Moja mama super kuha, jaz pa hitro zafrknem

Jan Bučar je leta 2004 diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer Dramska igra in umetniška beseda, igralsko pot začel kot svobodni umetnik, leta 2006 pa se je zaposlil v Gledališču za otroke in mlade Ljubljana, ki od leta 2009 deluje z Lutkovnim gledališčem Ljubljana. Poleg dramske igre ga lahko vidimo v kratkih filmih, celovečernih filmih in glasbenih videospotih ter slišimo v sinhroniziranih risankah. Igra ga je, kot pravi, očarala že v osnovni šoli.

> Glede na relativno zgodnjo uro najinega pogovora vas ne morem vprašati, kaj ste danes jedli ali si pripravili za kosilo, me pa zanima, kaj ste jedli za zajtrk?

“Danes sem imel snemanje že ob 8.30, tako da sem si naredil ... Kaj sem si pa naredil? Seveda! Jajca na oko s češnjevimi paradižniki in malo slanine.”

> Kot otrok ste si želeli postati kuhar, danes ste diplomirani igralec. Kako prideš od tovrstne otroške želje pa do resne odločitve, kaj početi v življenju?

“Spomnim se, da me je babica vprašala, kaj bi rad bil, pa sem ji odgovoril 'kuhar'. Odgovorila je, da je to super, saj potem lahko kuhaš na ladjah čezoceankah. Ne vem, zakaj je to rekla. Se me je hotela že takrat znebiti? (smeh). Tako da, ja, imel sem idejo, da bi bil kuhar, a pravzaprav ne vem, od kod je zrasla. Želja po igranju pa se je pravzaprav rodila po zgodnjem nastopanju. Že v osnovni šoli smo nastopali na različnih proslavah, in sicer tako, da smo s sošolci prav pripravljali predstave, torej sami napisali igro in odigrali. Takrat je pravzaprav zrasla želja po nastopanju.”

> Kako, menite, bi se odrezali v oddaji Moja mama kuha bolje oziroma kako bi se odrezala z vašo mamo? Bi bila ona sploh za to, da se prijavita?

“Menim da moja mama ne bi bila za, saj ni toliko navdušena nad nastopanjem. Prepričan sem, da če bi se kje zataknilo, bi se pri meni. Ona super kuha in bi dala dobra navodila, jaz pa bi verjetno hitro kaj zafrknil.”

> Drži, da vse jedi, ki se kuhajo v oddaji, poskusite tudi sami?

“Kakor katero. Kakšne si raje ne upam.”

> Ste pri hrani izbirčni ali vsejedec?

“Ne, sploh nisem izbirčen. Jem zelo raznoliko in zelo rad. Pravzaprav sem pravi gurman. Ampak ni vedno dobro vse, kar skuhajo (v oddaji, op. a.).”

> Katera jed v oddaji pa vam je bila do sedaj najboljša?

“Hmm … Moram prav pomisliti. Poimensko ne vem, vem pa, da sem bil navdušen nad školjkami. Delali so pedoče na buzaro in so dodali neko omako, ki je dala poseben okus. Sicer klasika, ampak tista omaka! Ne vem točno, kaj so dali vanjo, bilo pa je zelo dobro.”

> Nekje sem prebrala citat neznanega avtorja, da ga je najbolj navdušil voditelj Jan, ker še ni srečal človeka, “ki bi tako malo vedel o kuhanju in o tem, kaj nese v usta.” Kaj pravite na to?

“Ne vem. V oddaji namreč ne nesem veliko v usta. Veliko pa iz ust dam, saj vodim to oddajo (smeh). Tam sta dva mojstra, ki nosita v usta in tudi povesta, ocenita.”

> Koliko Jana je pravzaprav v oddaji Moja mama kuha bolje ?

“Koliko mene? Cel jaz, saj se težko dam na pol (smeh). Voditeljstvo je tak nehvaležen poklic, kjer moraš biti zelo razkrit. Pravzaprav se za ničemer ne moreš skriti.”

> Če vprašam še drugače. Koliko Jana pa je za primerjavo v liku Igorja iz serije Usodno vino ali pa v gledaliških predstavah, ne nazadnje v sinhronizacijah?

“Povsod se moram dati noter. Poiskati te stvari v sebi, ker je to smisel igre. Tako da je, jasno, povsod del mene. Je pa tako, da nekje težje kaj narediš, nekje lažje. Tudi pri Igorju je zelo podobno. Pri kakšnih situacijah bi ga najraje v ta zadnjo brcnil, ker je tak 'bumbar', v določenih situacijah pa mi je simpatičen.”

> In če sva ravno pri kletarju Igorju. Koliko se zares spoznate na vina? Veste, denimo, kako nastane oranžno vino?

“Za oranžno ne vem, vem pa, da so v zadnjem času ta vina zelo moderna. Rad jih pijem, zato vem vse o njihovem okusu. Na lik kletarja pa sem se seveda moral malo pripraviti. Pozanimal sem se o postopkih, pogledal, kako se stvari delajo. Bili smo tudi pri Rojacu (Vinarstvo Rojac na Gažonu v Istri, op. a.), kjer so nam vse pokazali in razložili. Nekaj malega torej vem, moram pa priznati, da prej nisem imel veliko znanja. Raje imam rdeča vina in prepoznam dobro rdeče vino od slabega, nisem pa nič kaj dosti vedel o postopku. Zdaj vem!”

> Ste zdaj, ko je za to aktualen čas, šli na kakšno trgatev?

“Raje grem na kakšno osmico (smeh). Na trgatev pa ne, saj nimam časa. Sem že bil, nekajkrat. Na Dolenjskem in Primorskem.”

> Intervju sva zaradi veliko službenih obveznosti nekajkrat prestavila. Kako poteka vaš dan, kako uskladite snemanja?

“Ravno danes (sobota, op. a.) snemam Usodno vino. Moram povedati, da mi gredo v gledališču zelo na roko, ker ne manjkam na nobenih vajah. Ravnokar študiramo novo besedilo, hodim na vaje, vmes pa snemamo, kadar se pač da. Lovimo vikende, jutranje ure, vsako možno uro, ki jo imamo. Zadnjič sem bil po mesecu in pol ali dveh prvič 24 ur prost. Ampak to pomeni, da sem v soboto ob 15. uri končal snemanje oddaje, v nedeljo ob 19. uri pa sem imel vajo v gledališču.”

> Katero predstavo trenutno pripravljate?

“Tajno društvo PGC od Antona Ingoliča. To je legendarna knjiga iz naše mladosti. Igral bom enega od fantov, ki nastopajo v knjigi.”

> Sicer pa igrate tudi kitaro in se ukvarjate s športom.

“Pravzaprav sem se v življenju ukvarjal z veliko športi. Tudi zdaj rad ljubiteljsko smučam, deskam na snegu, ko sem bil mlajši, sem se vozil z rolerji, skate boardom, plaval sem. Zdaj pa mi je eden najljubših športov smučanje. Kitaro pa sem se nekaj let učil v osnovni šoli, zdaj pa sem jo zanemaril. Mislim, da sem jo v zadnjih desetih letih le nekajkrat prijel v roke. Res pa sva se v zakulisju oddaje Moja mama kuha bolje zadnjič srečala s Hamotom (Matevž Šalehar, op. a.), ki je imel s sabo dve kitari in sva malo zaigrala. EVA BRANC

Ravnokar študira tudi novo besedilo za gledališko predstavo Tajno društvo PGC.Luka Brataševec