Na odru kraljuje že 40 let

Leta 1977 je na mednarodnem tekmovanju mladih opernih pevcev Toti Dal Monte v Trevisu v Italiji prejel nagrado za najbolj obetavnega mladega opernega pevca in se čez dve leti že zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, kjer je bil redni član do leta 2012, ko se je upokojil.

Od leta 1982 naprej deluje tudi na zabavni glasbeni sceni. Na več priznanih festivalih (Vesela jesen, Melodije morja in sonca) je dosegal velike uspehe, redno pa je sodeloval z nekaterimi slovenskimi popularnimi glasbeniki. Najpomembnejša med njimi sta bila Oto Pestner in Helena Blagne. Leta 1989 je s slednjo v duetu zmagal na Melodijah morja in sonca s pesmijo Vrniva se na najino obalo, na istem festivalu pa je zmagal tudi leta 1990 s pesmijo Slovenski mornar, ki jo je posebej zanj napisal Oto Pestner. Vmes je zmagal tudi na Narečni popevki s pesmijo Mamna IbezenIvana Sivca in Ota Pestnerja.

Letos praznuje 40-letnico svoje pevske kariere, ki jo je maja praznoval na dobrodelni prireditvi v Strunjanu, na kateri je skupaj s številnimi glasbenimi gosti obeležil prav tolikšno letnico delovanja goriške in obalne podružnice Združenja multiple skleroze Slovenije. Naslednji večji koncert, na katerem bo nastopil, pa bo 29. junija v Dolini, ko si bo oder delil z glasbeniki iz šestih različnih držav.

>Je tudi prizadeven pedagog in učitelj solopetja, redno pa si beleži vse svoje nastope, ki jih je do danes bilo že preko 3700.

> Kako se je pravzaprav začela vaša glasbena pot?

“Nekateri pevci štejejo v svojo pevsko dobo tudi čas, ko so začeli peti že kot otroci. Jaz sem že v osnovni šoli igral Kekca, prepeval na vsaki proslavi, oče pa me je kot zagrizen Dolenjec vpisal v glasbeno šolo, kjer sem se učil igrati na klavirsko harmoniko. A tega obdobja ne štejem v svojo pevsko kariero. Drugi sošolci so takrat hodili v disko, jaz pa v opero. S sosedom sva včasih namesto v šolo šla v opero. Skoraj vsak večer sem bil tam. Hodili smo na dijaška stojišča.”

> Letos obeležujete 40. obletnico svoje pevske kariere. Kakšni so spomini na čas izpred štirih desetletij?

“Čuden občutek je številka 40, pa vendar, ko sem premišljeval, kako in kaj, sem se odločil za leto 1973. Takrat sem bil dijak prvega letnika ljubljanske poljanske gimnazije. Začel sem študirati solopetje in pel na vseh pomembnejših državnih proslavah, ker sem se izredno hitro učil. Izvedel sem, da v Ljubljani poučuje petje tudi slovenska primadona, tržaška Slovenka Ksenija Vidali Žebre. Glede na to, da so mi tedaj znani domači glasbeniki rekli, da je to res fantastična pevka, sem se takoj v prvem letniku odločil za zasebni študij solopetja pri Kseniji. Rekla mi je, da sem neobdelan kos kakovostnega lesa. To se mi je takrat zdelo tako neumno, ker sem se imel za izredno dobrega pevca (smeh). Talent za glasbo pa sem podedoval po mami, ki je bila cerkvena pevka solistka, in očetu.”

> Kako ste nato prišli v Opero?

“V prvem letniku mi je sošolec povedal, da ko smo skupaj peli, sem bil vedno preglasen, zato mi je predlagal, naj grem študirati petje. Pozanimal sem se in se kasneje odločil za študij pri Kseniji. Bila je izredno dobra učiteljica in to je edina šola petja, ki jo imam, ker druge nisem nikoli potreboval. Čez štiri leta, leta 1977, ko sem maturiral, me je poslala na tekmovanje v ljubljansko opero. Potrebovali so namreč nove pevce in štirje od tekmovalcev smo tedaj dobili službo. Takrat je bilo bogokletno doma povedati, da boš pevec, in to takoj po maturi. Kje pa! In ker sem po naravi 'ziheraš' in rad stojim z nogami trdno na tleh, sem se odločil, da grem še nekaj študirat. Bil sem že vpisan na Akademijo za glasbo, radio film in televizijo, ko me je Vanda Gerlovič, znana operna pevka, prepričala, da operni pevci ne potrebujemo študija igre, zato sem na pedagoški akademiji izbral slovenščino in knjižničarstvo. Študija in dela žal nisem dobro usklajeval, zato sem se eno leto posvetil zgolj študiju. Nabral sem si kar 34 let delovne dobe. Šel sem tudi k vojakom v Ajdovščino, kjer sva se srečala z Otom Pestnerjem …”

> Takrat se je začela vaša zabavna glasbena pot, kajne?

