Njen svet so tako nežnosti akustičnih strun kot kitarsko žaganje

Med drugim prvo nagrado na festivalu Melodij morja in sonca leta 1997, osem zlatih petelinov leta 1998, zlata in platinasta odličja za vse albume, drugo nagrado na EMI leta 1999 in druge, ki so bile primorski glasbenici vedno v potrditev, da so njeni glasbeni izdelki cenjeni, pa ne le doma, ampak tudi v tujini. S svojimi številnimi in raznolikimi zasedbami je tako v teh letih odigrala preko 800 koncertov v Sloveniji, Avstriji in Italiji ter na Hrvaškem. Med pomembnejša svetovna sodelovanja na odru in v studiu pa uvršča Iana Andersona (Jethro Tull), Roberta Planta (Led Zeppelin), Carlosa Nuneza, Dana Laveryja, Massima Bubolo, Bungara in Paula Millnsa.

Ob koncu letošnjega leta bo svoje oboževalce razveselila z novim albumom, tik pred izidom pa je zbirka domačih priredb iz 70. in 80. let, ki ga že napoveduje single Senca.

>Letos mineva že 15 let od vaših začetkov. Kakšne spomine imate na tiste čase?

“Začetek mi je bil zelo naklonjen in lahko rečem, da sem bila na pravem mestu ob pravem času. Čeprav navidezno čisto na prvem nastopu tega ni bilo videti, ker sem na EMI 1997 s pesmijo Veter z juga pristala na predpredzadnjem mestu. A že čez dober mesec dni se je pesem izkazala na terenu, postala je pesem tedna na VAL-u 202 in kasneje po vseh radijskih postajah zelo uspešna. Avgusta istega leta sem na festivalu Melodij morja in sonca zmagala s pesmijo Ne odhaja poletje, za tem smo se zaprli v studio in na koncu leta je izšel že moj prvi album z istim naslovom. Spominjam se, da sem bila takrat srečna, da je prav glasba tako hitro postala moj poklic, kar sem si od nekdaj želela. Hkrati pa se mi je zdela to najbolj samoumevna stvar na vsem svetu, glede na to, da so me sorodniki in prijatelji ter znanci ob vsakem druženju in zabavi že pri treh letih posadili na stol in rekli: Tinka, poj!”

>V kraju, kjer ste zdaj doma, pripravljate Festival Lokvice. Lahko povemo že kaj več njem?

“23. junija, v soboto, in 24. junija, v nedeljo, se bo v Lokvi na Krasu zgodil Festival Lokvice. Naravnan bo vsegeneracijsko, saj bo ponudil vsebine za otroke, mladostnike in tudi starejše. Imel bo bogat nabor vsebin, ki bodo vsebovale in prepletale področja kulture, izobraževanja, športa in zgodovine. Imeli bomo dva večerna koncerta, glasbeno delavnico Zvočni safari, stojnice z bogatimi lokalnimi in vseslovenskimi vsebinami, natečaj za naj fotomontažo, senzorično gledališče, predavanje o Lokavskih hišnih imenih, športne igre in tekmovanja, pohod, pravljično deželo za otroke, stand-up komedijo. Skratka, čisto vsak bo lahko našel nekaj zase. Festival že sedaj skrbi za dogajanje in povezovanje na spletu na facebooku, kjer objavljamo zanimive vsebine Krasa z izobraževalnim, informativnim, pa tudi razvedrilnim značajem. Se vidimo v Lokvi!”

> Je ob vsem omenjenem morda kaj, na kar ste še posebej ponosni?

“To, da mi nikoli ni bilo težko se ukvarjati z glasbo, vedno sem to počela in počnem z velikim veseljem in z vedno na novo obnovljeno radovednostjo, kreativnostjo in navdušenjem.”

>Album, ki izide ob koncu tega meseca, ste označili, da bo kot nek glasbeni esej. Kaj naj bi to pomenilo?

“Kot da bi šla v šolo in bi mi učiteljica dala za domačo nalogo navodilo: predelaj 70. in 80. leta jugoslovanske in slovenske rock scene, najdi pesmi, ki so ti všeč, poišči v njih rdečo nit in jih prikaži na svoj način. Ker sem bila v otroštvu bolj povezana z italijansko glasbo zaradi spremljanja italijanske televizije in radijskih postaj, mi je nekaj znanja s te strani, nekdaj še, meje manjkalo. In tako sem v tem letu nastajanja albuma odkrivala, kaj imam še v genih, pa prej sploh nisem vedela, da imam.”

>In čigave pesmi ste uvrstili na prihajajoči album oziroma esej?

“En majhen poljub - Pero Lovšin, Senca - Prizma, Gvendolina - Srce, Nič novega pod mesecem - Jani Kovačič, Rastemo - Marko Brecelj, Krokodili prihajajo - Električni orgazam, Ti se ljubiš - Bajaga, Čolnič - Videosex, Plima - Indexi, Predati se ne smem/Ljudi nije fer - Smak in še ena mi manjka oziroma se je sedaj ne spomnim (smeh). Skladbe smo skupaj izbrali 'trije mušketirji' - direktor založbe Dallas, producent Iztok Turk in jaz, zato je pa toliko časa trajalo, leto in pol, da smo se poenotili v mnenjih (smeh). Aha, spomnila sem se še na zadnjo skladbo skupine Mizar - Počasen ogenj. In tako sem vam zdaj prvič izdala celotno vsebino albuma!”

>V kolikšni meri ste skladbe predelali? Do katere mere ste si dovolili posegati vanje?

