Metod Pevec: igralec, scenarist, režiser

Ena poglavitnih značilnosti njegovih filmov je subtilnost. Lahko noč, gospodična je njegov najnovejši film, pri nas predstavljen na FSF, in očitno tisti film, na katerega distributer ter kinoprikazovalec zelo stavita: film bo namreč prvi s FSF, ki se bo pojavil v kinematografih - od konca meseca naprej.

Prihaja promenada za slovenske filmarje. Tisti čas v letu, ko filmski trakovi zavihrajo in so najbolj sveži hlebčki domačih filmskih izdelkov razstavljeni na policah na enem mestu, v enem paketu. Mesto je Portorož. Paket je Festival slovenskega filma ali FSF. Čas: od 29. septembra do 1. oktobra. (Miroljubna) borba bo (predvsem) med Janom Cvitkovičem, Andrejem Košakom, Metodom Pevcem, Miranom Zupaničem, Nejcem Gazvodo ter Klemenom Dvornikom - drugače rečeno: ti režiserji so tisti, katerih celovečerce bodo kina najbolj pričakovala. Režiserji pa bodo najbolj pričakovali najbolj pomladne slovenske filmske nagrade, vesne. Da, to je tisti festival, ki gotovo slej ko prej pride do vas - po koščkih, na domača platna. V resnici je doma povsod po Sloveniji. A prav nič ne škodi, če ga obiščete tam, kjer prenočuje. V slovenski Istri.

>Katera je tista kakovost, ki jo mora imeti vaša zgodba, da jo pilite naprej - katero kvaliteto hočete izpiliti?

“Ko so zgodbe še v povojih, jih delim zelo preprosto: na tiste, ki jih je treba priganjati, razvijati, in na tiste, ki vlečejo same. Če je zgodba dobra, potem zjutraj vstaja z mano ali pa me kdaj celo med spanjem dregne v rebra. Zgodbe, ki jih je treba siliti k življenju, bodo tudi ob veščem scenarističnem naprezanju navsezadnje delovale umetno, izmišljeno. V takem primeru tudi piljenje ne pomaga. Zgodba mora biti predvsem iskreno spočeta. Zveni poenostavljeno, ampak če hočeš povedati poldrugo uro dolgo zgodbo, moraš imeti za to hudičevo dober razlog, sicer se zgodba sprevrže v navadno nakladanje. Ko pišem, sem vedno sam, marsikdaj celo osamljen. Pripovedujem sebi, ampak verjamem, da nisem nič posebnega oziroma da pripovedujem nekaj, kar je deljivo, kar lahko razume še marsikdo. Množica, ki sprejme to delitev, je pa vedno uganka.”

>Še vedno se zdi, da so vaši filmi posvečeni ženski - morda dojemanju ženske. Tu je bila Carmen, pa Pod njenim oknom - in Estrellita; še dokumentarec Aleksandrinke premore junakinje. Zdaj je tu Lahko noč, gospodična, ki govori o ženski, ki se odloči ponovno zaživeti. Bi lahko dejali, da gre za poglabljanje v snov, za obsedenost ali preprosto za neke vrste nadaljevanje tako ali drugače ene najbolj pomembnih zgodb vsakega moškega?

“Mogoče je odgovor bolj banalen, kot ga pričakuje vprašanje. Morda mi je preprosto lažje pisati junakinjo, če sem malo zaljubljen vanjo. V resnici je moje izhodišče vedno moški, na katerega se ženska odziva. V resnici se sploh ne poglabljam v žensko tematiko, o ženskah vem prav toliko kot vsak povprečen moški. Včasih me je celo strah, da se bo našla kakšna huda ženska in mi navila ušesa, češ, kaj se pa ti greš enega stručkota za ženske, če nimaš pojma.”

>Katera junakinja kateregakoli filma iz zadnjega leta vam je ostala najbolj v spominu in zakaj? Ste gledali Še eno leto Mikea Leigha?

“Še eno leto je lep film. Mary je ena žalostna avša, ampak čudovit ženski lik. Če sva že pri temi. Ko so Mikea Leigha vprašali, zakaj se tako pogosto ukvarja z ženskimi liki, je s kančkom cinizma odvrnil: ženske so tudi ljudje.”

>Ponovno Polona Juh. Zakaj ravno ona?

“Lahko odgovorim preprosto: ker je odlična igralka. Bojim se, da utegne podrobnejše pojasnilo izzveneti kot kakšna s pridevniki obložena utemeljitev nagrade. Veliko dobrih igralcev zmore, pogojno rečeno, uresničiti vse režiserjeve zahteve in želje. So pa tudi izjemni igralci oziroma igralke, ki pravzaprav ne izpolnjujejo režiserjevih zahtev, navodil in želja (vsaj ne neposredno), ampak se preprosto vrastejo v ustvarjalni proces.”

>V filmu nastopa tudi Jan Cvitkovič. Je bilo režirati režiserja kruh ali mleko?

“Jan je seveda predvsem dober režiser. Seveda pa ni neizkušen niti pred kamero. Razen tega ima zelo posebno osebno prezenco, zelo filmsko.”

>Lahko noč, gospodična je prejel kup nagrad v Pulju, v kinih pa bo začel igrati istočasno z odprtjem 14. FSF. Bi lahko obstajala boljša popotnica filmu?

“Nagrade filmu ne škodijo. Zlate arene so super, ampak pri filmu vedno odloči glas ljudstva. V resnici sem bolj vesel odziva prvih festivalskih gledalcev kot nagrad. Po 28. septembru, ko se bo začela distribucija, filma ne bodo gledale žirije, ampak občinstvo.” PETER ZUPANC