Majin Indigo kot poštena doza funka in soula
Leto, ki se bo prav kmalu izteklo, je na našem glasbenem področju zelo zaznamovala tudi Maja Keuc. Kot drugo uvrščena v finalni oddaji prve generacije Slovenija ima talent je svojo prepoznavnost več kot odlično izkoristila in se z vso svojo energijo, talentom in voljo predala ustvarjanju glasbe ter samostojni glasbeni karieri.
Zmaga na EMI 2011 s skladbo Vanilija je Majino pevsko nadarjenost le še potrdila, nastop z No one na Eurosongu pa ni pustil nikogar ravnodušnega.
In še preden smo dobro zakorakali v praznični december, je Maja le izdala svoj dolgo pričakovani prvenec Indigo. Prinaša enajst avtorskih skladb v soul in funk žanru, ki bodo zagotovo prevetrili domačo glasbeno sceno. Mešanico vplivov svetovnih glasbenikov in lastne kreativnosti zaokrožajo verzi Majinih besedil, za katere sama pravi, da so zelo osebna in odraz njene narave. Devetnajstletnica namerava svoje pevsko znanje v prihodnjem letu izpopolnjevati v tujini, svoje privržence pa še naprej navduševati tako s priredbami tujih uspešnic kot z avtorsko glasbo.
>Bi lahko rekli, da je bilo leto 2011 vaše glasbeno leto?
“Nesebično bi to lahko trdili, seveda. Tudi napovedala sem ga, če iskreno povem (smeh). Zgodilo se mi je še več, kot sem pričakovala, večinoma zelo spontano in tega sem zelo vesela.”
>Vaš prvenec Indigo je končno zunaj, marsikdo bi ga pričakoval že prej - ob tako plodovitem letu. Kako je potekalo ustvarjanje?
“Prej ga nisem mogla izdati, ker sem bila prezaposlena s številnimi zadevami, album pa zahteva precej časa in truda, zato je na voljo šele zdaj. Ustvarjati smo začeli lansko leto, zadnje pol leta pa je bilo delo najbolj intenzivno. Skoraj spala sem sem že v studiu, bila sem prisotna pri celotnem dogajanju in bilo je zelo zabavno, včasih težko, ampak v tem sem res uživala. Ob sebi sem imela ljudi, ki so me podpirali in mi pustili proste roke.”
>Za glavne avtorje in producente ste izbrali ne tako pogosta imena na naši sceni. Kako je prišlo do te odločitve in kdo to si glasbeni ustvarjalci?
“Za moje ustvarjanje nikoli ni bil pogoj, da morajo biti ob meni uveljavljena in že preverjena imena. Ljudje me prepričajo, ko slišim njihovo glasbo. Krešimirja Tomca in Marca Graberja sem poznala že veliko prej in onadva sta tudi zaslužna za tri četrtine albuma, Sebastijana Duha sem spoznala, ko sem pričela peti v skupini Papir, prav tako Tadeja Kampla, ki je tudi basist v moji skupini Soulcrew (spremljevalni bend). Vsi ti ljudje so z mano delovali v dobri veri, da naredimo nekaj drugačnega, da si upamo malo tvegati, pustili so mi precej svobode pri ustvarjanju, kar je zame zelo pomembno in samo s takšnimi ljudmi lahko delam.”
>Besedila ste po večini napisali sami. Imajo morda osrednje skupno sporočilo ali rdečo nit, po kateri so prepoznavna?
“Vsa so avtobiografska in zelo osebna. Osrednje sporočilo je najbrž življenje samo in vse pesmi odlično ponazarjajo različna obdobja v preteklem letu. Veliko ljudi mi je tudi reklo, da jih pojem popolnoma drugače kot priredbe svetovnih uspešnic. Verjamem, da se bom še izpopolnjevala in veliko naučila, želim pa ostati več kot samo izvajalec.”
>Je bilo od navdiha in trenutka odvisno, ali boste za besedilo izbrali slovenski ali angleški jezik?
“V bistvu so vse skladbe najprej nastale v angleščini. Jaz delam komade na način improvizacije in v slednjem jeziku mi je veliko lažje to početi. Nato sem besedila napisala še v slovenščini. Tiste pesmi, ki nikakor niso zazvenele v našem jeziku, smo pustili v angleščini. Naš jezik je čudovit, vendar včasih ne preveč speven in pri nekaterih komadih nisem želela izgubiti tistega duha in zvoka.”
>Po pop baladi Vanilija/No one se na albumu kažete v bolj funky in soul vodah. Sta to vaši osrednji in najljubši glasbeni zvrsti? Nameravate ostati v teh vodah?
“Vsekakor je ta zvrst glasbe moja najljubša, čeravno sem glasbeno zelo raznovrstna. Ob koncu ustvarjanja tega albuma sem šele zares ugotovila, kaj mi je najljubše peti in v čem se najbolj vidim, bom pa zmeraj veliko eksperimentirala, ker takšna sem (smeh). V teh rečeh sem zelo nepredvidljiva in hitro me kaj navduši in presune, za vse, kar počnem, pa potrebujem inspiracijo, ki kar priteka k meni.”
