Lahko bi izdala tudi zbirko skladb za otroke

Deset skladb, od tega osem slovenskih, je z ekipo priredila in jih posnela s simfoničnim orkestrom, mednje pa uvrstila avtorsko pesem Svet se naprej vrti, za katero je besedilo napisal njen brat Alen.

Takoj po izidu prvenca pa Julija ne spi na lovorikah, ampak že zre v prihodnost in kuje načrte za nove inovativne podvige na naši glasbeni sceni. Novogoričanko, ki ima zelo rada delo z otroki in otroke same, čakajo sedaj številne službene obveznosti in nastopi, ki jih, kot sama pravi, odlično usklajuje z zasebnim življenjem.

>Kako in koliko časa je vaš prvenec Julija pravzaprav nastajal?

“Album je nastal zelo hitro. Konec julija sem imela že vse posneto, snemali pa smo ga manj kot en mesec. Torej od konca junija, ko se je oddaja Slovenija ima talent končala, pa do druge polovice julija, ko je bilo vse posneto, je minilo manj kot en mesec časa za ustvarjanje. Mislim, da sem bila šestkrat v studiu. Za glasbeno spremljavo so poskrbeli glasbeniki simfoničnega orkestra, natančneje Orchestra Sinfonica CDC, v studiu pa me je obiskal tudi Jan Plestenjak, saj je na mojem prvencu priredba njegove skladbe Barka iz perja. Moram priznati, da je zelo profesionalen in natančen pri svojem delu.”

>Kateri je bil največji pevski izziv v tem snemalnem mesecu?

“Največji izziv je bil prav v tem, da sem skušala ta svoj operni nastavek, ki ga imam pravzaprav prirojenega, čim bolj približati pop nastavku, da sem lahko skladbe, priredbe odpela čim bolj 'lahkotno', pop, ne pa operno.”

>Sta vam dogovor z avtorji popevk in izbor skladb delali kakšne preglavice?

“To je vse uredila moja založba, izbiro skladb pa smo opravili vsi skupaj. Pri tem mi že ves čas pomaga brat Alen, ki je glasbeno zelo nadarjen in ima za seboj številne izkušnje ter več let igranja klavirja. Sama si tudi nisem znala predstavljati, v katerem naboru pesmi naj izbiram, zlasti zaradi besedil. Za prijatelje, Barka iz perja, Zbudi se, Čez dvajset let - vse so zelo zanimive skladbe z lepimi melodijami in besedili, ki si jih lahko razlagaš in interpretiraš na več načinov. Recimo Ena želja Simone Weiss se zdi taka preprosta, a iz nje lahko narediš prijetno balado. Malo smo se igrali in s končnim izdelkom sem zelo zadovoljna.”

>Kako pa ste na koncu določili nabor desetih skladb, ki ste jih uvrstili na album?

“Vsak v moji ekipi je nekaj predlagal in potem smo izbrane skladbe predali osebi, ki je delala priredbe, to je bil aranžer Valter Sivilotti. On je nato določil, ali je skladba primerna ali ne za priredbo in ta žanr, zlasti glede na moj glas. Ko je skladbe priredil, sem odšla v studio (v bližini Vidma v Italiji, op. p.), dobila melodije in odpela izbrane skladbe, ki jih sedaj najdete na mojem prvencu Julija.”

>Pa ste lahko že znanim skladbam dodali kaj svojega, kaj avtorskega?

“Ja, predvsem zato, ker sem izhajala iz besedil. Nisem se ozirala na to, kako so te skladbe zapeli prvotni pevci. Kljub temu, da sem se skušala približati pop nastavku, pa na določenih višinah pride do izraza lirski nastavek. Tudi v ozadju se sliši moj glas kot spremljevalni vokal, pa melodije v visokih tonih … Sem dejansko v kanonu sama sebi pri določenih skladbah.” (smeh)

>Je vaša glasba namenjena samo nastopom na določenih lokacijah in prireditvah za določeno občinstvo, ali sploh ne?

“Odzivi kritik na nastope in ploščo kažejo, da ni tako. Mnogim je zgoščenka zelo všeč. Mogoče tudi zato, ker poznajo besedila že od prej. In všeč je tako moškim kot ženskam. Zanimivo jim je tudi to, da so skladbe res priredbe, prirejene in malo predrugačene od originalov, zlasti na izviren način. Spet drugim pa manjka več opere, opernih skladb kot sta zadnji dve na albumu, Lascia che io pianga in O mio babbino caro. Izbrali smo skladbe za vse, in to tako ženskih kot moških avtorjev ter besedila, ki spadajo v vsak čas in so primerne za vse generacije. Zato se mi zdi, da se vsak lahko najde v tej glasbi. Je pa res, da ni ves album za vse, kar je logično.”

