Na odru ni heca za Ne me jugat

To jim uspeva predvsem z avtorskimi skladbami in videospoti ter udeležbami na različnih glasbenih festivalih.

Letos so na Večeru slovenskih viž v narečju v Škofji Loki za skladbo Marijo Češilj prejeli nagrado za najboljše besedilo.

Mitja Kodarin (harmonika, kitara, vokal), Teo Parovel (bobni), Maja Tripar (vokal), Luka Parovel (harmonika, kitara, vokal) in Andrej Krmac (klaviature, vokal) upajo, da se bodo še letos lahko pohvalili z novim albumom. V kratkem bo mogoče na njihovi spletni strani poslušati še singel Wino je siz mano, ki napoveduje prihod novega albuma.

> > Kdo ste pravzaprav Ne me jugat?

Mitja: “Mi smo obalni žurerji, zabavni bend (smeh).”

Teo: “Letos obeležujemo šestnajst let obstoja in delovanja. Pevke so se pogosto menjale, moška ekipa pa ostaja nespremenjena že trinajst let. Postali smo velika družina petih žurerjev.”

Mitja: “Opredelili smo se kot šagra bend, ki je bil ustanovljen, da z avtorskimi pesmimi zabavamo množice na šagrah - vaških veselicah. To nam je tudi uspelo s pesmijo Šagra, ki je bila že pred devetimi leti velik hit. Leta 2006 smo sodelovali na Festivalu narečne popevke, leta 2009 pa smo s Slavkom Ivančićem nastopili na Emi. Sedaj končujemo našo tretjo ploščo.”

Teo: Prva dva albuma, Šagra (2004) in Stare face, nove štrace (2009), sta imela bolj promocijsko noto, ob naši deseti obletnici pa smo izdali praznični album z nekaj avtorskimi skladbami in priredbami za naše najbolj zveste poslušalce.”

Mitja: “Lani decembra smo posneli singel Zakantajmo vsi. Pri tej pesmi smo združili moči z glasbenimi kolegi in res zakantali vsi, peli so Igor Lija, Vivjana, Rudi Bučar, kitarski solo pa je odigral Roki Petkovič.”

> Izbrali ste si nadvse zanimivo ime. Kako se odraža na drugih koncih Slovenije?

Teo: “Ne me jugat pomeni ne me hecat. Na začetku smo s tem imenom sicer imeli nekaj težav, da morda le ni pravo, ker je večina tedanjih skupin imela ime sestavljeno zgolj iz ene besede (Faraoni, Kameleoni, Platana, Bazar …). Mi pa smo izbrali celo frazo. A takšnemu načinu so kasneje sledili tudi drugi glasbeniki.”

Mitja: “Odziv občinstva nam je potrdil, da smo izbrali pravšnje ime za našo glasbeno zvrst in temperament na odru. Ne nas jugat - ne se hecat z nami, pustite nas pri miru (smeh).”

> Glede na to, da imate vsi svoje službene obveznosti, jemljete glasbo kot neke vrste hobi?

Teo: “Lahko bi tudi tako rekli, a glasbo jemljemo kot zelo resen in zahteven hobi, ki nam vzame veliko časa. Vaje imamo dvakrat na teden, čez zimo veliko nastopamo, odzovemo se tudi povabilom na dobrodelne prireditve, ki jih je vedno več. Želimo si nastopati tudi izven naših meja ter na širšem slovenskem območju.”

Mitja: “To nam v zadnjem času tudi zelo lepo uspeva, zlasti s pomočjo televizijske postaje Golica, ki s predvajanjem videospotov skrbi za promocijo domačih zabavnoglasbenih skupin. Prej smo deset let vsak konec tedna nastopali na Primorskem in niti časa nismo imeli nastopati kje drugje, kot v regiji in v zamejstvu. Sedaj pa se počasi premikamo tudi na druge konce države, kar nas izredno veseli.”

Teo: “Na domačih feštah se tudi najbolje počutimo, smo kot doma, ne skrivamo pa naših želja in ambicij po drugih odrih. Kamorkoli gremo, priredimo repertoar občinstvu. Ponekod se poslušalci ogrejejo po nekaj naših skladbah, v domačih koncih pa je publika že ogreta, ko začnemo. To je posebno doživetje.”

> Kaj vse pa se znajde na vašem repertoarju?

Mitja: “Poleg avtorskih skladb igramo tudi priredbe drugih domačih in tujih glasbenih skupin. Največ poudarka dajemo slovenskim vižam, večina pa jih je v istrskem narečju. Zaradi tega nismo podobni drugim skupinam. Stremimo k temu, da nas vsi razumejo, tudi poslušalci z drugih koncev Slovenije. Zato nismo tako “orto” narečni. Hočemo, da poslušalci spoznajo našo glasbo in besedila.”

Teo: “Vse melodije, ki jih izvajamo, izhajajo iz tega okolja, nanašajo se na durovske, lahkotne melodije, ki izvirajo iz ljudskih, istrskih, tržaških pesmi.”

Mitja: “Trudimo se, da naše pesmi niso tako lahkotne in banalne kot pesmi narodno-zabavnih ansamblov. Hočemo biti aktualni in stremimo k temu, da se naša besedila ne vrtijo vedno okoli istih oguljenih ljubezenskih fraz.”

