kaj ste našli, česar pri nas ni?
“V Ljubljano sem šel zaradi potrebe po somišljenikih. Tedaj na Obali ni bilo veliko producentov, s katerimi bi se lahko pogovarjal o produkciji elektronske glasbe. Resnično me je gnala želja po izobraževanju in pogostejših stikih s tedanjimi pionirji elektronske glasbe, kot so bili Random Logic, Clox, Umek, Iztok Turk, Bizzy pa Dojaja. Med bivanjem v Ljubljani sem tudi odprl trgovino z vinili in delil studio z Gregorjem Zemljičem, ki je špica v znanju iz produkcije elektronske glasbe. Celo stanovanje sem si kupil v Ljubljani in resno razmišljal, da bom tam ostal. Tudi druga velika svetovna mesta so me vedno mikala, denimo Amsterdam, London, Barcelona, a ne dovolj, da bi se odselil. Ko pa sem preživel nekaj sezon na Ibizi, sem začutil vedno večjo potrebo po tem otoku. Ibiza ima idealno klimo, ki je zelo podobna klimi mojega rojstnega kraja, in sploh je njena narava zelo podobna istrski. Takoj sem se počutil domače. Tudi sončnih dni ima Ibiza skorajda največ v Evropi in zime dejansko ni. Lani smo imeli decembra 24 stopinj celzija in bi se skorajda lahko kopali. Druga, res pomembna odlika Ibize je mir. Živim v središču otoka, na domačiji, najbližja hiša je 500 metrov stran, tako da uživam v popolni tišini. Zrak je prečudovit in okolje idilično. Pomlad se začne marca in prvo, že nekako tradicionalno kopanje imamo 1. aprila, tako da na daljavo praznujemo mamin rojstni dan in ji posvetimo prvi skok v morje. (smeh) In nenazadnje je tu še poletje, ko se za štiri mesece vsa svetovna elektronska scena preseli na ta otok in z njo tudi obiskovalci, med katerimi se vedno najde kako novo poznanstvo. V teh dveh letih, odkar živim tam, sem spoznal nekaj res čudovitih ljudi, ki jih sicer ne bi, tako da je Ibiza res moj novi dom.”
>Občutek imam, da je scena nekaj izgubila tudi z opuščanjem uporabe vinilnih plošč. Slednje so od didžejev terjale obvladovanje veščine vrtenja, kar je dajalo zabavam poseben čar.
“Popolnoma soglašam. Dandanes je vrtenje glasbe s pomočjo računalniških programov, kot so Traktor, Ableton in drugi, postalo dostopno vsakomur. Postalo je prelahko, kar se zelo pozna na kakovosti didžejev. Vrtenje je postalo avtomatizirano, ne terja nobenega znanja. Vsi, ki znajo brati elektronsko pošto in uporabljati internet, so že kvalificirani za didžejanje. Zato se je izgubil čar. Nabavljanje glasbe prek uradnih in piratskih spletnih strani je postalo tako enostavno, da si mulci najprej napolnijo trde diske s 15 ali 30 gigabajti muzike, potem si kupijo ali piratsko pretočijo programček, in so že didžeji v domačem kafiču, če ni mesta že zasedel barman, ki med točenjem piva gostom vrti še svoj glasbeni izbor. Glasba je izgubila vrednost, za kar je po moje kriv predvsem digitalni format mp3, ki je sprožil celotno piratsko industrijo s številnimi spletnimi portali, ki ti ponujajo vse mogoče piratske posnetke, ob tem pa oglašujejo razne druge stvari.”
>Ko ste začenjali, je bilo precej drugače.