“Kot njegov dolgoletni občudovalec, sem znal vse njegove pesmi na pamet. Nekega dne je moral na nek festival, istočasno pa so v vojski imeli ples za oficirje in njihove soproge. Odločili so, da gre Oto lahko na festival, če se Nace nauči vsaj deset njegovih popevk in nadomesti vlogo Ota na plesu. Jaz sem takrat to opravil brez težav in vzljubil zabavno glasbo. V približno štirinajstih mesecih smo imeli s fanti iz vojske, poučeval je Oto, štirideset koncertov. Oto mi je že v vojski napisal prvo pesem Naj bo ta ples le za naju, ko smo prišli domov, pa še Ti si moja melodija.”

> Je bilo obdobje v zabavni glasbi nato plodovito?

“Leta 1983 sem izdal svojo prvo vinilno ploščo. Nanjo sem bil bolj ponosen kot na vse kasnejše izdelke. Nisem si mogel predstavljati, da sem kot otrok poslušal plošče Marjane Deržaj, Ota Pestnerja, sedaj pa imel tudi svojo ploščo. Bilo je nekaj neverjetnega. Izšla je pri založbi Helidon. Urednik Ilko Ovsenik me je takoj, ko je slišal posnetek, sprejel. S pesmijo Ti si moja melodija sem leta 1983 na prvi pop delavnici zmagal, leto kasneje pa sem izdal že veliko ploščo, ki je vsebovala slavno pesem Mama. Nato sem izdal še štiri male vinilne plošče in štiri velike.”

> Vaše pesmi so veliko predvajali v radijskih oddajah z glasbo po željah. Kako ste se počutili?

“Če si poslušal takrat glasbo po željah, so v vsaki oddaji zavrteli vsaj pet mojih pesmi, kjerkoli, celo v Clevelandu v Združenih državah Amerike, kar se mi je zdelo neverjetno. Sedaj to težko razumemo, ampak takrat, leta 1983, nismo imeli računalnikov, vse je bilo drugače.”

> Kaj danes najraje zapojete?

“Imam približno 250 svojih pesmi, zraven štejem še sakralne pesmi, ki sem jih posnel, leta 1992 pa sem kot prvi v Sloveniji posnel tudi božične pesmi, česar se prej ni smelo. Danes bi na nastopu rad zapel tudi kakšno drugo pesem, ne pa enih in istih. Ampak mi to ne uspe vedno. Sicer mi kdaj uspe vključiti kakšno novejšo skladbo, a ne prav pogosto (smeh). Najpogosteje se zato na mojem repertoarju najdejo pesmi Beli cvet, Mama, Bele rože iz Aten … Najraje pojem pesmi, ki so bile napisane posebej zame, zares najraje pa pojem italijanske popevke. Pogosto pojem tudi na porokah ter na dobrodelnih prireditvah.”

> Kako ste usklajevati operno in zabavno glasbeno kariero?

“Karieri sta potekali vzporedno, še sedaj ne morem verjeti, kako mi je to uspevalo, ker je bilo zelo naporno, hkrati pa tudi zanimivo in prijetno. Z Otom Pestnerjem je bilo izredno navdihujoče sodelovati. Sprejeli so me z odprtimi rokami tudi na nacionalni televiziji. Takrat opernih pesmi niso tako poznali kot danes, ko imamo polno različnih medijev, zato se mi je zdelo zelo 'nobel', ko so me uvrstili na program različnih prireditev, na katerih so pela sama velika imena domače zabavne glasbe.”

> S pevko Heleno Blagne sta bila na odru svoj čas skorajda neločljiva. Verjetno gojite posebne spomine na tisti čas?

“S Heleno sva se spoznala leta 1983 in se takoj ujela. To skupno sodelovanje sva tako nadgrajevala in toliko prepevala skupaj, da je težko opisati. Bila sva velika prijatelja in hkrati glasbena kolega. Spomnim se vseh skupnih nastopov, najbolj pa sva se v srca slovenskih poslušalcev zasidrala s pesmijo Vrniva se na najino obalo.”

> Pevsko kariero zapolnjujete še s šolo solopetja za mlajše talente. Kdo so vaši varovanci?

“Vsako leto si izberem štiri pevce in si zadam, da jih bom 'naredil'. Ni pomembno, ali so zvezdniki ali še neznane osebe, ki so že imeli ali so tik pred operacijo glasilk. Sodelujem tudi z foniatričnim oddelkom ORL klinike v Ljubljani. Med drugimi so bili moji učenc Alex Volasko, Manca Špik, Sebastian, Domen Kumer, Rebeka Dremelj, Sanja Grohar …”

> Ste boljši pevec ali pedagog?

“Pedagog, ampak zadnjih osem let. Ni nujno, da je dober violinist tudi dober pedagog za violino. Imeti moraš žilico in pa znati moraš dobro slišati. Tega sem se naučil v studiih in v operi, kjer sem zabeležil preko 2500 nastopov … Sicer pa ostajam na odru, moram. saj bi bilo sicer moje življenje brez petja pusto, morda bi tudi mojemu občinstvu manjkalo ...”

ANA CUKIJATI