Magija najdenih posnetkov

Tako nekako teče scena, izrezana iz filma Čarovnica iz Blaira (Blair Witch Project), ki je najuspešnejši začetni projekt podžanra najdenih posnetkov. Film, posnet za malo denarja in z odlično uporabljenim medijem interneta za promocijo, ter velik zaslužkar iz leta 1999 še po dobrih desetih letih tlakuje idejno pot mnogim modernim uspešnicam.

Najdeni posnetki so se zdaj pojavili v tako velikem številu celovečercev, da se lahko okličejo za podžanr. Posebej primerni so za uporabo v grozljivki. Staro pravilo grozljivke je, da včasih bolj prestraši tisto, česar ne vidimo, kar si le predstavljamo. Slika je težko strašnejša od osebnega notranjega demona, prebujenega iz svoje zibelke le z namigovanjem. Slika je težko strašnejša od domišljije. Najdeni posnetki pa že po svoji naravi, ker so pač prvoosebni, ne morejo prikazati vsega. Po drugi strani prvoosebna slika, filmarska različica prvoosebne pripovedi, podaja občutek resničnosti, bližine.

Včasih jim kdo tudi preprosto zares verjame. Konec koncev, kako naj ne bi verjeli trojici iz Čarovnice iz Blaira, če pa so med ostanki v njihovem avtu našli tudi posnetke skupine Laibach? Khm.

Kratek spisek zanimivih grozljivih najdenih prispevkov

Eden najboljših najdenih grozljivih posnetkov je film Posneto (Rec) španskih avtorjev Jaumeja Balaguere in Paca Plaze. Serija o nenadnem virusnem izbruhu, ki flirta z idejo zombijev, ima že svoje tretje nadaljevanje in menda s konceptom najdenega posnetka še vedno prijateljuje na izjemno originalen način.

Skok dlje v podžanru je bil film Pošastno (Cloverfield). Režiser Matt Reeves je pravilno dojel, da lahko prihod zunajzemeljskih bitij najprej sproži grozo in da se lahko posebni efekti plodno zamaskirajo z nihajočimi posnetki ročno držane kamere. Če znaš.

Drugi skok je predstavljal film Kronika (Chronicle) Josha Tranka. Superherojski film velja za klasičen primer drage uporabe posebnih efektov. Josh Trank se je temu razmetavanju bankovcev izognil, in čeprav film še zdaleč ni popoln, je režiser s svojim načinom pripovedovanja uspel prebuditi marsikateri kliše superherojskega filma, mu tako rekoč vdihniti osebnost in novo življenje.

Na tej točki razvoja dogodkov in tehnologije je postalo precej jasno, da najdeni posnetki v mainstreamu še niso končali svojega naravnega razvoja ter se selijo v druge žanre in podžanre.

Na poti hi komediji je bil norveški Lovec na trole (Trolljegeren). Film Andréja Vreda je sicer povečini nekje na meji med grozljivko, filmom posebnih efektov ter komično birokratizacijo mitologije po norveško.

Tu se zabavi pridružuje Slovenija. Kratek stik z podžanrom smo doživeli že leta 2001. Kaj pa je drugega Zadnja večerja z Matjažem Javšnikom, film o dveh norcih, ki pobegneta iz norišnice z eno ročno kamero, kot “nora zabava” z navidezno amaterskimi posnetki?

Celotno pot do komedije je prehodil Projekt X (Project X). Tam, kjer se je končala Prekrokana noč (Hangover), nadaljuje ta film s prvoosebnim in včasih morda malce izbrisanim zapisom najbolj nore zabave na svetu. Ki se pravzaprav zgleduje po resnični zabavi v Avstraliji. Režiser filma je Nima Nourizadeh.

Projekt X oziroma posnetke zabave lahko najdete v domačih kinih od konca aprila.

PETER ZUPANC

Prizor iz Čarovnic iz Blaira