> Razlike med vašimi avtorskimi skladbami so kar očitne. Nekatere so mirne, druge poskočne … Od česa je to odvisno?

Teo: “Naša avtorska glasba je zelo podobna tisti, ki jo izvajamo na nastopih, torej uspešnicam drugih. V ospredju so zvoki harmonike, pa valček in polka, lahkotni pop, ki meji na rock, in ponekod kitarski rock. Sledimo trendom v glasbi, zato vzporedno s tem nastajajo avtorske skladbe, starejšim uspešnicam pa skladno z njimi priredimo aranžmaje.”

> Na podlagi česa izbirate glasbo drugih izvajalcev, ki jo preigravate?

Mitja: “Priredbe izbiramo po naših željah, igramo pa pesmi tako slovenskih kot italijanskih, hrvaških in angleških izvajalcev. Zabavamo se z aranžmaji, naredimo mix različnih skladb, na katerega lahko publika brezskrbno pleše.”

> Kdaj in kako se odločite za udeležbo na festivalih?

Mitja: “Sodelovanje na festivalih je vedno zelo lepa izkušnja, ki nas obogati in poskrbi za našo promocijo. Nikoli se ne podamo na festival, da bi zmagali, že uvrstitev v ožji krog je za nas zmaga. Vsak festival se nam zdi po svoje zanimiv, ker ga doživljamo z veseljem. To je kot običajen nastop, na katerem se zabavamo, žuramo.”

Teo: “Imamo tudi različne izkušnje z igranjem v živo. Leta 2006, ko smo nastopili na Festivalu narečne popevke s skladbo Vseh sorte nas je, smo igrali v živo z RTV Big Bendom. Na Emi, kjer smo s Slavkom Ivančićem peli Kaj me briga, so bili samo vokali v živo, na zadnjem festivalu, ki smo se ga udeležili - Večer slovenskih viž v narečju v Škofji Loki -, pa smo znova igrali v živo. Pomerili smo se s samimi narodno-zabavnimi ansambli, za katerega pa se sami povsem ne izdajamo. Peli smo o vaškem posebnežem Mariju Češilju in prejeli nagrado za najboljše besedilo. Napisal ga je Vili Bertok.”

Mitja: “Izredno lepo so nas sprejeli. Predvsem zato, ker smo med šestnajstimi bendi izstopali z našim žanrom in instrumentalno zasedbo.”

> Naslednji vaš podvig pa je izdaja nove plošče, kajne?

Mitja: “Seveda. Plošča je v resnici že narejena, treba jo je le še izdati. Ugotovili smo, da je bolje izdajati skladbo za skladbo, počasi, v spremstvu videospota, kot pa zapakirati dvanajst novih skladb in čakati na odziv občinstva.”

> Aktivno sodelujete in nastopate z drugimi primorskimi glasbeniki, ki, podobno kot vi, izvajajo glasbo v istrskem narečju.

Teo: “Seveda, pogosto tudi delimo odre z mnogimi skupinami, radi izmenjujemo mnenja.”

Mitja: “S Slavkom Ivančićem smo pripravili poseben program, v katerem smo se izmenjevali v igranju - najprej mi, nato on, pa spet mi …”

Teo: “Največ sodelujemo z Rudijem Bučarjem, s katerim imamo v povprečju deset koncertov letno.”

Mitja: “Omeniti moramo še klapo Lungo mare iz Umaga na Hrvaškem. Z njimi smo sodelovali dve leti in imeli kar nekaj nastopov. Združili smo klapsko petje z bendom oz. pesmimi, ki so pete na način à capella, dodali smo le bendovski aranžma.”

> Imate raje večje odre, na katerih imate več prostora za vragolije?

Mitja: “Mi se prilagodimo vsem velikostim odra. Všeč so nam tudi manjši odri, ker so bolj intimni. Gibanje na odru je seveda dobrodošlo, zlasti če je dovolj prostora, ni pa naše glavno vodilo, da zavzamemo in “razturamo” oder.”

> Kako skladate pesmi? Skupno v studiu?

Teo: “Naš večinski avtor je Mitja, ki nam po večini že pripravi skladbe, da jih mi nato na vajah le še izpilimo.”

Mitja: “Prvi osnutek naredim s kitaro, dodam vokal in vse skupaj posnamem.”

Teo: “Na vajah nato naredimo ogrodje aranžmaja, skladbo pa dokončamo z našim producentom Gabrom Radojevičem. Celotno skladbo nato v studiu še dodelamo ali ji morda kaj odvzamemo.”

> Kateri glasbi pa ste najbolj naklonjeni, ko ne igrate v zasedbi Ne me jugat?

Teo: “Jaz sem po duši rocker.”

Mitja: “Veliko raziskujemo in s pomočjo sodobnih medijev spoznavamo novo glasbo, ki nastaja tudi na drugem koncu sveta. Nato si izmenjujemo mnenja in linke skladb, lahko so iz pop, rock ali kakega drugega žanra.”

ANA CUKIJATI

Ne me jugatSamantha Bernetič