Kung fu plus panda je enako … uspeh
Ko je leta 2008 prvi film iz serije Kung fu Panda prišel na obzorja filmskih platen, so mnogi kitajski gledalci bentili nad nesposobnostjo domačih ustvarjalcev. “Kako je mogoče, da tujci vzamejo dva tako zelo kitajska simbola in iz njiju poustvarijo film, gledljiv za vse? Zakaj tega ne moremo narediti mi?” No, tretji del filma ni ravno šel v roke kitajskim ustvarjalcem - zato pa je zdaj producent, poleg Dreamworksa, tudi China film Co. To je prvič, da je kitajsko podjetje koproduciralo ameriško veliko animacijo. Lahko bi tudi rekli, da so kitajski producenti idejo preprosto kupili.
Deadpoola na Kitajskem niso predvajali. Preveč prostaški in zato cenzuriran.
Filmu se to precej pozna. Prvič: na Kitajskem so ga začeli predvajati že konec januarja. (Seveda se vedno pogosteje dogaja, da filmi v Sloveniji, glede na kitajski trg, prihajajo na spored z zamudo.) Drugič: na Kitajskem so ga predvajali v dveh različicah, kitajski in angleški.
Tretjič: pozna se pri načinu obdelave zgodbe. Ustvarjalci filma Kung fu Panda so sicer vedno znali izkoristiti ljubkost glavnih likov in postaviti v pozitivno luč nekatere zelo kitajske lastnosti, toda Kung fu Panda 3 prav poka po šivih od obojega. Prepojeno je na primer s kulturo ljubkosti, ki je na Kitajskem med mladimi izredno priljubljena. Vas pand, v katero se med filmom naselimo, predstavlja na primer bistvo določenega dela kitajskosti. Je paradiž lenarjenja in absolutne obsedenosti s hrano (in kljub temu elegance in ljubkosti). Verjetno ne obstaja otrok ali tudi odrasel na Kitajskem, ki se ob gledanju ne bi popolnoma samodejno počutil dobro v svoji koži.
Kung fu Panda 3 se sicer po zaslužku in odmevnosti še zdaleč ne more primerjati s poslednjim filmom Stephena Chowa, Morska deklica (Mei ren yu), ki z veliko mero komedije napada odnos bogatašev do okolja.
Dobra plat vsega tega je, da film Kung fu Panda 3 ne žrtvuje kakovosti na račun teh dobrikanj. Bili so - in mnogo več jih bo - filmi, ki ne bodo premogli popolnoma nič drugega kot neumno dobrikanje. (In bodo polni zahodnjaških belih obrazov - beri lepih obrazov -, ki bodo igrali v filmih le zaradi postave in ne zaradi česarkoli drugega. Kitajska bi lahko postala neke vrste meka propadlih lepih igralcev.) Toda ta film premore verbalne šale, ki bodo zaradi svojega zahodnjaškega stila letele mimo kitajskih glav, a po drugi strani vendarle vsebuje mnogo dogajanja in šal, ki so razumljive tudi domačinom. Na nek način film postavlja precej soliden standard ne le globalnega filma, temveč tudi filma, ki združuje kulturne norme. In pri tem ne postaja neumen ali pa vsaj ne noro neumen.
Rezultat? 58,3 milijona v prvem koncu tedna predvajanja na Kitajskem in podiranje blagajniških rekordov v štartu za animacijo na Kitajskem. In tu se ne bo ustavilo. Ker je film koproduciral kitajski studio, lahko ostane v kinih več kot trideset dni (da, to je poleg restrikcije števila tujih filmov na Kitajskem in seveda občasne cenzure še vedno dejavnik), poleg tega seveda približno 40 odstotkov prisluženega denarja na Kitajskem tudi ostane. Kar imamo pred sabo, je v resnici zelo premišljena in pametna formula uspeha za zares globalni trg.
PETER ZUPANC
