Kelvini imajo radi ekstremne situacije
> Kdo ste pravzaprav Nula Kelvina in kaj vas je združilo?
Marko: “Na začetku sva bila dva. In kot po socialni definiciji par še ni družina, sva s Klemnom morala najti nekoga, ki bo ropotal. Prišel je bobnar Jure in nastal je Nula Kelvina. To je bilo predlani aprila. Gašper se nam je pridružil poleti med snemanjem Možganov na paši najprej kot snemalec in ko-producent in kasneje kaj kmalu kot polnopravni član kolektiva. Pred kratkim je Jureta na bobnih zamenjal Miha, Gašperjev brat. Vsi smo izkušeni glasbeniki, nekateri paralelno sodelujejo z velikimi živinami, zvezdami slovenske estrade …”
Klemen: “Z Markom se poznava že dolgo, ampak kot vsi najboljši žuri, je tudi ta bend nastal zelo spontano. Marko je namreč iskal pevko za Možgane na paši. Izkazalo se je, da bodo dovolj ženine obleke.”
> Ob poslušanju vašega prvenca Drenov Grič padejo najprej v uho vaša inovativna in nič kaj konvencionalna besedila. So vam za navdih vsakdanje situacije današnjega potrošniškega sveta?
Marko: “Besedila skušajo biti predvsem zgodbe o ljudeh in dogodkih. Situacije so večinoma vsakdanje, v katerih pa se po navadi zgodi preobrat, ali pa pesem oriše odnos ali dogodek iz neobičajnega zornega kota. Na ta način postane sicer morda obrabljena tematika sveža in zanimiva. Na prvencu Možgani na paši smo pesmi tematsko razdelili na tiste o ljubezni, o psiho-socialnih zadevah in o ego-tripih. Linija take razdelitve se vleče tudi v Drenovem Griču, s tem, da je tokrat nekoliko več govora o ljudeh z obrobja družbe in o tistih, ki krojijo svet zabave, natančneje popularne glasbe. Potrošniška miselnost sicer ni neposredno na tapeti, je pa kar nekaj namigov na temo neučakanosti in razvajenosti modernega človeka.”
Gašper: “Poleg tega pa je v zadnjem času opaziti ravno obratno, da smo začeli črpati navdih za življenje iz vsakodnevnih besedil, ki jih Marko predstavi preostanku skupine. Ker je najstarejši in zato tudi najpametnejši, mu popolnoma zaupamo in se pustimo voditi. Za enkrat se to vsem obrestuje: jaz se vozim z mercedesom, Klemen gradi hišo ... Zato resno premišljujemo, da bi na naslednji plošči peli o generalnih usmeritvah za izhod iz gospodarske krize.”
> Vsaj polovica jih je naslovljenih neki ženski ali pa jo opisujejo. Kaj v globalnem želite sporočiti predstavnicam nežnejšega spola?
Marko: “Gotovo to drži za tiste pesmi, ki govorijo o ljubezni ali odnosu med spoloma, ki ni nujno ljubezenski. Vendar je v teh pesmih vedno tudi moški protagonist, ki je največkrat bolj v središču dogajanja kot njegova boljša polovica v zgodbi. Sporočila so zelo različna, če pa bi že iskali skupni imenovalec, bi bilo globalno sporočilo ženskam in moškim: Uživajte v ljubezni, vendar se brezpogojno ne zanašajte nanjo.”
Klemen: “Zanimivo, da ta moški protagonist po navadi ni neka 'perla', kajne? To so te, vsakdanje situacije, iz katerih črpamo navdih.”
Gašper: “Kot je že naš ljubljeni vodja dejal: Moški, uživajte v ljubezni, ženske, ne zanašajte se nanjo.”
> Zakaj?
