Ko jih spoznaš, imena ne pozabiš
Moveknowledgement so s četrto ploščo Pump Down!!! potrdili sloves ene najustvarjalnejših in žanrsko neomejenih domačih skupin. V četrtek, 6. oktobra, bodo nove skladbe predstavili na koncertu v ljubljanski Cvetličarni, kjer bo premierno predvajan tudi nov videospot za izjemno plesno Hands. O “plesnosti” nove plošče in še o čem smo se pogovarjali z Miho Šajino, klaviaturistom in skrbnikom njihove zvočne podobe.
Prihajate iz Podgrada, vasi pod Brkini. Ali tam vedo, kdo so Moveknowledgement?
“Mislim, da vaščani kar vedo. V taki vasi se tako ali tako vse razve. Vedo, da igram v neki skupini, najbrž pa nihče ne pozna njenega imena. Da bi poleg mojih prijateljev in družine še kdo slišal ploščo, pa tudi dvomim. Vedo, da se ukvarjam z glasbo. In da sem jih izdal, saj živim v Ljubljani.” (smeh)
>Vam je bilo kdaj žal, da ste si izbrali tako nenavadno ime? “Ko sem prišel k skupini, je bilo ime v javnosti že pet let. Izmislil si ga je zdaj že pokojni ustanovitelj Goran Baloh in se ni več spreminjalo. Nekajkrat sem res omenil, da se mi zdi nekoliko predolgo in prekomplicirano. Ko so po drugi plošči Ant People skupino zapustili pevka in pihalci, smo celo razmišljali, da bi lahko imeli preprostejše ime, a se na koncu iz ne vem katerega razloga za to nismo odločili. Pa saj je vseeno. Mogoče si je ime težko zapomniti, a tisti, ki spoznajo našo glasbo, s tem nimajo težav.” (smeh)
>No, zapomniti si ga res ni lahko.
“Ko si ga zapomniš, pa ostane, a ne?”
>Skupina je skozi leta doživela precej sprememb, tako pri sestavi kot pri glasbenih smernicah, ki zaznamujejo vsakega od štirih albumov. Še največji prehod se je zgodil pri že omenjenem razhodu s pevko in pihalci, ko ste se na tretjem, precej eksperimentalnem in z elektroniko zaznamovanem albumu Listen to Nebukadnezar odrekli ženskemu vokalu.
“Prelomnica se je dejansko zgodila po plošči Ant People, ko so pihalci in pevka ugotovili, da nimajo dovolj časa za skupino in niso mogli z nami na turnejo po Franciji. Morali smo zapolniti praznino, ki jo je ustvarila odsotnost pihal in toplega ženskega vokala. Zapolnili smo jo s temnimi toni. Celoto smo morali postaviti na nove temelje. Mislim, da Listen to Nebukadnezar predstavlja obdobje iskanja. Ko smo ugotovili, da nam gre dobro, smo eksperimentiranje nekoliko ustavili in novo ploščo zastavili nekoliko bolj premišljeno. Želeli smo celovitejše komade z več refreni. Prejšnja plošča je nenazadnje nastajala na jam sessionih, s katerih smo najboljše dele uvrstili na album. Nova je dejansko nastajala bolj premišljeno, postopoma.”
>Na plošči je moč slišati kopico glasbenih prvin, od skaja, izstopajočih indie rock kitarskih rifov, duba, ki se pojavi nekje na sredi, vse do elektronskih ritmov, ki se stopnjujejo do techna v Stop/Continue. In da ne pozabim na sklepno Pump Down, ki prikliče …
“Beastie Boys.” (smeh)
>Ali Run DMC. Vsekakor dobi poslušalec občutek, da glasbo ustvarjajo ljudje s precej različnimi glasbenimi okusi. Drži? Kaj poslušate?
