Ljubljana pod okupacijo dokumentarcev

TV okno
, posodobljeno:

Resnične zgodbe, biografije, pričevanja, filmani kriki upora iz držav sredi nemirov in rokenrol. Od 22. do 29. marca bo v Ljubljani 14. festival dokumentarnega filma. Prizorišča so najprej Cankarjev dom in Kinodvor, retrospektiva rockumentarcev oziroma glasbenih dokumentarcev pa bo na sporedu tudi v Slovenski kinoteki.

Ljubljana pod okupacijo dokumentarcev

Program se deli na več sklopov. Najprej je tu tekmovalni, v katerem bodo med petimi predvajali tudi film Fukušima: Nikogaršnja cona (Muijn Chitai) režiserja Toshija Fujiware. Kakor pove naslov, gre za oris lanskega dogajanja na Japonskem, a film ne govori le o tragediji, temveč med drugim s sliko zagovarja tezo, da danes v medijskem svetu tragedijo zaznamo (in se je spominjamo) samo ob vizualni “pokritosti”. (Bilo bi zanimivo v istem dihu videti tudi Himizo Shiona Sona. Ta film je sicer igran, a so ga po naključju snemali na prizadetem območju prav v času razdejanj. In razdejanja so vpletena v zgodbo.)

V sekciji aktualni družbenokritični dokumentarci je med šestimi filmi tudi precej slavljen To ni film (In film nist) Jafarja Panahija. Res ni film, marveč snemanje čakanja na obsodbo v lastnem stanovanju. Panahi je sicer tudi avtor odličnega nogometnega filma Offside iz leta 2006. Skoraj podobno zveni zgodba filma Čakanje na usmrtitev (Death Row) Wernerja Herzoga - niz intervjujev z obsojenimi na smrt - sledi še domači Fant, pobratim smrti 2 režiserke Maje Weiss, ki podobno kot Fukušima pripoveduje o življenju z radiacijo.

V sekciji miti, ikone, mediji sta med petimi naslovi tudi George Harrison: Živeti v stvarnem svetu (George Harrison: Living in the Material World) režiserja Martina Scorseseja ter film Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič domačega režiserja Dušana Moravca.

Med šestimi intimnimi portreti sta filma iz bivše bratske Srbije: Pismo očetu (Pismo tati) režiserja Srđana Keča ter zanimivo zveneč ter nagrajen film Vas brez žensk (Selo bez žena) režiserja Srđana Šarenaca. (Srbski samotar skuša zapeljati albansko žensko v obupnem poskusu, da bi rešil propadajočo vas). In nujno je omeniti tudi avtobiografski film Arirang režiserja Kim Ki-duka iz Južne Koreje. Gotovo se spominjate njegovega filma Pomlad, poletje, jesen, zima ... in pomlad / Bom yeoreum gaeul gyeoul geurigo bom, ki je bil relativen hit v slovenskih nekomercialnih kinih.

Razbrzdani, divji in zabavni del festivala bo gostovala Kinoteka. Retrospektiva: zgodovinski pregled t. i. rockumentarca obsega pet ikon in eno manj znano zasedbo; nobenega od filmov ni potrebno zares posebej predstavljati. Predvajali bodo slednje filme: Johnny Cash v San Quentinu (Johnny Cash in San Quentin) režiserja Michaela Darlowa, potem Stonesi v Hyde parku (The Stones in the Park) režiserja Leslieja Woodheada (ki se je ukvarjal z mnogimi tematikami, tudi Slobodanom Miloševićem v dokumentarcu A Very Modern Dictator: A Profile of Slobodan Milošević). Sledijo še enkrat Stonesi - Rolling Stones: Gimme Shelter režiserjev Alberta & Davida Mayslesa, nato film Wattstax - Črni bratje pojo režiserja Mela Stuarta (filmu lahko rečete posnetek Woodstocka za temnopolte). In tu bo še nastop Davida Bowieja v filmu Ziggy Stardust in pajki z Marsa (Ziggy Stardust and the Spiders From Mars) režiserja D. A. Pennebakerja ter nenazadnje film The Who: Fantje so v redu (The Kids Are Allright) režiserja Jeffa Steina. Za razbijanje meje med resničnostjo in fikcijo bo poskrbel še To je Spinal Tap (This is Spinal Tap) Roba Reinerja.

Mednarodna žirija bo podelila nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic (sklop Tekmovalni filmi).

Ne le mimogrede: bila bi izjemna pridobitev slovenske art mreže, če bi vsaj delček tega festivala potoval po Sloveniji kot neke vrste dokumentarna karavana. Peter Zupanc