Marko: “Prvič, ker ne verjamem v romantično ter večno in brezpogojno ljubezen. Ta obstaja v določeni literaturi in motiviki pop besedil, v realnem svetu pa ima ljubezen mnogokrat več obrazov naenkrat in se lahko kaj hitro obrne v svoje nasprotje. In kaj potem? Če parafraziram: Ljubi s polnim žarom, kot da bo trajalo večno, a ohrani del te ljubezni zase, kot da bo že jutri konec romance. To pomaga preživeti. Dekletu iz pesmi Danes to recimo ni uspelo. Očitno je bilo ljubezni preveč. Redki zmorejo v kratkem času pogoltniti ekstremno visoke doze tega sicer čudovitega čustvenega stanja in ostati v redu.”
> Ponekod bi vas zaradi eksplicitnosti lahko označili tudi kot poredne, drzne, kontroverzne. Kakšni so bili na teh odsekih vaši nameni?
Marko: “Taki prijemi izostrijo zgodbo in jo začinijo, da jo poslušalec bolj plastično dojame, si jo zapomni in se morda tudi zabava. Je pa fino, da žerjavico v tekstu podpihuje tudi glasbeno aranžerska ekshibicija, ki mu da še dodatno širino in ost.”
Klemen: “Jaz ne bi rekel, da smo sila kontroverzni, poredni, drzni, so pa merila za te stvari pri nas, kjer nihče ne sme nikogar zbosti, da ne bo užaljenosti in drugih posledic, sila nizka. Monty Pythonovce bi pri nas verjetno zažgali na grmadi. Hecno, kajne, da je malce karikirana resnica že kar drzna reč.”
Gašper: “Če ne bi imeli Marka, uglajenega gospoda srednjih let, elokventnega intelektualnega šarmerja, ki paket Nula Kelvina dokončno označi in zapečati, bi namesto poredni, drzni in kontroverzni izpadli vulgarni, neotesani in perverzni.”
> Označujete se kot najbolj hladen bend na svetu, kar verjetno izvira iz vašega imena. Zakaj ste si izbrali tak fizikalen pojem?
Marko: “Radi se igramo z besedami in njihovimi pomeni, ki jih večkrat spreminjamo in preoblikujemo. Besedna zveza Nula Kelvina je odličen poligon za take hece. Označuje neko temperaturo in že to vodi v številne izpeljanke o mrazu in toploti. Nadalje vsebuje eno najzanimivejših števil, ki lahko označuje nekaj zelo dobrega ali pa zelo zanič. Predstavlja pa tudi neko ekstremno stanje, praktično nemogoče, skrivnostno. Kelvini imamo radi ekstremne situacije: 300.000 km/s , -273,15 ˚C, 90/60/90 …”
Klemen: “Nula Kelvina se recimo pojavi že v skladbi Tko kul, ki je nastala pred poimenovanjem benda. Nismo se sestali in si nadeli imena, da bi lahko delali glasbo o lepotah Babnega polja.”
Gašper: “Ko smo prestali obvezen bendovski proces iniciacije, nam je Marko tudi pojasnil simboliko imena Nula Kelvina. Vrednost -273,15 ˚C je splošno znana kot absolutna ničla. Pod to oznako se zlahka najdemo ostali člani skupine. Je najbolj cool, bolj cool od -273,15 ˚C ne gre. Tu se najde Marko. V realnosti je nedosegljiva, kjer se v primerjavi z Markom najdemo seveda vsi. Pomeni tudi stanje, kjer ni več prav nobene toplote in se ne premakne prav nič, niti atom. To na žalost simbolizira veliko večino dolgotrajnejših zakonov in pa odnos koncertnih organizatorjev do naše glasbe.”
> Ploščo ste poimenovali po manjšem kraju Drenov Grič pri Vrhniki. Ste s tem krajem še posebej povezani?
Marko: “Vsekakor. Tu stoji stara hiša, v kateri je naš studio in prostor za vaje. Drenov Grič 68 je naš navdih in hkrati prostor, kjer spočenjamo glasbene ideje. Pomenljiva hišna številka razkriva našo ljubezen do popularne glasbe šestdesetih let prejšnjega stoletja.”
