Najbolj trdovraten policist na svetu

Tako je nekako videti ena od scen filma Umri pokončno (Die Hard), enega boljših akcijskih trilerjev osemdesetih, filma, ki je znal združiti empatično trdovratnost osamljenega borca za preživetje z relativno verjetnimi eksplozivnimi scenami. Preostala nadaljevanja serije so to sposobnost iskanja ravnotežja vedno bolj izgubljala. Toda junak franšize Bruce Willis je še vedno med nami. Bolj trdovraten kot kdajkoli prej. Pravkar na platna prihaja četrti del serije, v katerem Moskvo s skupnimi močni razsujeta oče in sin.

Brucea Willisa, tipa s simpatično pobrito lobanjo, ciničnimi izjavami, hudomušnostjo ter z nezlomljivo hrbtenico, smo gledali v izjemno veliko dobrih filmih in celo v izjemnem številu različnih filmov. Širšemu občinstvu se je priljubil leta 1985 z nastopom v TV-seriji Delo na črno (Moonlightning), v kateri je amatersko detektivsko dejavnost delil s Cybill Shepherd. Detektivske misterije niso bile tista glavna vaba nadaljevanke - serija je bila predvsem priljubljena zaradi “kemije” med glavnima igralcema in zaradi eksplozivnih dialogov, kot da so besede mitraljezi in kot da sta na nasprotnih straneh rovov sredi prve svetovne vojne. In čeprav je bilo Delo na črno predvsem romantična komedija s primesmi kriminalke in z izjemno domišljijskim “prebijanjem četrtega zidu med ustvarjalci ter gledalci”, je že ustoličilo podobo, ki nam jo je Willis kazal v naslednjih tridesetih letih. Nerazumljenega, morda nerodnega, toda sposobnega mačota, ki ima polna usta duhovitih odgovorov na vse in ki ga vedno doleti sreča, toda nikoli brez vljudnega nadzora določene količine smole.

Willis ni izgubil tega razpona niti v najbolj neverjetni med vsemi temi eskapadami. Ko je leta 1989, v filmu Glej, kdo govori (Look Who's Talking), “igral” glas dojenčka. Komu niso všeč trdovratni, cinični dojenčki?

Med najbolj drugačnimi filmi igralca je morda Šesti čut (The Sixth Sense), film zdaj povsem v antipatijo pahnjenega režiserja M. Nighta Shyamalana. Tu Bruce Willis igra intelektualca, psihologa, ki večino minutaže preživi kot duh. Daleč od akcijskih akrobacij v smislu skokov iz Nakamoto stavbe iz Umri pokončno. Film je kljub vsem kritikah še vedno lahko cenjen kot dober triler. Moderni duhovi se veliko manj zanašajo na premišljenost in grajenje atmosfere.

Čeprav v Šestem čutu Willis “nima prihodnosti”, mu filmi, ki se tako ali drugače vežejo na prihodnjik, kar ležijo. 12 opic (Twelfe Monkeys) je Willisov izlet v svet potovanja skozi čas. Tudi tu je junak podoben, zmrcvarjen, toda ne povsem uničen cinik, ki skuša rešiti svet, a ne more rešiti niti samega sebe. Očitno je igralec ugotovil, da ima rad časovna potovanja; lani je na mnogih lestvicah najboljših filmov leta pristal film Časovna zanka (Looper), v katerem Bruce “mora”, ravno obratno kot v opicah, pospraviti samega sebe.

Tu se zgodba ne konča. V čistem futurizmu je Willis pristal v filmu Peti element (The Fifth Element), kjer je reševal ali pa ga je rešila v mumijo slečena Milla Jovovich.

Drugače zapomnjena vloga je tista v filmu Quentina Tarantina, namreč v filmu Šund (Pulp Fiction). “Zed je mrtev, mala, Zed je mrtev.” Več od teh besed ne potrebujete.

Prvi Die Hard je bil Willisov mogočni preskok na veliko platno - in zgodil se je v izjemnem slogu, katerega odmeve vidimo in slišimo še zdaj. Sledili so še trije filmi, ki zdaj tvorijo franšizo; Willis obljublja, da bo po šestem filmu obesil policista Johna McClanea na obešalnik in nanj pozabil.

Sredi februarja bo v kinematografe prišel peti del “umiranja”, Dober dan za umiranje (A Good Day to Die Hard). Kriminalno družinsko sago nadaljujejo s selitvijo na drugi kontinent, v Rusijo. Willisovega odraslega sina igra Jai Courtney, ki je sicer igral v TV-seriji Spartacus, prav pred kratkim pa tudi ob Tomu Cruiseu v trilerju Jack Reacher.

PETER ZUPANC

Dober dan za umiranje (A Good Day to Die Hard) prihaja v kinodvorane - tokrat bo Willis zlu kljuboval v družbi filmskega sina, ki ga igra Jai Courtney