Neisha - vesoljka v kavbojskih škornjih

Tokrat Neisho spoznavamo kot brezkompromisno avtorico glasbe in besedil ter nepoboljšljivo radovednico, ki se nima namena odreči igri, raziskovanju in zabavi. Poslušalce popelje na izlet po zgodbah različnih likov, ki so se ji med ustvarjanjem plošče prikazali na njeni poti. Kot večinska avtorica na plošči v isti sapi razglablja o odkrivanju novih svetov in vesolja ter vsakdanjih doživljajev. Tudi njena celostna podoba je tokrat zastavljena drugače, saj je prežeta s steampunkom in retrofuturizmom. Vodila jo je domišljija in odkrivanje nekih drugih brezčasnih dimenzij ter združevanje starega s še ne odkritim, izmišljenim, z vizijo, ki izhaja izključno iz domišljije in kreativnosti, katere boter je kompleksno poznavanje določenih zgodovinskih slogov, seveda z očmi uprtimi v vesolje.V globoko izpovednih in doživetih baladah ter poskočnih melodijah se ponuja širok spekter zgodb, interpretacij, čustev in doživetij, ki jih bo Neisha s skupino predstavila domačemu občinstvu na turneji.

> Vaš novi album nosi zelo zanimiv naslov Za vesoljke in kavboje . Kdo so v resnici te osebnosti?

“Vesoljke in kavboji so mi všeč kot tipi karakterjev, s katerimi se najbolje razumem. Za tem je tudi celostna zgodba, koncept, ki je z vizualnega vidika potegnil steampunk za sabo. In ravno steampunk združuje nek retrofuturističen slog, kot če bi križal Maywest ter Indiano Jones in bi ju poslal na Planet Zorb. To sem želela nekako karikirati tudi z naslovom albuma.”

> Ampak vesoljcev in kavbojev ne srečujemo prav pogosto na ulici …

“To so liki v prenesenem pomenu. Vesoljke so zame ustvarjalke, umetnice. Neprizemljene in neprilagojene. Pri tem projektu smo se našli tisti, ki nam - na vizualnem področju - moda in lepota v smislu klasičnega beauty koncepta ne predstavljata nekega elementa interesa, kaj šele izziva, ampak nas povezuje neka teatralnost, v smislu materialov in oblik pa brezčasnost in klasika, katere najbolj reprezentativni kosi so težki škornji, klobuki, plašči, korzeti, pa seveda tudi kavbojke in usnjena jakna. V stilu večnega popotnika. To je klasika, ki je prežeta s punkerskim pridihom in urnimi mehanizmi. Brezkompromisno na čas in prostor kot odklon nekim normam, ki jih postavljajo trendi. Taki ustvarjalci so mi najbolj všeč. Tu bi izpostavila Incognito Design. Pod tem imenom se skriva unikatna in zverzirana Dominika Monte, s katero ustvarjava dalje.”

> Lahko rečemo, da je nov material nastajal proč od oči in ušes javnosti?

“Inkubacijska doba albuma je trajala zadnje pol leta, strnjena v studiu. Prej pa smo v predpripravah pripravljali aranžmaje in predprodukcijo. To je kar dolg proces. Preden daš album ven, je prav, da preteče dovolj časa od zadnjega singla in da se za nekaj čas umakneš. Ko si pokuril že vse orožje, ki naj bi jo imela prejšnja plošča, nastopi čas za novo. Tedaj se umakneš in se nato vrneš z nečim, kar ima zgodbo, ne samo s kupom nove glasbe. Sem človek albuma, koncepta, ne streljam samo singlov, so sicer logično-posledični, a se ne osredotočam samo nanje.”

> Z novim albumom spoznavamo novo, drugačno Neisho?

