Naj filmi leta po izboru kritika

Če so tu pomembne kakršnekoli številke, so to povečano število utripov (mojega) srca na minuto - v koordinaciji s povečanim številom misli na sekundo. Filmi niso razvrščeni po letnicah nastanka, temveč so to tisti filmi, ki sem jih videl letos. Vsi naslovi imajo vendarle novejše letnice in mnoge nacionalne kinematografije so jih prikazovale šele letos - če so jih sploh prikazovale. Vrstni red je povsem naključen.

1. Črni labod (Black Swan, Darren Aronofsky, 2010). Da, zares je poln bleščic, zaslepljevanja, trikov, kraj in izmikanja. Kar je pravzaprav esenca filma.

2. Nič osebnega (Nothing Personal, Urszula Antoniak, 2009). Ljubezen kot udomačevanje. Izjemen prvenec, poln zelenila in osamljenosti.

3. Rango (Gore Verbinski, 2011). Ekološko zavesten moderni western, ki dojema arhetipe in animacijo porine v nove višave zavzete natančnosti.

4. Adžami (Ajami, Scandar Copti & Yaron Shani, 2009). Eden redkih filmov, ki se zataknejo v žrelo določene kulture in dajo vtis, da zares vedo, kje so zataknjeni. Kompleksna zgodba poplača pozornost. Praktično popoln izdelek.

5. Micmacs (Jean-Pierre Jeunet, 2009). Komedija, ki se loti rušenja orožarskih koncernov. Pri vsej “nedolžni naivnosti” neustavljivo humoren film.

6. Puhni mi ljubezen (Chi ming yu chun giu, Pang Ho Cheung, 2010). Lahko mu rečete: etnološki opis navad izumirajoče ali vsaj skrivajoče se človeške podvrste, namreč kadilcev. Ljubezen je dim.

7. Še eno leto (Another Year, Mike Leigh, 2010). Izjemno težko je ustvariti tako naravno tekoč film. Študija karakterjev, osupljiva igra in dobrosrčen, tih humor.

8. Arriety (Kari - gurashi no Arrietti, Hiromasa Yonebayashi, 2010). Animacijski studio Ghibli s to risanko vnaša čudežne barve in neverjetne dimenzije v vsakdanjost. Čeprav zdaleč ni najboljši film studia, je še vedno kilometre daleč pred mnogimi drugimi animacijami.

9. Love Exposure (Ai no mukidashi, Sono Sion, 2008). Romantična komedija, tako polna energije ter tematik, da štiri ure, kolikor film traja, pretečejo kot ura in pol običajnega filma. Specialiteta je nadvse intenziven monolog na obali, pospremljen z Bolerom.

10. Melanholija (Melancholia, Lars Von Trier, 2011). “Pesimizem je edini način uglašenosti s stvarstvom”. A tak enostavčni opis zdaleč ne opisuje vseh plasti filma danskega filmarja. Trier “v formi”.

PETER ZUPANC

Nič osebnega

Črni labod