Naj filmi v letu 2013 po izboru kritika

Filmi na tej lestvici niso razvrščeni po letnicah nastanka, temveč so pač tisti filmi, ki sem jih videl letos (vsi naslovi imajo vendarle novejše letnice in mnoge nacionalne kinematografije so jih prikazovale šele letos - če so jih sploh). Vrstni red je povsem naključen.

1. Scabbard samurai (Saya samurai, Japonska), režiser Hitoshi Matsumoto. Kar se začne in konča kot raziskovanje bistva smešnosti ter obenem muk profesionalnega komika, je karikirana predstava nekega davnega kvazi japonskega sistema in film, ki vas na zadnje note ulovi v izjemne čustvene mreže. Humor je včasih jackassovski, a navsezadnje to skupino daleč preseže.

2. Resničnost (Reality, Italija), režiser Matteo Garrone. Mala študija obsedenosti z gledanjem in paranoje biti opazovan, spretno povezana z eno od biti krščanstva. Ne gleda vas Veliki brat. Želite si, da bi vas gledal Bog.

3. Wolf Children(Okami kodomo no ame to yoki, Japonska), režiser Mamoru Hosoda. Na mnogo načinov je film Wolf Children kot Somrak (Twillight) o trenutku, ko dekle rodi otroka tuje vrste - v tem primeru volkodlaka, čeprav tudi ta beseda ne ustreza povsem. Toda pazite, film je obenem izredno realističen - čeprav je animacija - in se predvsem vrti okrog vprašanja starševstva, vloge staršev in vzgajanja. In obenem je presneto ljubek.

4. Ognjeni obroč (Pacific Rim, ZDA), režiser Guillermo del Toro. Predvidevam, da bi glomazni Pacific Rim moral biti oklican za blockbusterja leta. Bliže tistemu občutku, ki ga je nekoč pred davnimi časi povzročila Vojna zvezd (Star Wars), na način moderne filmske tehnologije in vpletanja interneta, verjetno ne morete priti.

5. Pred polnočjo (Before Midnight, ZDA), režiser Richard Linklater. Če je Pacific Rim blockbuster leta, potem je to ljubezenski film leta - dialoška poslastica za ljubeče in misleče odrasle. In osupljivo odigran.

6. Več kot med (More Than Honey, Švica / Nemčija / Avstrija), režija Markus Imhoof. Poštena, vsepovsod zasledujoča in briljantno posneta študija določenega fenomena - izginjanja čebel.

7. Laboratorij groze (Upstream Color, ZDA), režiser Shane Carruth. Z mnogo glasbe, malo dialoga in le nekaj grozljivimi prizori ter veliko igre s svetlobo poda čudovito abstraktno rekonstrukcijo realnosti ... predvsem pa spodbuja civilno nepokornost oziroma željo po dojemanju, od kod prihajajo lastni impulzi in čustva.

8. Django brez okovov (Django Unchained, ZDA), režiser Quentin Tarantino. Čeprav ga obsedenost s pop kulturo in z nasiljem skoraj vedno pusti na cedilu, je Tarantino kot režiser in scenarist vreden omembe - to je lekcija o suženjstvu in osvobajanje temnopoltih. Vulgarnost je (na žalost) prisotna, a Tarantinova izzivalnost jo odtehta.

9. Gospodar (The Master, ZDA), režija Paul Thomas Anderson. Čeprav ni tako dober kot režiserjevi najboljši filmi, je še vedno izredno psihološki in poln podpomenov.

10. Daleč za griči (Dupa de lauri, Romunija), režiser Cristian Mungiu. Ljubezenska zgodba in posebne okoliščine. Tako daleč ... in obenem tako blizu.

11. Posebna omemba: Here, Then (Ci chu yu bi chu, Kitajska), režija Mao Mao. To je edini film iz zbirke, ki ni najboljši film leta. A se obenem ne morem upreti, da ga ne bi dal na spisek - preganja me. Kot duh. Morda predvsem zaradi tistega prizora dveh mladenk, ki na tehno glasbo pomigujeta z glavami v prazno kot kakšni lutki, dokler se kamera ne začne približevati in ne dojameš, da ena od teh deklet pogleduje naravnost vate - kot da sprašuje, izziva: “No, kaj?” Kot da prosi. Kot da ne ve. In v nekem trenutku se pogled dekleta odmakne - in njen zamah z glavo, sklop njenih oči pravi: “Nič mi nimaš za povedati, nobenega odgovora nimaš za me.”

Pojasnilo. Film Here, Then je zelo daleč od lahkotnega gledanja, je zelo dolgočasen. Ker se ne dogaja nič, je le zbirka osebkov brez imen, ne lepih in ne grdih, izrazito običajnih, okopanih v izredno pozorno izbranih navadnih podrobnostih, od umazanega morja, pivskih steklenic, muh, sivih sten, grdih motorjev, vračanj s sivega podeželja v ne tako zelo drugačno otopelo mesto. To je najbolj možen nezgodbeni, dokumentarni uvid v neke vrste moderno Kitajsko, kar jih lahko dobite. Ni zgodbe, ker pri določenih področjih in ljudeh zgodbe preprosto ni. Ni melodramatike, ni viškov, ni želja, ni izpolnjenosti ali iskanja izpolnjenosti. Še posilstvo, ki se zgodi nekje sredi filma, je neke vrste težaški proces, nuja vsiljenja in nuja obrambe, ne vredno časa, ne zbuja resne groze, čustev, reakcije, je skoraj tako dolgočasno kot slikanje za novo identitetno kartico. In film je preizpraševanje vakuuma identitete določenega dela mlade Kitajske - lep izziv.

PETER ZUPANC