Na eni strani vedrina, na drugi konec sveta

Posvečena je sedmim glasbenikom, ki so med potapljanjem čezoceanke igrali na krovu do zadnjega. In tako tudi zveni, dialog dveh klavirjev, vokal in diskretna elektronika za apokaliptično vzdušje - potapljanje v čudoviti melodični svet Borisa Benka in Primoža Hladnika.

> Podatek, da je od prejšnje plošče minilo sedem let, zavaja. Vmes sta izdala ploščo z glasbo za baletno predstavo Veronika, za ploščo Volk skupine Laibach, za gledališko predstavo Ljubezen na smrt, izšla je zbirka Key Silence … Silence je gotovo edina skupina, ki je izdala enako plošč z stranskimi projekti kot rednih albumov.

Boris: “Ostalih projektov sploh ne dojemava kot stranske. Če sem čisto iskren, se mi zdi, da so prav redni albumi postali precej stranski projekt.”

> Sedem let je torej sprejemljivo obdobje.

Boris: “Glede na najino hitrost in delo na ostalih ploščah se mi zdi, da sva porabila celo relativno malo časa. Imel sem občutek, da bi lahko še kakšno leto posvetila poliranju, a bi najbrž že malce pretiravala.”

Primož: “Sedem let je obdobje, ko skladbe nastajajo, se kalijo tudi v predstavah, in imajo zato svojo godbo. Zgoščeno sva na plošči delala zadnji dve leti. Skladbe in besedila pa so šli skozi več življenjskih obdobij.”

Boris: “To je zelo pozitivna plat teh sedmih let. Pišeš glasbo za druge projekte in dobiš nabor komadov, ki so bili že testirani v predstavah ter so tako dozoreli. Če delaš izključno za album, nimaš tega privilegija, da gre skladba že skozi nekakšno življenjsko izkušnjo.”

> Če se ne motim, je Electricity iz Pandurjevega Tesle?

Boris: “Ja. Tudi tema za Wish Me Well, Wish Me Hell je bila izvirno napisala za Hamleta, a smo jo priredili v pesem za album.”

Primož: “Pa Sturmschlager je še iz Tesle, pa tema Silkskin se pojavi v Show Your Face, pa Pioneers of Nothing je tudi tema iz Hamleta …”

Boris: “Skratka gre za skladbe z nadzorovanim poreklom.” (smeh)

> Ko kriza udarja po kulturi, ko režejo sredstva tudi gledališčem, izdata avtorsko ploščo in se selita na druge odre.

Boris: “Taka logika implicira obstoj sposobnosti načrtovanja. Midva je nimava. Je pa stanje v kulturi gotovo precej navdihujoče.” (smeh)

> Tudi zato tak naslov? Najbrž nista mislila zgolj na 2012.

Boris: “Lahko tudi. Nepošteno bi bilo do tako čudovito metaforičnega naslova, če bi pojasnjevala najino motivacijo zanj. Ustreza milijonu okoliščin, ki jih je zdaj, ko je plošča izšla, še več kot v času najinega ustvarjanja. Ta čas je za celotno človeštvo zelo problematičen, za tiste, ki v Sloveniji živijo od kulture, pa še toliko bolj.”

> Plošča bo izšla natanko 100 let po potopu Titanika.

Primož: “Boris je prvi povezal konec sveta z glasbeniki, ki so na Titaniku igrali do konca. Njim je posvečena plošča. Šele kasneje sem naključno v časopisu prebral, da 14. aprila mineva 100 let, odkar je Titanik potonil, kar lepo sovpada.”

Boris: “Pa še dan prej je petek, 13.”

> Zakaj pa sta se odločila izdati ploščo in v istem času oditi za en mesec na Japonsko? (Pogovor je bil posnet pred 1. aprilom, ko sta z Betontancom odpotovala na Japonsko, kjer pripravljajo mednarodno predstavo Avdicija za življenje, ki bo junija predstavljena na EPK)

Boris: “Spet se vračamo k Silence in neobstoječi sposobnosti načrtovanja.”

> Je pa bila najbrž načrtovana opazna zvočna sprememba na novi plošči.

Boris: “Se vam zdi tako očitna sprememba?”

> Seveda. Ob nezgrešljivi melodiki ste elektroniko ohranili zgolj kot začimbo. Kot bi prejšnjo ploščo Vain slekli. Kdor ne spremlja vajinega gledališkega dela, bo najbrž presenečen.

Boris: “Iskreno ne vidiva tako velike razlike med ploščama. Največja razlika je, da tokrat ni ritma in ni basa, kar je bila zavestna odločitev. Ker tudi sicer najino osnovno polje ustvarjanja tvorita pianino in glas. Vsa ostala elektronika je vedno prišla naknadno. Torej sva tokrat poskušala zadržati najin osnovni element ter mu le dodati kanček najine ljubezni do 'sintov'.”

> Odločitev za dva klavirja - na plošči ju igrata Igor Vičentič in Sašo Vollmaier - ni bila vajina prva izbira, mar ne?

Boris: “Ne, daleč od tega.”