“Ko sem se začenjal zanimati za didžejanje, sem bil premlad, da bi si lahko privoščil kupovanje glasbe, zato sem na priljubljeni komad tudi cel dan čakal pri radiu. Na mojo srečo je ta lovil postajo Italia Network, ki je leta 1990 predvajala samo plesno glasbo, in to brez komentatorjev, oglasi pa so bili izključno za klube in partije po Italiji. Muzika, ki so jo vrteli, je bila še za italijanske poslušalce napredna. Ko sem dobil možnost za učenje vrtenja pri Alexu in Petru Peliconu, sem bil presrečen. Skoraj dve leti sem potreboval, da sem dojel miksanje. Nikoli ne bom pozabil tistega popoldneva v klubu Tivoli, ko mi je uspelo spraviti v ritem dva komada. Še cel popoldan sem gulil samo tisti dve plošči. Neverjeten občutek! Vsa ta leta mi je bilo v veselje izboljševati tehniko, in še dandanes, 20 let kasneje, v tem uživam.”
>Vendarle ste tudi vi posegli po novostih, mar ne?
“Da, tudi sam sem nasedel modni muhi in presedlal na računalnik kar za leto in pol, a sem hvala bogu začutil, da to ni to, in se vrnil na vinile. In prav vesel sem, da veliko mladih razmišlja enako . Prav toplo mi je pri srcu, ko vidim, da se lotevajo vrtenja z vinili. Hvaležen sem svojemu mlademu romunskemu kolegu DJ Praslei. Za 'warm up', segrevanje pred mojim nastopom, je namreč vrtel vinile, pa nekaj cedejev, in tako sem dokončno dobil sporočilo, da to z računalnikom ne pelje nikamor. In res, odkar spet vrtim vinile in cedeje, sem dobil nazaj sebe, kar čutijo in razumejo tudi poslušalci. A to je le moje mnenje in nikomur ne prepovedujem, da živi po svoje, če le s tem ne škoduje drugim. Vendar kratica DJ pomeni disk jokey, ne pa mp3 avtomatik selektor, ki jezdi traktor po klubu. (smeh)
>Končno je prišel čas za prvo avtorsko ploščo.
“Prišel je čas, ko končno čutim, da imam dovolj znanja za spravit skupaj nekakšno sporočilo, ki govori o moji spremembi in trenutnem glasbenem slogu, ki sem ga koval v zadnjih letih. Album je končan in 30. julija bom tudi premierno predstavil vseh 13 skladb. Album bo izšel najprej na vinilih in kasneje morda še digitalno. Naredil bom tudi miks s vsemi komadi, ki ga namenjam vsem poslušalcem, in bo v kratkem na voljo brezplačno. Komaj čakam, da ga bom lahko predstavil v svojem rojstnem kraju na nastopu, ki je namenjenemu vsem generacijam. Tudi tistim, ki me niso nikoli poslušali, ker se jim ni ljubilo ponočevati v klubih. Zelo sem vesel, da so mi v Kopru dali na voljo ta poseben dan.”
>Kateri ustvarjalni izzivi še ostajajo?
“Zame je edini izziv ustvariti glasbo, ki bi se človeka dotaknila globlje kot samo tako, da ob ritmu miga z glavo. Rad bi vzbudil čustva in nenazadnje predal sporočilo, ki bo ostalo v času. Rad bi se še veliko naučil in eksperimentiral, kar mi daje zagon za nove produkcije. Prepričan sem tudi, da glasba vpliva na počutje ljudi, zato bi morali biti zelo pazljivi, iz kakih vzgibov se jo ustvarja. Znanstveniki vsak dan odkrivajo nova dejstva o glasbi. Mislim, da bomo nekega dne prišli tudi do spoznanja, da z njo oblikujemo in nadgrajujemo svojo skupno zavest. Doktor Masaru Emoto v knjigi Message from Water (Sporočilo vode) iz leta 1999 s poskusi dokazuje, kako glasba vpliva na strukturo vode. S slikami, ki jih je tako pridobil, prikaže, kako razne vrste glasbe vplivajo na strukturo vodnih kristalov. Če pomislim, da je naše telo sestavljeno iz več kot 70 odstotkov vode, mi je zelo jasno, da glasba še kako vpliva tudi na človeka. Verjamem, da bodo v prihodnje na to temo imeli veliko povedati še drugi znanstveniki.” MAJA PERTIČ GOMBAČ
