Nekaj recenzij z LIFFa
Spomladanske žurerke (Spring Breakers)
“Za počitnice življenja moraš žrtvovati veliko ...” Film Spomladanske žurerke vas potopi v svet popivanja, seksa, drog, pištol in doseganja večnih počitnic za vsako ceno - ujame vas v mrežo dialogov, kjer vsaka beseda, celo molitev ter čarovniki iz risank pridobijo konotacije, povezave s seksom in z omamami. To je film o tem, kako pop kultura vzgaja. Uporaba ponavljajoče glasbe in barvitih, sijočih barv dodaja izkušnji ogleda nekaj hipnotičnega - verjetno je režiser Harmony Korine hotel, da se film čuti kot trans, kot izventelesna, čeprav seksi izkušnja. Še to, da igralk ne razlikujete, ima svoj smisel – ali razlikujete pop pevce? Toda ta način snemanja ima svojo ceno - pretirano ponavljanje včasih izpade kot leno, nepotrebno.
Ocena: 7
Laboratorij groze (Upstream Color)
“Nenavadna droga in nenavadna povezava med ljudmi in prašiči - in to je šele začetek.” Z nenehnim zoomiranjem kamere vsak navaden košček vsakdana pridobi pomen - in še več, s pridobivanjem pomena pridobi razsežnost nevarnosti. To je le eden od trikov, ki jih uporablja režiser Shane Caruthers v filmu Upstream Color, da z mnogo glasbe, malo dialoga, le nekaj grozljivimi prizori in veliko igre s svetlobo poda čudovito abstraktno rekonstrucijo realnosti; da se poigrava s pojmi uravnavanja življenja, hipnoze, spominov ter še česa in da nazadnje spodbuja civilno nepokornost oziroma željo po dojemanju, od kod prihajajo lastni impulzi in čustva. Gre za nenavadno filmsko meditacijo, polnokrven vizualni in zvočni eksperiment. Kako ne ljubiti filma, ki je sposoben vnesti toliko katarze v en sam bežen pogled iz oči v oči?
Ocena: 9
Turista (Sightseers)
“Vsakdanji par na nevsakdanji turistični turneji.” Režiser Ben Whitley je očitno novi kralj neke vrste črnega dialoškega humorja, čeprav to ni edina dobra stvar, ki jo lahko rečete o filmu Turista. Plus je že način - domislica - kako dialog iz prejšnje scene odzvanja v novi sceni, kako dogajanje teče naprej. In potem je tu zgodba: kje režiser Whitley najde grozljivost? Parček iz filma se zdi, kot da bi na vsak način rad postal nekaj velikega, epskega, večjega od življenja, turistično filmskega, primernega za vizualizacijo, a ju zmotita nepremagljivost okoliščin, iz katerih izhajata, in nepremagljiva ozkost misli. Ne morete ju ljubiti, a prav tako ne povsem sovražiti - preveč razumljiva sta. Film krasijo še odlično izbrana glasba in nenazadnje zelo kredibilna igralca.
Ocena: 7
Konec je tu (This is the end)
“Skupina komikov, sami v hiši na dan apokalipse.” Preveč teniško igrišče z umaknjeno mrežo za skupino komikov, da bi zares delovalo. Film se neprizadeto sprehaja od “zadetega” humorja preko epske avanturistične kataklizme s posebnimi učinki do “gravž” humorja, a mešanica žanrov sama po sebi še ni problem. Bolj je moteč občutek, da se komiki norčujejo iz načina, kako javnost misli, da bi se obnašali v podobnih okoliščinah, da cepetajo po lastnih identitetah - le zato, da bi nazadnje izpadli pametni. In obenem vedno ostaja jasno, da je celoten projekt le film. Sanjamo lahko o istem projektu brez posebnih učinkov, le s klavstrofobijo in z - režiserjevo? - zahtevo, da ti igralci igrajo, da so na smrt prestrašeni.
Ocena: 4
Veliki mojster (Yi dai zong shi)
“Življenje mojstra, ki je vzgajal Brucea Leeja.” Če resnično želite vpogled v okoliščine in življenje o vsem, ker je prišlo pred omenjenim kultnim borcem, potem je morda bolje, da si tega filma ne ogledate. Kot biografija je negotov - ne zanima ga linearnost, ne zanima ga dokončni vpogled v Ip Mana. Po drugi strani je nekaj presunljivo posnetih akcijskih scen, sploh takšnih, ki subtilno flirtajo s pomeni gibov in v njih skritimi ljubezenskimi sporočili. Film Veliki mojster bi celo v tem segmentu lahko bil boljši - na žalost ni fizično pregleden kung fu film; je pa neke vrste poetični kung fu, poln ustavljenih posnetkov in scen, ki presunejo z lepoto slike.
Ocena: 6
Big Sur
“Kaj storiti po veliki napisani uspešnici? Umakniti se v Big Sur ali ...?” Obstajajo trenutki, ko film Big Sur pokaže neke vrste recept za adaptacijo dela ali življenja Jacka Kerouaca. Čudovito fotografirane naravne podrobnosti in absolutno nedivje vizualne podrobnosti, ki pustijo prostor in ki pustijo dihati Kerouacovi prozi. To je proza z vsemi nepovezanimi tematikami na kupu, z globokoumnimi, s pretiranimi, z okajenimi, s kokainiziranimi, z močnimi, neumnimi, energičnimi, glorije ali bede polnimi, s samozagledanimi opazkami ... A po teh trenutkih pride streznitev, ko se filmarji hočejo ukvarjati z liki in tu se stvari končajo. Scenarij jim ne dovoli, da bi bili dojeti, motivirani ali celo dojemanja vredni. Psihologizacija in širši pomen beatništva bi bila tematika, vredna filma, a v to smer film Big Sur ne gre - bolje bi bilo, če bi ostal lirična fotografija s kanonadami besed.
Ocena: 5
PETER ZUPANC