“Bobnar je grunge šola, torej posluša Nirvano, Alice in Chains in je velik fen skupine Primus, kar se sliši tudi na plošči. Basist je fen duba, tudi francoskega, in ima svoj bend Dubzilla, kjer se ukvarja le z dubom in bo kmalu izdal ploščo, ki jo jaz produciram. Mislim, da bo to edinstven dub izdelek na slovenski glasbeni sceni. Kitarist v glavnem posluša Red Hot Chili Peppers in jazz. N'toko je najbrž veliko poslušal hip hop. (smeh) Pa noisersko eksperimentalno glasbo in japonske noiserje.”
>Kaj pa vi?
“Včasih sem poslušal veliko fusiona in starega rocka, zdaj pa v glavnem elektroniko. Tudi didžejam.”
> Saj je vse, kar ste našteli, tudi na plošči Pump Down!!!
“Ja, ti vplivi se poznajo. Moram pa povedati, da smo zadnja tri leta vsi nori tudi na plesno glasbo. N'toko in jaz, kot sem že omenil, didžejava, in vsi obiskujemo tudi partije z elektronsko glasbo. To se pozna tudi na plošči. Želeli smo, da bi bili temelji rockerski, a z možnostjo, da ljudje tudi zaplešejo.”
>To se pozna tudi na zadnji N'tokovi plošči. In ko smo že pri njem: je na vaši zadnji plošči namerno zapisan s svojim pravim imenom, torej kot Miha Blažič? Da bi se morda ločili njegova samostojna in glasbena zgodba, ki jo soustvarja v bendu?
“Veste, da tega nisem opazil. (Prebere na plošči.) Ne, res nisem še tega zaznal. Morda.”
>Ima njegova prepoznavnost več dobrih ali slabih stranskih učinkov?
“Mislim, da je to odlično. Prepoznavnost pomeni pojavljanje v medijih. Torej, da te, denimo, tudi ljudje v Podgradu lahko vidijo. N'toko je s svojimi dobrimi ploščami posredno veliko naredil tudi za Moveknowledgement. To, da se on pojavlja, je gotovo dobro. Ljudje še dvakrat kliknejo nanj, pa so že pri nas.”
>So pa njegova besedila na vaši plošči manj razumljiva kot na njegovi. Zdi se, da imajo tudi sicer pri vas besedila manj pomembno vlogo ...
“Pri Moveknowledgement je vedno prej nastajala glasba. Šele na glasbo je N'toko začel pisati besedila, ki jih ni povsem dokončal do snemanja. Mi ga tudi na vajah prav veliko ne razumemo. Šele ko produciram ploščo in poslušam samo vokal, slišim, kaj je govoril.”
>So pa besedila v primerjavi z angažiranimi in neposrednimi sporočili na njegovi samostojni plošči precej abstraktna. Ali veste, kdo je “average bear”.
“Mislim, da gre za željo vsakega posameznika, da ne bi bil povprečen. Morda gre za to. Sicer pa v bendu ne debatiramo veliko o N'tokovih besedilih. To mu prepuščamo, ker je genialen in mu zaupamo. Vsak naredi svoje.”
>Vsi pa poleg glasbe počnete še kaj drugega.
“Ja, prevzeli smo vso produkcijo. Nikomur ne zaupamo. Sam imam čez zvočno podobo, Uroš Weinberger vizualno, z manjšo ustvarjalno ekipo smo prevzeli tudi video. Te dni bo izšel video za skladbo Hands, ki ga bomo predstavili tudi v Cvetličarni. Za nas je pomembno, da skrbimo za celostno podobo, ne glede na to, koliko nam to komercialno uspe.”
>Od slednjega pa je odvisno preživetje. Najbrž ne živite le od koncertov?
“Kje pa. Vsi imamo redne službe. Lahko bi se sicer prilagodili tržišču, zbanalizirali glasbo in vsebino, začeli igrati po veselicah ...”
>Ali ni ironično, da vas glasbena kritika na vse pretege hvali, koncertirate v tujini, vaše glasbe pa ne moremo slišati po radiu in od nje ne morete živeti?