“Absolutno, z vso mero svobode in kreativnosti, pa tudi spoštovanja do originala. Zelo težko je preseči že sicer velike hite, ki jih imamo vsi v ušesih, še bolj pa narediti nadaljevanje in nadgradnjo le-teh. Pri nekaterih aranžmajih smo šli tako zelo daleč od originala, da si na začetku sploh nisem predstavljala, da je to mogoče v tolikšni meri. Glasbene čarovnije Iztoka Turka so me vsakokrat presenetile in jih kar ni bilo konca, še do zadnje skladbe in zadnjega snemanja vokala ne.”

>Katera pa je rdeča nit, ki povezuje izbrane skladbe?

“Če bi morala album žanrsko opredeliti, bi rekla, da je to kot nekakšna filmska glasba. Je sprehod skozi zvočni labirint 70-ih in 80-ih let s 3D očali. Levo oko pokrivajo v vsaki skladbi drugačne vokalne interpretacije, desno oko pa aranžmaji, ki so v eni skladbi lahko elektro-punck, v naslednji pa že simfo-rock, a vse se tako lepo zlije v celoto in dobi pravi pomen in jih dokončno razumemo, ko jih poslušamo v celoti, kot album, eno pesem za drugo. Niso vse na 'prvo žogo', a so mi nekatere že tako zelo zlezle pod kožo, da jih imam, kot da bi bile moje. Moje male posvojenke.”

>V mladosti ste veliko poslušali punk glasbo, vaša izobrazba pa je vseeno bolj povezana s klasično glasbo. Kako gresta ti dve zvrsti skupaj?

“Punk je bila ena od mnogih zvrsti, ki sem jih v življenju preposlušala in kot žanrski snob izmenično po obdobjih sem bila prepričana, da je samo punk na primer ok in je vse ostalo brez veze. Čez dva meseca je prišel mimo jazz in mi je bil jazz najbolj všeč (smeh) … Ta otročji princip dojemanja glasbe je bil takrat prava pot zame zato, da sem se poglobila v določen žanr, ga usvojila in s tem znanjem verjamem, da danes lahko bolj svobodno ustvarjam, ker imam več izraznih elementov na razpolago, s katerimi res lahko povem, kar hočem povedati. Glede filozofije, ki stoji za vsako glasbo, pa sem najbliže verjetno prav rocku, karkoli že to pomeni.”

>Flavto še vedno vključujete v svoje skladbe?

“Seveda, vedno več. Pa na koncertih tudi. Močan flavtistični vtis je name naredil že v srednješolskih letih italijanski skladatelj Salvatore Sciarrino, ki je demistificiral klasično igranje na flavto. 100 flavtistov in flavtistk in štirje solisti, tudi flavtisti, smo se zbrali v enem od italijanskih mest v severni Italiji in posneli kompozicijo, v kateri smo flavte uporabljali preprosto kot resonatorje dihanja in alikvotnih tonov. Pravih tonov sploh ni bilo. In od takrat naprej se mi je odprl svet v raziskovanje zvoka sodobne flavte. Kasneje sem se dodatnih rockerskih prijemov naučila od Andersona, do danes pa verjamem, da je še veliko neraziskanega, še več neuporabljenega terena na tem področju. Vse te izkušnje pa vedno bolj pogumno umeščam v svoje koncerte in skladbe.”

>Prednjačijo pri vas akustični nastopi?

“Niti ne. Imam pa veliko različnih zasedb, med vsemi tudi aQstična. Obleka moje glasbe se prilagaja prostoru, publiki in namenu koncerta ali nastopa. In to ohranja moj navdih do izvajanja skladb, ki so lahko vsakokrat okrog enakega jedra drugačne. Od nežnosti akustičnih strun do žaganja kitarskih ojačevalcev ... Vse to je moj svet.”

>Glede na to, da imate tako lepe spomine na svoje začetke in lepe uvrstitve na različnih tekmovalnih festivalih - se boste morda še kdaj vrnili na te odre?

“Mogoče ... Vsi festivali so pravzaprav en velik reklamni pano. Skozi čas pa so se bistveno spremenili. Včasih jih je bilo manj in so poudarjali avtorsko glasbo, osebno glasbeno identiteto. Danes so popularnejši tisti, na katerih se prepevajo skladbe drugih, kar pa je škoda, saj ne spodbujajo ustvarjalnosti glasbenikov. Včasih imam občutek, da proizvedejo muhe enodnevnice ali pa klone. Pa tudi vprašanje se postavlja, ali je sploh smiselno tekmovati v nečem, kar je tako zelo težko določljivo po tem, kaj je res kvalitetno in kaj ne. Oziroma kaj na festivalih kot rezultat ciklusa nastopov in ocenjevanj v zmagovalcih sploh iščemo? Lepoto, talent, karizmo, iznajdljivost, avtoironijo, pogum? Ali se želimo z njimi vedno znova poistovetit pri tem, da so v nečem dobri ali, se po tihem smehljati, da so v nečem slabi?

Če govorimo o glasbi zares, je ta po mojem mnenju doma predvsem v snemalnih studiih in na odrih v živo. Da pride do ljudi in koliko časa jim bo zvenela v ušesih in srcih, pa je odvisno najbolj od tega, da verjamemo v to, kar pojemo in izvajamo. In tako bo za vedno, ne glede na medij, in čeprav se bodo naši pravnuki sprehajali po večpredstavnostnih hologramskih džunglah.”

>Kaj pa vam kot avtorici večinoma predstavlja navdih tako za glasbo kot besedila?

“Življenje, ki prihaja v tisoč koščkih majhnih zrcalc, v katerih je odsev naše podobe, je ni in večni dvom, če je sploh kdaj bila.”

ANA CUKIJATI

Foto: MATEJ MLJAČ