“Glasba ni tako zelo drugačna, a je bolj izrazita. Pozitivni, hitri komadi so še bolj rockerski, power pop bi jaz temu rekla. Kar je glasnega je še glasnejše, in kar je tihega, aranžmajsko bolj izčiščenega, so balade še bolj izpovedne. Kar je mirnega, je še bolj oguljenega do kosti in izčiščenega v smislu forme pesmi, podajanja besedila, sporočilnosti … Po drugi strani pa se grem razne izlete. Na plošči najdete napitnice, tematske zgodbe, ki niso samo osebnoizpovedne, ampak zelo pripovedne, v katerih sem v tretji osebi in niso nujno del mojega dnevnika. Tematsko sem naredila totalen preskok, z razliko od tega, da je prej Rok Vilčnik pogosto posegal v moja besedila, pa še kdo drug, sem sedaj večinsko pisanje prevzela sama, da imam kontrolo nad vsemi zgodbami. Vseeno so mi po en komad prispevali Vlado Kreslin, Tilen Majerič, Dejan Radičević, Rok Vilčnik ter Boštjan Gradišek.”

> Od kod pa črpate navdih za zgodbe drugih ljudi? So to filmski ali namišljeni liki?

“Včasih te že sama glasba stimulira, da sestaviš zgodbo, ker te potegne v določeno tematiko. Asociacije dobim glede na zvoke, saj fonetično prevajam, lovim zven angleškega vokala, ki je bil posnet v originalu. Nato iščem podobnosti v slovenskem jeziku. Delam kompromise z zvenenjem, da ima tekst rep in glavo ter nek pomen. Vokali se odpirajo intuitivno, ni dobro, da se vokal vedno pokorava besedilu, ker ni rečeno, da bo to najbolje zvenelo. Ima pa besedilo izredno veliko vlogo, ker ni dobre pop pesmi brez dobrega teksta. Slovenščina prenese vse, zlasti prenesene pomene. Najtežje mi je napisati konkretizirane tekste, zgodbe, ki govorijo o nečem globljem, ki niso na prvo žogo. Pritiskam se ob steno in tudi od drugih zahtevam, da morajo stvari stati na svojem mestu. Jaz nisem pesnik. Z besedo se ne ukvarjam toliko kakor z noto. Če se že s samo glasbo toliko trudim, mora biti tudi besedilo dodelano. Ta plošča je narejena po zgodbicah. Gre za spekter čustev, izpovednosti. Morda mi je tu malo prizanešeno, da se lotevam različnih tematik in ne morem biti preveč filozofska v svojih stavkih.”

> Boste v tem stilu nadaljevali?

“Ne vem. Zelo si želim posneti čisto oguljeno ploščo balad ob spremljavi zgolj klavirja in morda violončela. Veliko jih imam napisanih.”

> Skladbo Tandem ste posvetili novinarju Nejcu Simšiču …

“On je moj najboljši prijatelj in prisoten je bil pri celotnem procesu nastajanja albuma, nad katerim je bil navdušen. Zelo si je želel biti del takega projekta. Povabila sem ga k sodelovanju kot spremljevalnega vokalista v pesmih Fanfare in Junaki. Pri pesmi Mihael se pa znajde še v vlogi radijca, ki bere prometne informacije. Nejc je res multitalent. Pesem je posvečena njemu, ker govori o tandemu, o zdravem prijateljskem razgrajanju, kot Popaj in Oliva, kot Ginger in Astair … pojeva hvalnico življenju. Tudi v drugih skladbam se večkrat naslonim na to, da je tisto zdravo prijateljstvo največ vredno. O tem govori tudi Zvezdni prah - o zmotah, kaj vse pojmujemo kot srečo … Družina in prijatelji so najbolj pomembni v življenju.”

> Posredno torej občinstvu sporočate tudi neke globlje pomene, odkritja?

“Ko bo človek najprej imel rad sebe, bo lahko imel tudi druge. Ko bo srečen, bo lahko osrečeval. Bistvo je v tem, kako naši možgani delujejo, kakšne vzorce naj bi živeli … Če jim ne slediš, se počutiš izven norm, ljudje te obsojajo …”

> Tokrat se v ozadju sliši malo več harmonike …

“Res je, harmonika in mandoline v kombinaciji z ostalimi inštrumenti zelo lepo zvenijo. Harmonika ima lahko tisoč vlog, ne zgolj alpskega, lahko je tango, lahko je karkoli. In tokrat se je harmonika še kako ujela z mojim konceptom albuma.”

> Imate med nastajanjem albuma na voljo več komadov, kot jih nato uvrstite nanj?