“Smo se vsi že sprijaznili, da delamo glasbo zaradi glasbe in opustili otroško upanje, da bomo od nje živeli. Nastopov imamo pa ogromno, tako da skrbimo za kakovost izvedbe, kar je za nas najpomembnejše.”
>Pogrešate glasbene nagrade, kakršne so bile bumerangi, kjer ste 2002 v kinu Šiška tudi prvič nastopili?
“Ne vem, koliko bi ta nagrada spremenila razmere. Mislim, da ne veliko. Dobro se mi zdi, da se je pojavila glasbena oddaja Videozid, ki je redna in lahko spodbudi skupine k produkciji. Najbolj bi morali spremeniti stanje s SAZAS-om. Vsi naši nastopi so dvojno plačani. Skupina dobi honorar, skoraj še toliko pa je treba odšteti še SAZAS-u za avtorske pravice. Od tega denarja izvajalec ne dobi ničesar. Poseben dosežek bi bil, če bi se del tega denarja po transparentni poti vrnil k skupini.”
>Kaj pa radijske postaje. Delate kot avdio producent na Radiu 1. Koliko predvaja vaše skladbe?
“Nič.”
>Ker komercialni mediji vedo, da poslušalci želijo Čuke?
“Ja, vedo, saj empirično preverjajo z anketami. Verjamem, da če jim po telefonu spustijo Moveknowledgement, ne bomo tako dobro ocenjeni kot Čuki. Zato ne bodo tvegali, ker se bojijo izgubili poslušalce.”
>Kako to komentirate?
“Da gre za poneumljanje poslušalcev in kulturni kriminal.”
> Torej soglašate z namero, da bi tudi komercialne postaje morale predvajati določeno kvoto slovenske glasbe?
“Najbrž ja, a po drugi strani bi najbrž ponovno predvajali etablirane glasbenike, Predina, Kreslina, Gjurina ... Edini, ki skrbi, da se alternativna scena razvija, je Radio Študent. Ta ima srečo, da ni komercialno usmerjen in ni odvisen od količine poslušalcev, zato si to lahko privošči.”
>Kaj pa Val 202 in njegova akcija Imamo dobro glasbo?
“Tudi to bi pohvalil, saj zberejo izvajalce, ki se najbrž ne bi sicer nikoli pojavili na radiu. Podobno ima Radio Študent Študentski maraton, kjer lahko skupine po slovenskih klubih in na kompilaciji predstavijo svojo glasbo. Vsi, ki poslušajo Jana Plestenjaka ali Saško Lendero, se ne zavedajo, koliko je dejansko pri nas ljudi, ki ustvarjajo kakovostno glasbo. Ali če povem drugače: domača popularna glasba je bistveno pod svetovno ravnijo. Naša tako imenovana alternativa pa ima zelo visoko raven tudi v primerjavi s tujino.”
>Od kod vaša skrita vez z vesoljem, od kod geslo Sex, drugs and UFOs?
“Vsi v bendu imamo radi znanstveno fantastiko. Jaz sem celo želel diplomirati iz Williama Gibsona, mogoče od tu literarni vplivi. Smo pa vsi navdušeni tudi nad japonskimi Power Rangersi, pa Star Trekom, Blade Runnerjem ... Gre tudi za to, od kod črpamo navdih. Ne črpamo ga iz naših pivnic. Najbrž pride od zgoraj. Morda nam vesoljci omogočajo, da ustvarjamo tako glasbo. Mi smo le posredniki.” (smeh)
> Kaj pa manifest na platnici plošče, naslovljen La droga e il buio? Ima z njim kaj opraviti Dylan Dog?
“To ste dobro zadeli. Kjer imamo prostor za vaje, se je nabralo kup izrezkov iz časopisov, ki smo ga sestavili v nekakšno nadrealistično besedilo. Tam je slika Polone Kasal in zraven je Dylan Dog, ki mu v oblačku piše La droga e il buio. To je zdaj ime skladbe, ki je prej imela drugo ime, a nam ni bilo všeč. In ko smo videli Dylana Doga: evo, rešitev je na dlani.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
