Manca Izmajlova: “Za uspeh v tujini moraš biti originalen, samosvoj”
Manca Izmajlova se je že v mladih letih zapisala glasbi in vsemu, kar je z njo povezano, zato je izbrala študij mjuzikla v Londonu, v Moskvi pa operno petje z najbolj priznanimi ruskimi pedagogi.
Za sabo ima platinasta albuma Slovanska duša in Slovensko srce ter preko 700 nastopov in koncertov po vsem svetu. Njena posebnost je tudi petje v približno dvajsetih različnih jezikih. Ta konec tedna jo bomo lahko znova slišali doma, tokrat prvič v slovenski Istri, ko bo zapela tudi s priznanim italijanskim pevcem in zmagovalcem Sanrema, Francescom Rengo.
>Na koncertu v Kopru bo vaš gost znani italijanski pevec Francesco Renga. Kako je prišlo do sodelovanja z njim?
“Njegovo petje obožujem že nekaj časa, tudi Sanremo spremljam že dolgo in na sploh italijansko pop glasbo, ker se mi zdi, da se večini svetovne produkcije ta trenutek lahko odpoveš, ker se je zelo poslabšala, Italijani pa držijo svoj nivo. Tudi Sanremo je po moje šel po taki poti, kamor bi moral iti Eurosong, ki so ga “ubili”, ko so mu vzeli orkester. Sanremo pa genialno združuje orkester in sodobno pop produkcijo. Od tam ga poznam, povabili smo ga k sodelovanju in se je takoj odzval. Tudi načrti za prihodnje obstajajo.”
>Kaj pripravljata za ta koncert?
“Tudi sam ima sedaj koncertno turnejo po Italiji Voce e orchestra in zapel bo nekaj največjih hitov, priredb starih italijanskih uspešnic iz 60. let prejšnjega stoletja. V nekaj skladbah bova pa združila moči.”
>Jeziki vam sicer ne delajo težav, kajne …
“… ne (smeh), italijanščina je pa tako ali tako jezik glasbe. Morda je le moja izgovorjava včasih bolj gorenjska (smeh).”
>Pri nas naj bi bili edini, ki imate diplomo iz mjuzikla?
“Res je. Takoj, ko sem prišla iz Londona, sem tudi sama režirala nekaj projektov, veliko pojem ta repertoar, ampak v Sloveniji ni neke velike produkcije mjuziklov, pa tudi po študiju nisem želela ostati v Londonu. Smešno je, da sem sedaj, deset let po koncu študija, znova začela napletati te svoje angleške naveze, zlasti z otvoritvijo kristalne palače v BTC-ju, ko sem povabila svojega sošolca ter trenutno prvo damo londonskega West Enda in z njima se sedaj menimo za neke nadaljnje projekte, s čimer se spet usmerjam na zahod, čeprav sem bila nekaj let sedaj bolj na vzhodu (smeh).”
>Ste morda spremljali mjuzikle naših gledališč v zadnjem času?
“Zelo spoštujem vse te produkcije, ker menim, da je naše gledališče na zelo visokem nivoju, ampak pravi mjuzikl, ki ga poznamo pod tem pojmom, pa v Sloveniji žal ni izvedljiv. Ker moraš dan za dnem polniti dvorane s tisoči gledalcev, da se ti taka zadeva izplača. Kar pa delajo naša gledališča, je tudi zelo 'fajn'. Spoštujem Uroša Smoleja, pa Danijel Malalan je zelo dober pevec za te zadeve, občudujem tudi Iztoka Mlakarja, ki ima svoj tip mjuzikla. V Sloveniji je res ogromno talentov.”
>Vaš zadnji večji koncert ste imeli v polni dvorani Sava v Beogradu, sedaj prihajate v Koper. Koliko časa je potrebnega za priprave na tako velike dogodke?
“Imamo nekaj opcij. Ko povabimo cel ruski orkester v naše konce, je bolj zakomplicirano, sicer pa imamo ustaljeno ekipo, ki stalno dela in nam priprava vzame nekaj mesecev, ne teče samo od sebe. Po navadi imamo pripravljenega približno dve uri repertoarja, ki ga kar sama povezujem. Predvsem zato, ker imam tudi igralsko diplomo in imam vedno veliko ljudem za povedati tako o življenju kot o glasbi, zato si ne bi pustila vzeti tega užitka in si ga štejem v plus. Terja pa priprava takega koncerta ogromno dela. Dokler sam ne poskusiš, si preprosto ne moreš predstavljati obsega in predvsem stroškov.”
>Se vam je uspelo preskusiti tudi na domačih igralskih odrih?
“Odločila sem se za eno smer, ker menim, da če želiš nekaj dobro početi, se moraš odločiti za eno stvar. Za zdaj je tako, še za petje imam preveč idej in načrtov, nekaj projektov že načrtujemo za prihodnja leta. Ni časa za igro, teater pa ti vzame veliko časa in ti zapolni vse misli. Všeč bi mi bilo morda zaigrati v kakšnem ruskem filmu.”
>Kdaj pa se je pojavila ljubezen do glasbe, že v otroštvu?
“Ja, najprej sem sodelovala na Prvem glasu Gorenjske pri šestnajstih letih, pela sem po lokalih in hotelih s pianistom in potem sem šla v London na študij mjuzikla, še prej pa sem leto dni študirala tudi pravo.”
>Preko kvalitetnega popa in balad ste pred leti prešli v nek svoj žanr - kako bi ga lahko poimenovali?
