“Ni lepše nagrade kot smeh v dvorani in drobna solza na licu gledalca”
Dobitnik nagrade občinstva na pravkar minulem 17. FSF je Pot v raj mladega režiserja Blaža Završnika, film o dveh mladih, morju in še čem. Film bo pravkar odplul na redni spored kinematografov s še eno nagrado v jadrih - Ajda Smrekar je dobitnica Stopove nagrade za igralko leta.
Blaž Završnik, rojen leta 1984, je absolvent filmske in TV-režije na AGRFT, obenem je diplomirani arhitekt. Leta 2012 je prejel vesno za kratki študentski film Nad mestom se dani, v katerem sta prav tako glavni vlogi odigrala Ajda Smrekar in Klemen Janežič. Pot v raj je njegov režijski prvenec.
> Prvi vtis ob napovedih za film Pot v raj je, da gre za filmsko uresničenje vsega, kar Slovenci sanjamo o morju - skoraj neskončna modrina, otoki na obzorju, fant in dekle na čolnu ... Ste razmišljali o tem, ko ste začeli pisati scenarij za film, oziroma katera je bila prva ideja, ki vas je pripeljala do snemanja tega filma?
“Mogoče gre res za sanje o morju, a gre hkrati tudi za resničnost. Jadranja po Jadranu so pač tako videti. Želel sem povedati zgodbo o tem, kako lahko majhne stvari premagajo velike travme.”
> Pred tem ste dobili nagrado za kratki študentski film Nad mestom se dani - ta je torej vaš prvi celovečerec. Ste se prehoda s kratkega na dolgi format ustrašili ali ste si ga želeli? To sprašujem, ker naj bi bili tovrstni filmi najdražji; v mislih imam naslove, kot so Water world, Titanic ali Pijevo življenje (Life of Pi). Seveda gre za slovensko produkcijo, ki ima nujno manjši proračun, a vendar ...
“Prehod s kratkih filmov k celovečernim se mi je zdel logičen in se je zgodil povsem neprisiljeno. Pri daljših oblikah imaš več prostora za zgodbo in raziskovanje likov, kar ponavadi pripelje do močnejše izkušnje gledalcev. Mi je pa povsem jasno, zakaj so filmi na vodi tako dragi: snemanje na morju v profesionalnih pogojih Hollywooda je izredno drago početje, nekaj drugega je komorna produkcija štirih ljudi na jadrnici. Prepričan sem, da filma sploh ne bi posneli, če bi se snemanja lotili drugače. Predstavljajte si konvoj štirih jadrnic in motornih čolnov in organizacijske zaplete, ki jih to pri nese s sabo ...”
> Kako je bilo na snemanju? Vemo, da ste bili na jadrnici le štirje in da ste snemali štirinajst dni. To pomeni, da je kot, kamor postavite kamero, povsem odvisen od ... ?
“Kot kamere je bil odvisen od tega, kam smo lahko skrili ostalo opremo. (smeh) Takšno snemanje je klavstrofobično, a hkrati izredno produktivno. Celotna ekipa je bila ves čas na kupu in povsem v filmu, ki smo ga snemali.”
V filmu igrata še Stane Tomazin in Igor Žužek, direktor fotografije je Lev Predan Kowarski, montažer Andrej Nagode, pomočnik režije Niko Vodošek. Producent filma je produkcijska hiša Sever & Sever, katere jedro so Nina Bučuk, Nina Jeglič in Jani Sever, nekdanji urednik Mladine.
> Ali ste imeli izkušnje z jadranjem? Če ste jih imeli, ali lahko poveste več o tem? Kako daleč ste pravzaprav odpluli na snemanju filma?
“Z jadranjem imava oba z Levom kar nekaj izkušenj. Jaz jadram tako rekoč od rojstva, samostojno pa že štirinajst let, po dolgem in počez sem prevozil Jadran, nekaj malega pa tudi grško morje. Lev pa je med drugim z jadrnico prečkal Atlantik. Oba imava s svojih potovanj tako lepe kot slabe izkušnje, kar nama nikoli ni vzelo veselja do morja in jadranja. Z Živo, tako je ime barki, je ekipa plula iz Lucije, ob Istri, čez Kvarner na Lošinj, Ilovik do Dugega otoka in Oliba, ki je tudi v filmu cilj potovanja glavnih likov.”
> Je bilo več nevarnih ali več smešnih trenutkov snemanja?
“Zagotovo je bilo več smešnih trenutkov kot nevarnih, saj smo imeli izredno srečo z vremenom. Dva tedna brez oblačka in z zmernim vetrom. Najnevarnejši prizor je bil plezanje na jambor, kjer sta morala biti na vrhu hkrati snemalec in glavna igralka.”
> Kateri je bil najbolj smešen?
