Nenasitnost po kontroverznosti

Hollywood stavi na prikazovanje “premoči v razbijanju”, podkrepljene z zajetnim delom na računalnikih. Lars von Trier stavi na govor, na kontroverznost, spolnost, religijo in moralo. Ni naključje, da bo film Nimfomanka - 1. del (Nymphomaniac - Part 1.) pri nas na sporedu v vseh kinih, ne le v art mreži. Trierjeve besede o Hitlerju in izgon iz Cannesa ter napovedi o priljubljeni nesramežljivi igralki, ki bi postala nimfomanka, in še kaj so dosegli, da je film prodan vnaprej. Še preden izrečete katarzo napovedujoči ah.

Trierjevo dvigovanje valov se je začelo z Dogmo 95, manifestom pravil, ki so omejevala filmarje pri snemanju, poskušajoč ohraniti naravnost zgodbe. Mnogi pravijo, da je vsa ideja Dogme 95 nič drugega kot promocijski trik, kar niti ni tako pomembno - dokler so jo vsaj določeni filmarji jemali resno in upoštevali, je dosegla nov niz izumljanja narativnih in tehničnih pristopov. Prinesla je nekaj svežine v filmske zalive. In v resnici je še vedno aktualna v nekem drugem smislu - asociativno prenesite reduktivna pravila Dogme 95 na sam pristop k promociji in dobite prav to, kar Trier pridno počne že nekaj časa.

Trier pravzaprav vedno znova predvsem pridno preskuša točko lomljivosti različnih tematik. V primerih njegovih zgodnjih filmov so bile to vedno nežne ženske, ki jih je ponavadi povezal s krutim pristopom do spolnosti. Režiserja lahko vidite kot tistega zdravnika, ki meri vaše reflekse, le da po kolenu tolče z največjim možnim kladivom. In prav verjetno je, da še najbolj tolče po lastnih kolenih.

V tem smislu je sicer pomemben film The Five Obstructions, v katerem Trier “tolče po kolenu” režiserja in mentorja Jorgena Letha ter po njegovem filmu The Perfect Human, ki ga mora Leth ponasneti na pet različnih načinov, premagujoč Trierjeve prepreke.

Antikrist (Antichrist) in Melanholija (Melancholie) sta “tolkla po kolenu” depresije. Verjetno je drznost Charlotte Gainsbourg v Antikristu pripomogla k ideji za film Nimfomanka. Tiste izjave v Cannesu leta 2011, da simpatizira z nacisti, so verjetno bile sad nenadzorovanega delovanja ustne odprtine - režiser jih je kasneje izkoristil, da ne bi bil pozabljen. Nekako tedaj se je že začela reklamna kampanja za Nimfomanko, ki je pravi biser pritegovanja pozornosti. Najprej z izborom glavne igralke. Nato z izborom stranskih igralcev. (Shia LaBeouf je menda v želji, da bi igral v filmu, Trierju poslal prave posnetke ljubljenja s svojim dekletom.) Trier je nekako tedaj komentiral, da bo spolnost v filmu nezaigrana. Nadaljevalo se je s plakati - velika imena filmske srenje, ujeta v drhtenju orgazmov. Nato z razpravo o različnih dolžinah filma - necenzurirani in cenzurirani različici. Zadnja pika na i je razprava, ali obstajata le dve različici prvega dela filma (ki je zdaj že bil prikazan na različnih festivalih). Nekateri kritiki in gledalci primerjajo videne različice in ugotavljajo, da se je Trier morda igral tudi v tem smislu in da je različic več.

Z vsem tem ob strani je za zdaj dovolj jasno, da skoraj nihče, niti Trierjevi sovražniki, ne oporeka kvaliteti prvega dela filma - javno mnenje je pretežno nagnjeno k pozitivni oceni te kinematografske in vsaj malce pornografske ježe v brezno nezadržne sle po spolnosti.

Slovenski gledalci bodo lahko svoje mnenje ugotavljali od sredine marca. Zaradi erotičnih prizorov osebam, mlajšim od 16 let, ogled filma odsvetujemo.

PETER ZUPANC

Nimfomanka - 1. del