>Katere glasbenike ste poslušali v mlajših letih in katere oziroma čigave plošče vas trenutno navdušujejo?
“V mlajših letih sem poslušala Whitney Houston, Celine Dion, Mariah Carey, Christino Aguilero, Anastacio ... To so bile moje vzornice! Potem sem malce preklopila na rock in metal (nekaj tega bo zmeraj v meni!), danes pa najraje poslušam Kim Burrell, Freda Hammonda, Jill Scott, Stevieja Wonderja, Beyonce ...”
>Do nedavnega ste bili tudi del uspešne glasbene zasedbe Papir. Zakaj in kje se je vaša skupna pot končala?
“Na Papir sem zelo ponosna in zelo sem jim hvaležna, da so me sprejeli v svojo družino. Ustvarjanje z njimi je bilo čudovito! Ves čas smo imeli le eno težavo in sicer to, da veliko ljudi ni ločilo mene kot posameznice in Papir kot projekt, v katerem sodelujem. Velikokrat so me na koncertih s Papirjem spraševali, ali bom pela Vanilijo. Velikokrat so se križali tudi moji in njihovi nastopi, hkrati pa sedaj promoviram lasten izdelek in se postavljam na svoje noge, na kar se želim zdaj tudi najbolj osredotočiti. Smo pa z vsemi še vedno v dobrem odnosu in se bomo zmeraj glasbeno podpirali!”
>Kdo vas sedaj spremlja na nastopih in kaj na njih, poleg vaše avtorske glasbe, še ponujate?
“Spremlja me deset članski bend Soulcrew. Poleg avtorske glasbe ponujamo še dobro dozo funka, soula ter r'n'b-ja!”
>Kmalu se bo zaključila Misija Evrovizija, v katero ste polno vpleteni od samega začetka oddaje. Kaj vam je bilo pri ustvarjanju takega projekta najbolj in kaj najmanj všeč?
“Človek se kar navadi konce tedna preživljati na RTV-ju (smeh)! Skozi vse oddaje smo se res imeli lepo, se veliko presmejali, resnično sem se navezala na vse ljudi, ki so vpleteni zraven, bila je spet ena čudovita izkušnja, s katero sem znova bogatejša za nekaj ugotovitev pri sebi. Morda bi si samo želela, da bi se bolj držali začetnega načrta, kjer je bila moja vloga točno definirana, na koncu pa sem postala bolj sovoditeljica kot njihova podpornica. V tej vlogi se iskreno nisem počutila najboljše, saj tudi nisem imela nobenih izkušenj. No, sedaj, ko me je zamenjal Zlatko, sem veliko bolj sproščena in se raje posvetim glasbenim nastopom! In ni mi težko priznati, da nisem ravno najboljša voditeljica (smeh)!”
>Bi si tudi sami želeli biti del take preizkušnje, če še ne bi stali na evrovizijskem odru?
“Hm, iskreno? Če bi se imela temu delu možnost izogniti, bi se mu tudi. To je zelo velik pritisk za tekmovalce, naenkrat morajo slediti stotim informacijam in je težko ostati na trdnih tleh ter ob vsem tem ne izgubiti sebe. Spomnim se sebe, ko sem bila na Slovenija ima talent. To je res šok za nekoga, ki nikoli prej ni bil izpostavljen, saj te nihče na to ne pripravi. Ti sicer da hitro prepoznavnost, vendar jo kasneje le redkim uspe ohraniti. In hitra prepoznavnost ti večkrat prinese več slabega kot dobrega.”
>Kljub temu, da na prvi ediciji Slovenija ima talent niste zmagali, pa lahko (za)trdimo, da ste svojo prepoznavnost, ki vam jo je oddaja dala, najbolje izkoristili?
“Vedela sem, kaj hočem in sprejela sem dejstvo, da se mi je življenje spremenilo čez noč ter da se moram naučiti v tem svetu zdaj živeti in preživeti. Sledila sem svojim ciljem in idejam in to me je pripeljalo do mesta, kjer sem danes. Ne rečem, da sem naredila vse prav, sem se pa ogromno naučila na svoji koži in vse te reči me zmeraj bolj oblikujejo in postavljajo na neko pozicijo. Sem trmasta in deloholik (kar včasih tudi ni dobro). Če imaš res rad svoje delo in se zato res trudiš, žrtvuješ, začnejo stvari tudi same spontano pritekati zraven. Ves čas se mi dogajajo nove stvari, prihajajo nove priložnosti in komaj čakam, da vidim, kaj mi bo življenje še prineslo. Rada ustvarjam, rada imam ljudi in nikomur ne želim slabega.”
ANA CUKIJATI