Primož: “Nekatere skladbe obstajajo v štirih različicah - od čiste elektronike prek eksperimentiranja z zvoki do tega, kar je zdaj slišati na plošči.”

Boris: “Poleg prej omenjenega dozorevanja skladb v predstavah so dozorevale še pri naju, ker sva iskala pravo obliko. Ni se nama zdelo smiselno narediti še enega Vaina. Ta je že narejen, oba ga imava zelo rada. Za naju je relativno ključna plošča. Odprla nama je zelo veliko vrat. Zaradi nje sva dobila ogromno dela v gledališču. Zato sva si tudi zaželela izdati še eno redno ploščo, saj se je izkazalo, da ima lahko izjemen vpliv na najino nadaljnje delo. Sicer pa ste po prvem poslušanju nove plošče vi dejali, da se ta nadaljuje tam, kjer se je Vain nehal, torej z akustično različico Runalong. Ta povezava drži.”

> Ali ni bila v prvi različici nove plošče celo predvidena popolna odsotnost elektronike?

Primož: “To je bila velika dilema.”

Boris: “Sprva sva bila odločena za skrajni minimalizem: dva klavirja in vokal. A ko sva to naredila, nisva bila povsem potešena. Hkrati pa sva imela vtis, da je lahko kombinacija akustike in sintesizerjev zelo tvegana, da lahko umaže čistočo albuma. Začela sva jih dodajati zelo previdno, proti koncu plošče pa vse več.”

> Uporabljeni elektronski zvoki ustvarjajo predvsem vzdušje, ki je na trenutke že kar grozeče. A po drugi strani je plošča v marsikaterem pogledu svetla. Naif ali Sturmschlager sta za Silence že kar nenavadno vedra ...

Boris: “Ko sva se odločila za koncept konca sveta, je bila prvotna zamisel, da bi napisala same vesele skladbe. Na začetku sva res razmišljala, da bi bila glasba v nasprotju z naslovom ležerna in zato cinična. Hotela sva vzpostaviti kontrast med grozečo temo iz naslova in lahkotnostjo glasbe, kar nama ni povsem uspelo.”

Primož: “Meni se je ves čas nastajanja plošče zdelo pomembno zasledovati to lahkotnost. Da je končni rezultat izčiščen. A da bi do tega prišel, moraš vedno skozi morje idej in not, ki jih na koncu obrežeš do nečesa, kar je zgolj na prvi pogled preprosto.”

Boris: “Uporabila sva nekakšno 'apple' logiko, ko zvok počistiš do skrajne stopnje, kjer je še eleganten, a če bi le eno noto vzel, bi podrl skladbo. Zasledovala sva skrajno mejo.”

Primož: “Obenem pa si snob, ker uporabljaš dva klavirja, s katerima bi lahko rohnel in razbijal, pa tega ne storiš.”

> Dva klavirja nista najbolj običajna v pop glasbi.

Boris: “Ne, sploh ne, sta pa precej edinstvena izkušnja v živo, kjer je dobro slišati njun dialog. Na tak način skozi stranska vrata pripelješ v popularno glasbo še nekaj klasike, kar nama je zadnje čase precej blizu. Na splošno je pop glasba postala zelo popreproščena, če jo primerjam s petdesetimi, šestdesetimi leti, ko so bili skladbe in izvajalci na neprimerno višji intelektualni ravni. Tudi na splošno družba teži k izvajalcem. X-faktorji in podobni izbori iščejo dobre izvajalce, nihče ne išče dobrih avtorjev. Ta vidik popularne glasbe je trenutno skrajno zanemarjen. Ves čas se brska po zakladnici starih komadov, vsi pojejo že obstoječe skladbe, nihče ne pride z izvirno skladbo. Nihče ni nagrajen za lastno ustvarjalnost.”

Primož: “In če bi kdo poskusil s svojo skladbo, bi žirija najbrž opazila frizuro ter kako je skladbo odpel. To, da jo je sam napisal, bi bilo komajda opaženo, v slogu: Lepo, zdaj nam pa zapoj še komad, ki ga poznamo.”

> Kako pa je vajina Electricity na osrednji Prešernovi proslavi postala Kosovelov Vihar, vihar?

Primož: “V bistvu, hm, to ni sploh Electricity. To je en drug komad.”

Boris: “Ja, ok. (smeh) Izhodišče je Electricity, a je šla že skozi toliko destilacij, da je nastal povsem drug komad. Izhodišče je bilo celo italijansko besedilo, a z jezikom nekdanjega okupatorja na Prešernovi proslavi niso bili zadovoljni. Tako da smo uporabili Kosovela, ki se je popolnoma ujemal s skladbo.”

> Tudi sporočilo se je ujelo s proslavo.

Boris: “Ja, se strinjam. Ko sem iskal besedilo, sem se odločal med Kosovelom in Internacionalo. Slednja bi še bolj sodila na proslavo, a se na žalost Matjaž Pograjc ni odločil zanjo. Ob splošnem pomanjkanju vere v prihodnost bi lepo odzvanjala.“

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Primož Hladnik in Boris BenkoJože Suhadolnik