>Bi lahko zaključili, da je to edini tovrstni glasbeni izdelek pri nas?

“Rada imam izzive, zato že načrtujem, kaj bi lahko poslala na naš glasbeni trg, kar bi me razlikovalo od ostalih in ne bi skakala drugim v zelje, hkrati pa bi imela nekaj svojega in s tistim prišla do izraza. Čeprav prepevam veliko svojih uspavank hčerki, bom pisanje vseeno raje prepustila drugim, svoj čas pa bom usmerila v izpopolnjevanje svojega glasu, da bom lahko v tem napredovala.”

>Kako pa šolate svoj glas?

“Med snemanjem albuma z avtorjem priredb se nam je pridružila tudi njegova soproga, ki je poskušala v tistih nekaj dneh približati ta moj lirski nastavek pop nastavku ter mi pomagala čim boljše posneti album, kar je bilo v interesu vseh. Zelo dobro sva se ujeli, zato sodelujeva še naprej.”

> Mislite, da bi bil album lahko bolj dovršen, če bi imeli zanj več časa?

“Menim, da prej kot v enem letu težko, ker glas potrebuje čas, da dozori, napreduje, okoliščine se spreminjajo, vsak pride drugače do izraza z leti dela in vaj. V tem trenutku mislim, da je to najboljše, kar smo lahko posneli.”

>Poslušalci navadno opero povezujemo z italijanskim jezikom in italijanskimi avtorji. Ste jih že prej veliko poslušali in se po njih tudi zgledovali, učili?

“Ob tem, ko sem vzljubila opero, sem jo tudi z užitkom poslušala. Po tem, ko je moja učiteljica opernega petja tragično preminila, sem malo tavala, nekaj časa sem prav nehala s petjem. Po kar nekaj letih premora sem se decembra 2004 znova začela pripravljati na avdicije za šolanje pri Pavarottiju. In prav motivacija, da sem mu bila všeč, da je želel slišati še več stvari od mene, kar od drugih ni, me je gnala naprej. Januarja 2005, torej mesec kasneje, sem dobila tudi svojo prvo službo, tako da sem znova začela vaditi. Tokrat sem vadila sama s pianistko, ki je v dveh letih organizirala kar šest manjših nastopov ob spremljavi klavirja. Leta 2007 sem pripravila tri operne arije in se ponovno prijavila na avdicijo v Modeni in tokrat bila sprejeta na zasebno akademijo, ki je po nekaj mesecih razpadla. Tako sem od konca leta 2007 petje opustila in ga zamenjala za prijetno vlogo novo pečene mamice. Nato pa je počasi, po prigovarjanju prijateljev in sorodnikov, sledila prijava na oddajo Slovenija ima talent.”

>Kdaj pa se je pojavila želja prav po opernem petju? Že v otroštvu?

“Ne, šele v zadnjem letniku srednje šole, ko sem opravila prvo poizkusno vajo za solopetje. Takrat me gospa, pri kateri sem opravila prvo vajo, kar ni hotela spustili iz rok, trdila je, da sem rojena za petje opere. Bilo mi je zelo smešno, takrat sem si namreč želela peti pop. Nato me je prav ona, medtem ko sem študirala na Fakulteti za šport, seznanila z učiteljico solopetja iz sosednje Gorice. Pela sem tudi v APZ Tone Tomšič in se kasneje šolala pri sopranistki v Mariboru … To so bili moji glasbeni začetki, ki so mi dali navdih za nadaljnje delo. V operi se počutim doma, ko grem na oder in odpojem, dam vse od sebe in v tem uživam. Glasbe z moje prve zgoščenke ne morem označiti za izrazito opero, ampak za pop klasiko, ker ima malo lirskih vložkov v opernem stilu.”

>Je vsakdanje življenje težko usklajevati z glasbeno kariero?

“Realno življenje je družina, ki mi pomeni največ. In kar najbolj pogrešam, je to, da sem tudi po cele dneve odsotna in ne vidim svoje triletne hčerke, ki ima odslej samo mene in me zato tudi bolj potrebuje, prav zato vsak svoj prosti trenutek posvetim njej. Vse skupaj zna biti precej naporno, a zdi se mi, da mi kar uspe usklajevati obe 'karieri', pri čemer mi pomagata tudi starša, saj bi bilo brez njiju težje, pa tudi brat, s katerim sem povezana predvsem na glasbenem področju.”

>In kaj se obeta?

“To bomo še videli (smeh). Zgoščenka se prodaja, kar je dobra popotnica, v načrtu so nastopi tudi s simfoničnim orkestrom. Šla bom v tej smeri dalje, tudi da si razširim izbor skladb za nastope ob različnih priložnostih. Podporo občinstva imam in to je najpomembnejše.”

ANA CUKIJATI

Tibor Golob

Julija KramarTibor Golob