Moč vročične karizme
Po petkovem večeru, ko so Križanke utripale v ritmu alternativne domače godbe, zbrane pod geslom Novi Rock 3.0, je v soboto prizorišče preplavil tako imenovani indie rock, ki je svojo neodvisnost nekoliko zatajil pred honorarjem mobilnega operaterja.
Nič zato, Britanci Wombats in Editors so kljub temu soustvarili nepozaben glasbeni dogodek.
Trnova so pota mobilnih operaterjev, ki morajo svoje uporabnike novačiti tudi s pomočjo glasbenih festivalov. A konkurenca med osrednjima slovenskima ponudnikoma telefonskih storitev je navrgla kar nekaj vrhunskih koncertov, ob katerih se poslušalci ne sprašujejo, s kakšnim ciljem jih podjetja prirejajo. Tudi v soboto so Križanke preplavljali Mobitelovi logotipi, oglasi, nagradne igre in podobna (ne)posredna promocija, ki je tokrat nagovarjala poslušalce indie rocka. A osrednjo pozornost si je zaslužila glasba in najbrž je povsem utemeljeno dvomiti, da se bo po tako udarnem koncertu, kot so ga priredili denimo Editors, kdo še spomnil, v kakšnem kontekstu so nastopili.
Nehvaležno uverturo v festival so v zgodnjih večernih urah izpeljali edini slovenski gostje The Toronto Drug Bust, ki so Križanke primerno ogreli za bosansko ekipo Dubioza Kolektiv. Ta je razgibala občinstvo, ki ga je mešanica duba, reggaeja in nepogrešljivih trubaških vložkov dvignila na noge, še posebej pa navdušila z gostom Sašo Lošićem, ki se je pridružil pri skladbi Vidi, vidi, vidi z lanske plošče 5 do 12.
Občinstvo, ki ga je med pripravljanjem odra na naslednje nastopajoče v ritmu držal DJ duo Danza Macabra, so prevzeli tudi britanski indie rockerji The Wombats. Ti imajo očitno tudi pri nas trdno poslušalsko celico, ki je s simpatičnim pevcem Matthewjem Murphyjem odločno in glasno odpela refrene vseh večjih uspešnic, od Our Perfect Disease, Jump Into The Fog do Moving to New York, Tokyo in sklepne ironične Let's Dance to Joy Divison. Divji rokerski epilog je pevec odigral s pandino masko na glavi, kar je dodatno, bogsigavedi zakaj, ogrelo množico.
Z izjemno energijo so postregle tudi zvezde festivala Editors, ki so v primerjavi z razigranimi Wombatsi svoj adut našli v temačnejši, molovski glasbi. Čeprav so to krat nastopili pod okriljem festivala, so občinstvu ponudili svojo najdaljšo koncertno različico, dobro uro in pol nastopa ter sedemnajst kajpada najprepoznavnejših skladb z vseh treh plošč, ki so jim dodali še No Sound But the Wind (lirično balado, spisano za filmsko vampirsko uspešnico New Moon) in najnovejšo, izjemno poslušljivo skladbo Two Hearted Spider, s katero so napovedali novo ploščo. Britanska štiričlanska zasedba je poleg izjemnega nabora, kjer niso manjkale niti uspešnice An End Has A Start, You Don't Know Love, All Sparks, Munich in kaj pada najbolj plesna Papillon, navdušil tudi z izjemnim zvokom. Karizmatični pevec Tom Smith je oder zavzel s strastno in ponekod že kar vročično izvedbo pesmi, ki jih tudi sicer odlikuje melodičnost in spevnost, z akustično različico The Weight of the World pa uročil mnoge, a žal ne vseh, saj je lirično čarobnost kazil glasen klepet tistih, ki na to vrstne dogodke prihajajo predvsem past zijala. Smith, ki se je občinstvu zahvaljeval z rednimi preprostimi “hvala”, se je v Ljubljani izkazal kot ena najbolj karizmatičnih osebnosti novodobne popularne glasbe. Pa čeprav ga je pripeljal mobilni operater.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