“Crossover, tudi Francesco Renga kar sedaj počne, imenuje crossover. Vedno, ko križaš pop glasbo z elementi klasike, je to crossover. Prisotni so tudi elementi opere. Zlasti laiku se bo to zdela opera, specialistu za klasiko se bo pa to zdelo popolnoma nekaj drugega. Različna dojemanja so, ampak lahko rečemo, da gre svetovna glasbena produkcija, kot jo jaz dojemam, vse bolj v crossover, ker trenutno je tisto zelo težko poslati na trg neko novo močno idejo, ampak je čas nekako usmerjen v recikliranje. Tudi Traviata se ni uprizarjala samo takrat, ko je bila napisana, ampak se uprizarja še vedno. Obstaja veliko kvalitetnih komadov iz pop in rock žanra, ki bi šli v pozabo, če jih ne bi več podoživeli in bi umirali na neki plošči iz leta 1985.”
>Pa je ob tem kaj prostora tudi za avtorsko glasbo?
“Tudi. Na obeh albumih Slovanska duša in Slovensko srce je nekaj čisto mojih pesmi. S tem se sicer nisem še nikoli intenzivno ukvarjala. Slavko Avsenik mlajši je napisal vse priredbe, ob tem pa še nekaj novih komadov zame, med njimi Raje tu, ki je zvenela v eni predstavi in bila obenem naslovna skladba na moji turneji ob predstavitvi Slovenije med predsednikovanjem Evropski uniji, eno sem pela na Slovenski popevki - veliko jih ne, no.”
>V katerem jeziku pa res najraje pojete?
“V ruščini (smeh), ampak zelo rada pojem tudi v italijanščini.”
>Označili so vas za žensko Bocelli. Kaj vam to pomeni in boste tudi z njim sodelovali v prihodnje?
“Za zdaj z njim še nismo navezali kontakta, mogoče ga pa bomo kdaj. Mislim, da sem po tolikih letih študija in dela zelo realna do sebe. Veliko sem bila po svetu, vem, da je veliko lepih glasov in talentiranih ljudi, zato ob tem ostaja želja, kako narediti stvari še bolje. Je pa zagotovo fino in fantastično, ko v nekem tujem mestu, velemestu vstane cela dvorana, kljub temu, da veš, da imajo vsak dan tam na sporedu največje zvezde in je to dober občutek, seveda.”
>Kaj pomeni iti čez mejo s koncerti - pri nas ni dovolj posluha za ta žanr?
“Tu je premajhen trg. Projekti, ki jih delava midva z možem, s pomočjo lastnega navdušenja in zvez, ostajajo v še normalnih finančnih mejah. Če bi to delali v Ameriki, bi se takoj govorilo o precej višjih vsotah tako za orkester kot produkcijo, ki se izvaja v najboljših studiih. Tu žal ni računice, da se tak projekt pokrije. Da bi se vzpostavila kritična masa za glasbeni trg, bi potrebovali štiri milijone in pol ljudi, je nekoč dejal Slavko Avsenik mlajši. Mi je tako nimamo, pri Hrvatih je to že drugače. Velikokrat se pritožujemo, da pri nas primanjkuje kvalitetne glasbe, pa bi jo talentirani ljudje radi delali, ampak je ne morejo, ker se nič ne proda. Poleg tega se pri nas preveč poskuša kopirati, kar na zahodu že obstaja. Če pa želiš v tujini uspeti, moraš biti originalen, samosvoj. To poskušava midva z možem tudi delati.”
>Kako pa pripravite v tujini teren pred koncertom?
“Najprej si je potrebno ustvariti ime. Potrebno je biti prisoten v medijih že pred nastopom, biti gost na kakšnih večjih koncertih. Seveda je težko, veliko sem bila odsotna, a vseeno imam platinastne plošče, ljudje me poznajo, nekateri bolj, drugi manj, ampak tam je treba iz nič vse narediti. In to hitro.”
>S katerimi glasbenimi kolegi pa največ in najraje ustvarjate in sodelujete?
“Z Angleži, ki tudi veliko delajo v Ameriki, ter s kar precej klasične srenje iz Rusije, vrhunskimi glasbeniki, ki so več čas razkropljeni po tujini.”
>Vsak dan v tednu namenjate vaji?
“Ja, načeloma ja. Samo ko si moram odpočiti, takrat se ne smem naprezati. Sicer pa predvsem vadim klasični repertoar. Vsak moj dan je zaznamovan s študijem. To je tako kot šport. Če ne greš naprej, greš nazaj. Tudi če si zmagal na olimpijskih igrah, moraš trenirati dalje.”
>Kakšne cilje pa še imate pred sabo, morda tudi Eurosong?
“Eurosong zgolj kot promocija, da bi pa ob tem čutila kakšno veliko umetniško zadoščenje, pa ne. Prej Sanremo (smeh), če bi ravno izbirali. Želim nadaljevati s temi projekti, imeti čim več koncertov po svetu. Veliko odzivov dobivam tudi iz Azije, natančneje s Kitajske, iz Koreje in z Japonske, kjer je Slovanska duša tudi izšla, zato bi si želela tudi tam poskusiti s kakšno turnejo.”
>Kje pa čutite največ naklonjenosti in spoštovanja do vašega ustvarjanja?
“Težko bi rekla … V Sloveniji je veliko spoštovanja in profesionalnosti, v Rusiji pa imaš kot umetnik v družbi na splošno visoko ceno in vlogo, česar se pri nas premalo zavedamo.”
>Kaj se vam obeta v letu 2012?
“Solistični koncert v moskovski filharmoniji, ki bo obeležil 20 let slovensko-ruskih diplomatskih odnosov. To bo ogromen projekt in velika promocija Slovenije, mislim, da bo prvič na takem nivoju zvenela slovenska pesem (filmske teme, narodne pesmi, popevke z orkestrom …). Verjetno tudi Križanke z orkestrom, želela pa bi si tudi čim prej posneti z orkestrom nov album.” Ana Cukijati
Foto: Igor Skobelev