“Snemanje prizora, ko se ga Žak in Lučka napijeta, igralca sta tu zganjala pravi kraval, kljub temu, da se ga sploh nista napila. Mnogo ljudi, ki vidijo prizore, mislijo, da zares pijeta viski, saj sta pijanost tako dobro odigrala.”
> Romanca je pomemben dejavnik filma in za romantični film je pomembno, da je med igralcema kemija - sploh če je večina filma dejansko samo njuna. Kako ste izbrali glavna igralca, kako ste preskusili njuno kemijo in koliko so pri tem pomagale dolge ure na čolnu?
“Njuno kemijo sem poznal že od prej, skupaj smo sodelovali pri študijskem filmu Nad mestom se dani, kjer sta se povezala tudi zasebno. Od takrat del njune kemije zagotovo izvira iz zasebnega življenja, del pa iz njunih izrednih igralskih talentov. Zagotovo pa je k vsemu pripomoglo tudi to, da smo na snemanju potovali po enaki poti in se soočali z enakimi težavami kot lika v filmu.”
> Kako ste ustvarjali dialog za film? Je bil ves tekst napisan ali ste tudi improvizirali?
“ Deloma smo jih zacementirali že pri improvizacijah v pripravah. Deloma pa sta jih igralca dodajala na snemanju. Sam rad uporabljam improvizacijo na močno pripravljenem skeletu zgodbe (oba igralca sta v špici filma zapisana kot koscenarista, op. p.).”
“Moj najljubši morski film je Vse je izgubljeno (All is Lost), ker mojstrsko vodi samo en lik na jadrnici sredi oceana. Je pa res, da še nisem videl neresnega filma na morju, saj ga večinoma portretirajo kot grožnjo, antagonista, proti kateremu se nek lik bori. Na koncu pa zmaga ali tudi ne.”
> V filmu se odvija tudi resna tematika soočenja s sabo, sprejemanja odgovornosti …
“Lika v filmu sta na začetku v položaju, kjer se morata soočiti sama s sabo in z odgovornostjo do drugih. Skozi film pa drug drugemu pomagata pri tem.”
> Vaš film opisujejo tudi kot road movie. Po stari slovenski ideji se mora vsak domač tovrstni film končati na morju, ampak vaš se tam šele zares začne. Kaj vam pomeni potovanje?
“Zadnje čase se v zvezi z našim filmom vedno bolj uporablja pojem boat movie. Res je, za Slovence je morje velikokrat pomenilo cilj, za tiste, ki plujejo po morju, pa šele pravi začetek potovanja. Meni potovanje pomeni odkrivanje stvari, spoznavanje novih ljudi in iskanje miru v sebi.”
> Kaj imate raje v filmu: nesramežljivo nostalgičnost ali postmoderni cinizem?
“V filmu in življenju imam raje prvo, postmodernizem se mi je od nekdaj na vseh svojih pojavnih področjih upiral. Nostalgija pa je nekaj, kar tako ali drugače občutimo vsi. Nostalgija kot topel spomin na stare, lepše čase. Čase, ko smo bili mladi in brez skrbi.”
“Drugi celovečerec Julija in alfa Romeo sem začel snemati na povsem drugačen način kot prvenec. Producenti so tu odkupili pravice za scenarij srbskih scenaristov že pred leti. Vmes so pridobili sredstva za realizacijo in me nato povabili, da ga režiram. Malce nenavaden potek za Slovenijo, v Hollywoodu pa povsem normalen. Gre za najstniško romantično komedijo, kjer se liki ukvarjajo z izgubo nedolžnosti, s popravnimi izpiti, z uroki, morilci in s pravo ljubeznijo.”
> Kaj sami iščete v filmu? Tehnično izpopolnjenost ali zgodbo? Ali obstaja film ki vas je pripravil do tega, da zdaj režirate?
“Bolj kot tehnična dovršenost, precizno vodenje kamere in likovna usklajenost sta mi pomembni zgodba in igra igralcev. Pri režiranju poskušam vso energijo usmeriti v to, da bi igralci prepričljivo igrali. Težko bi rekel, da me je nek specifičen film za to navdušil. Mnogo jih je, ki so me na nek način oblikovali: od Ozujevih japonskih klasik, poetičnih filmov Kieslowskega do sodobnejših - Wes Anderson, Jim Jarmush, Wong Kar Wai in Takeshi Kitano so režiserji, ki jih podrobneje spremljam.”
> Kaj je tisto, kar bi najraje dali gledalcu filma?
“ S filmom bi rad gledalca spravil v dobro voljo, mu pokazal, da svet vseeno ni tako črn in negativen, kot ga prikazujejo mediji. Hkrati si ga želim nasmejati, ganiti. Ni lepše nagrade zame kot smeh v kinodvorani in drobna solza na licu gledalca.”
Peter Zupanc