Gašper: “Tu sem doma, ampak odkar je tu tudi dom Nule Kelvine, včasih premišljujem o selitvi. Ker pa je koncertov bolj malo in denarja od avtorskih skladb še manj, ne morem nikamor, zato bomo z Nula Kelvina še dolgo, dolgo skupaj na Drenovem Griču.”
> Ob izidu albuma ste se pošalili, da vas domače komercialne radijske postaje še nekaj časa ne bodo »povohale«. Kaj na to temo lahko rečete danes? Zakaj menite, da je tako?
Marko: “To je napisal novinar Večera v svoji sicer zelo pozitivni kritiki albuma in je v neki meri res, vendar je to usoda mnogih slovenskih skupin. Princip teh postaj je po mojem mnenju čim bolj gladko tekoča, nezahtevna, nemoteča in ušesu znana glasba (stari, globalni hiti). Kar nekaj naših pesmi (še) ne izpolnjuje teh kriterijev, vendar napredujemo.”
Klemen: “Ne bi mogel trditi, da nas ne vrtijo, nacionalne radijske postaje nas kar povohajo, za pohod po komercijalkah (z redkimi izjemami), smo pa zgleda obuli napačne čevlje.”
Gašper: “Nula Kelvina za komercialne radijske postaje enostavno nismo. Naša besedila so sporočilno preveč bogata, zato oglasi izpadejo relativno medli in prazni, naša glasba pa ni dovolj enostavna, zahteva preveč pozornosti, kar povprečnega poslušalca popolnoma iztroši in je zato še manj pozoren na reklamna sporočila.”
> Vaše skladbe se prelivajo preko nežnih balad v jazzovsko obarvane popevke do poskočnih skladb z rock kitarskimi vložki. Bi sami imeli morda krajšo opredelitev vašega žanra?
Marko: “Ob izidu prvenca Možgani na paši smo si omislili pojem alter šlager: nepredvidljiva in netipična subverzivna besedila, zavita v privlačno melodično-ritmično mešanico popularne glasbe, ki sicer opredeljuje hit popevko. Na Drenovem Griču smo precej bolj ostri, tako da bi lahko dodali še eno besedo in dobili alter šlager rock. Nekaj je blues in soul podtonov, ščepec ljudskega melosa s področja bivše skupne države vključno s Slovenijo, vendar to ne omaje žanrske opredelitve Drenovega Griča, ki je bolj homogena kot Možgani na paši.”
Klemen: “Žanrsko neopredeljeni. Sklepamo posle tako z rockom kot s šansonom, jazzom …”
> Besedila ostajajo vaš paradni konj in nanje največ stavite?
Marko: “Dandanes je globalno res veliko muzike. Trg je ekstremno nasičen in manevrskega prostora za nekaj res novega, svežega in drugačnega je malo. Osebno menim, da ga je največ v besedilih, ki pa brez mastne muzike in interpretacije tudi nimajo kakšne resnejše perspektive. So pač mrtve črke na papirju, ki jih je treba oživeti. Ne bi torej rekel da se najbolj naslanjamo na besedila kot samostojno kategorijo. Pravzaprav bolj stavimo na atletsko figuro solo kitarista, bobnarjev volvo, basistovo retro kravato in pevčevo logorejo.”
Klemen: “No, glede tekstov smo kar pedantni, ampak kot bend pa stremimo k čim bolj popolnemu zlitju teksta z glasbenimi idejami. Recimo Dan zvezde je imel skozi celo pot enak tekst, z glasbo smo se pa pošteno namučili, ampak dokler tekst in glasba ne zaživita kot eno, je vse brez veze. Šanson recimo prenese marsikaj, ampak pop, ki je bolj ali manj vezan na angleško govoreče dežele, ne prenese poezije.”
Gašper: “Mislim, da stavimo predvsem na našo ljubezen do glasbe in neobremenjenost z uspehom. Zato vztrajamo in bomo še naprej vztrajali, ker ne potrebujemo veliko oboževalcev. Dovolj nam je, da navdušujemo sami sebe. In Markovi teksti mene navdušujejo vsaj toliko, kot njega moja atletska figura.”
ANA CUKIJATI