“Seveda, to je klasika. Treba je narediti nek jagodni izbor. Tiste, ki niso izbrane, počakajo, morda jih bom dala na naslednji album ali pa kakšnemu drugemu izvajalcu. Tako se je zgodilo pri Demetri Malalan, ki sem ji odstopila dve pesmi.”

> Ustvarjate pa tudi pesmi za Saro Kobold, ki smo jo lahko videli na letošnji Slovenski popevki.

“Tu pa tam napišem kak komad za druge. Všeč mi je, da se, ko se formula izkaže za dobro, izvajalec vrne, ker se dobro počuti v tvojem tretmaju. Zelo sem vesela, ker mi zaupajo. Rada delam z mladimi in talentiranimi ljudmi. Znam pa se tudi postaviti v njihovo kožo in skušam doumeti, kaj oni pričakujejo od mene, ko me pokličejo. Tudi to je del glasbenega ustvarjanja. Moram pa maksimalno izvleči iz teh izvajalcev, ker veliko pričakujem od komada, ki sem si ga odtrgala. Zato si tudi malo posesiven do tega, kaj bo nastalo iz njega. Ni mi pa žal, da sem jih oddala. Vsaka stvar nekje svoje mesto najde. In rezultat je na koncu tisti, ki šteje.”

> Vaša glasbena kariera traja že osmo leto. Kakšne spomine imate na začetke?

“Moja prva plošča je izšla leta 2005. V tem času sem skupno izdala že šest albumov, med njimi štiri studijske. “Izvohal” me je moj manager in producent Dejan Radičević in nad demo posnetkom za pesem Too bad, too sad je bil zelo navdušen. Nadaljevala sva sodelovanje z založbo Nika Records, kjer še vedno ostajam. V srednji šoli pa sem v studiu Tivoli delala kot studijski glasbenik, igrala klaviature, delala razne aranžmaje za godalne, pihalne, trobilne zasedbe, snemala sem spremljevalne vokale. In tam sem producenta Radičevića prepričala kot kompleksen glasbenik. Priznati moram, da to studijsko delo kar malo pogrešam. Najdejo se zato druge stvari. Delam aranžmaje za orkestre, big band-e, sodelujem pri večjih projektih (Dan D, Terra Folk, Slovenska popevka…). Kot aranžerka sem zelo dejavna.”

> Ali dolgo traja, preden rečete to je to?

“Tega nikoli ne rečeš, ampak moraš dati od sebe. Glasba je zapis v času in mora ostati identična situaciji v tistem prostoru in času. Mi smo produkt okolja in mora se slišati, kakšni smo bili v določenem trenutku. Lahko bi skladbo v nedogled popravljali, ampak zdi se mi, da to ni dobro za glasbo. Sliko lažje spreminjaš, v glasbi pa se skozi čas tako spreminjaš, da bi te vsakič (z)motilo kaj drugega. Pri meni je najbolje, da si vnaprej določim datum izida plošče in prvi koncert, kar pomeni, da moram v vsakem primeru dati vse od sebi, karkoli že bo. Situacija od tebe zahteva, da delaš hitro in efektivno.”

> Vso svojo energijo zdaj usmerjate v promocijsko turnejo, kajne?

“Seveda, s skupino se odpravljamo na promocijsko turnejo po Sloveniji. Že dolgo je nismo prečesali in že komaj čakam, da ponovno obiščemo različne konce naše dežele. Z mano bodo Boštjan Gradišek na bobnih, Jernej Kržič na bas kitari, Mitja Novak na kitari in Vid Žgajnar na klaviaturah. Turnejo začenjamo danes v Murski Soboti in jo zaključimo 27. decembra v Sežani. Vmes pa bomo 30. oktobra v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Prvi single z albuma je skladba Muza tvoj'ga bluza, za katero videospota ne bomo posneli, ga bomo pa zagotovo za skladbo Mihael, ki govori o fantu, motoristu, ki vedno hodi po robu. Za to pripovedno zgodbo že vidim scenarij in upam, da mi bo uspel. Material pa že imamo posnet za skladbo Razgaljeni poet, ki smo ga snemali v novi 4k tehniki. Promocijo albuma pa smo septembra izvedli na razkošni križarki Costa Magica v Benetkah.”

ANA CUKIJATI

Klemen Udovč Clementino