Moj navdih so tudi bolečine

Konec letošnjega maja je izdal svoj prvi samostojni kantavtorski prvenec z naslovom Volaria dismentegarte, kar v izolskem dialektu pripadnikov italijanske skupnosti pomeni Rad bi te pozabil. Na albumu je 12 avtorskih pesmi, ki pripovedujejo preproste zgodbe o resničnem življenju, ljubezenskih bolečinah, radosti in trpljenju. V besedilih je Enzo uglasbil tudi poezije Dorine Beržan in Astrid Brenko.

Album pa je poseben prav zaradi tega, ker so besedila peta v izolskem dialektu in predstavljajo nekakšen slavospev Izoli, njenemu govoru, njenim ženskam, življenju, burji, vinu in drugemu, kar lahko simbolizira intimno pripadnost nekemu okolju, nekemu mestu, nekemu načinu bivanja in čutenja. Enzo je namreč pristen in zaveden Izolan že od rojstva, zatorej ni njegova odločitev o jeziku izražanja na njegovem prvencu prav nič nenavadna. S svojo karizmo in glasbeno kilometrino zelo uspešno nastopa kot solist in navdušuje poslušalce s preprostimi in zanimivimi glasbenimi zgodbami. Za prihodnje leto načrtuje nastope na različnih narečnih festivalih ne samo v Sloveniji, ampak tudi na Hrvaškem in v Italiji. Počasi pa nastaja tudi že nov glasbeni material.

>Kakšno oznako bi sami nadeli vaši prvi samostojni plošči?

“To je v resnici pop projekt, namen katerega je ohraniti izolski dialekt, pustiti nek dokument za kasnejše generacije. Glasba je pop, tako da je lahko blizu tudi mladim. Pesmi so spevne in plesne ter v celoti avtorsko delo. Sem mnenja, da živimo v času, ko se mnoge identitete izgubljajo in zato se mi je zdelo prav napraviti tako ploščo v izolskem italijanskem dialektu.”

>Kaj pa tisti, ki ne poznajo tega dialekta oziroma poslušalci iz osrednje Slovenije, mislite, da ne bodo razumeli vaših sporočil v pesmih?

“Malvasia mon amour je povsem razumljiv naslov pesmi, s katerim ne bo veliko težav. Ljudje si zapomnijo nekaj fraz in pesem gre nato hitro v uho. Volaria dismentegarte zveni bolj portugalsko oziroma latinsko … Ampak koliko pesmi se v resnici posluša, pa se ne pozna jezika, niti razume besedila, in so uspešnice? Veliko. Če nekoga zanima, kaj pomenijo besedila, si lahko pogleda pomene v slovarju, ki je priložen CD-ju v pdf formatu, in si tako sami prevedejo besedila pesmi. Ta dialekt ima svojo posebno melodijo, zveni zelo lepo in ima več kot 5500 izrazov. Zato je že skoraj samostojni jezik, tako širok je, pa tudi speven in melodičen. Razmišljal sem, da bi nekatere pesmi s te plošče posnel tudi v slovenščini, ker me ljudje nenehno sprašujejo o tem. Dorina Bržan in Leon Oblak že pripravljata slovenske prevode, tako da bo kmalu možno bolje razumeti sporočila, ki jih nosijo besedila v izolskem narečju.”

> Verjetno ste edini, ki ustvarjate v izolskem dialektu, kajne?

“Mislim, da je to edini projekt pri nas v izrazito izolskem narečju. Seveda so tudi drugi izvajalci, ki se ukvarjajo z narečnimi besedili. Po navadi so to priredbe starih narodnih pesmi, teh dvanajst skladb na moji plošči pa je v celoti avtorsko delo.”

>Kot Izolan se gotovo tudi najlaže izražate v njem?

“Res je. Zelo sem bil presenečen, ko sem uglasbil prvo pesem. To je bila poezija Dorine Bržan. Navdih je prišel z neba in odpel sem jo s takšno lahkoto in popolno svobodo, da me je presenetilo samo od sebe. In tako sem potem nadaljeval in nastala je moja prva samostojna zgoščenka Volaria dismentegarte.”

>Ali se vam zdi slovenski jezik, kot mnogim drugim glasbenikom, premalo speven?

“Ne strinjam se s trditvijo, da bi bila slovenščina nespevna. Je zelo bogat jezik in se da v njem zelo veliko lepega povedati. Slovenski jezik je lep in mnogo je avtorjev, ki znajo zelo dobro povedati smiselne in prave stvari skozi svoja besedila.”

>Kaj pa zvrst glasbe, ki jo najdemo na vaši plošči? Kako jo sami opisujete?

“To je pop plošča z malo ciganskega pridiha … Nekaj pesmi je balad, ostalo so plesne pesmi z besedili, ki preprosto in ilustrativno pobožajo dušo.”

>… ker ga je Andrea F označil kot gipsy pop funk akustični swing rock …

“… boljše od njegove definicije se ne bi dalo povedati (smeh).”

>Kako je nastajala vaša prva plošča?

“Za album sem potreboval dve leti, vseh 12 pesmi pa sem napisal v enem letu. Vse aranžmaje sem pripravil sam, tudi posnel sem vse inštrumente sam in nato posnetke odnesel producentu Martinu Štiberniku v Grosuplje. On je potem to vse lepo obdelal s svojo strokovnostjo in predanostjo glasbi in nastal je produkt, ki je res kvaliteten in dobro narejen. Zelo sem zadovoljen in tudi odziv publike je zelo pozitiven.”

>Kako ste zbrali spremljevalno skupino, s katero koncertirate?

“Res skrbno in preudarno sem zbiral glasbenike. Z mano so Aleksij Cerkvenik na kitari, Marsel Marinšek na harmoniki, Matej Barić na klavirju, Valentino Destradi na bobnih in Marino Marinac na basu. Iskal sem glasbenike, ki znajo igrati, ki so pozitivni, dobri ljudje. In mislim, da mi je to tudi uspelo. Sem zelo zadovoljen z zvokom, ki ga skupaj ustvarjamo in z nastopi gremo dalje. Nikoli nisem pomislil, da bom nekega dne imel svoj ansambel. Zelo sem jim hvaležen. Energija med nami je prava in skupaj se imamo zelo lepo.”

> Kako je prišlo do odločitve za uglasbitev določenih poezij?

“Želja, da bi posnel ploščo v dialektu, je bila že dolgo prisotna, ampak se je vse skupaj zgodilo slučajno. Nek večer sem na kulturni prireditvi spremljal s kitaro branje poezij in v roke mi je prišla zbirka poezij Dorine Beržan. In me je prevzelo. Povzel sem nekaj njenih pesmi, ker sem v njih prepoznal občutek, kot da bi jih sam napisal. Zato je bila odločitev, da uglasbim tudi nekaj njenih pesmi, povsem logična. Ne smem pozabiti omeniti, da sem kot otrok z babico doma govoril prav ta dialekt, zato me nanj veže mnogo lepih spominov iz otroštva.”

>Katere teme pa srečamo v vaših besedilih?

“V besedilih je govora o različnih temah, občutkih in stanjih. Predvsem so to resnične stvari, resnične štorije, kot so ljubezenske bolečine, različna trpljenja, pa tudi radostni, veseli in živahni trenutki našega življenja. So rezultat nekega mojega kaotičnega življenjskega obdobja, ko se človek išče in skuša najti. Ko človek malo trpi, se bogati na drugi strani in iz tega se večkrat rodijo tudi pesmi. Sporočila vseh skladb so zelo lepa in razumljiva širši regiji, niso omejena zgolj na Izolo. Izolski italijanski dialekt je razumljiv od Reke do Benetk. Je zelo bogat v izrazih in posebno zahvalo posvečam Silvanu Sau, ki je pripravil cedeju priložen slovar.”

>V današnjem času, ko se glasba večinoma posluša na vse druge mogoče načine, ste se vi vseeno odločili za zgoščenko. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

“Četudi sem se pri nastajanju tega projekta naučil nekaj sodobnejših načinov snemanja glasbe, pa sem ostal zvest tradicionalni obliki končnega izdelka v obliki zgoščenke. Na koncertih je tudi veliko povpraševanja po nakupu cedeja, tako da je bila odločitev očitno prava. Imel sem tudi podporo z različnih koncev, ker posneti zgoščenko v današnjem času ni mala malica, ampak predstavlja kar velik finančni zalogaj. Imel sem podporo Italijanske skupnosti, Skupnosti Italijanov Pasquale Besenghi degli Ughi Izola, Italijanske samoupravne narodne skupnosti Izola, Občine Izola in pa tudi Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.”

>Kaj poleg glasbe še zapolnjuje vaš čas?

“Slikal sem celih dvanajst let, ampak zdaj ne več. Imam mnogo slik, tako da ob praznovanju rojstnih dni največkrat podarjam svoje slike (smeh). Sicer pa rad nastopam, si privoščim kozarček malvazije in se družim s prijatelji. Skušam se izogibati istim napakam, ki sem jih delal v prvih petdesetih letih svojega življenja in v srcu se počutim, kot da bi jih še vedno imel dvajset. Tako si zapolnim svoj čas.”

ANA CUKIJATI

Jože Suhadolnik