“Nočem se še ustaviti”
Pósán Nikolett si je še ne dvajsetletna za svoje umetniško ime izbrala Niki Belucci in kot ženska didžejka kaj hitro navdušila svet. Po uspešni gimnastični karieri in osvojenih številnih odličjih se je zaradi hude poškodbe odločila, da za vedno opusti profesionalni šport in poišče drugo adrenalinsko področje, ki jo bo veselilo.
Najprej se je poizkusila v vlogi igralke v filmih za odrasle in ta svet zapustila po šestih mesecih, pri dvajsetih letih pa je že začela z vrtenjem glasbe po različnih lokalih. Najprej je osvojila rodno Madžarsko, hitro za tem pa jo je pot vodila v sosednje države in nato po vsej Evropi ter drugih celinah.
V osemletni karieri v svetu elektronske glasbe uspešno krmari, kot sama pravi, zahvaljujoč vztrajnosti in ljubezni do dela. Golota ji očitno ni tuja, zato tudi svoje nastope popestri z izredno privlačnimi opravami ter z vrtenjem glasbe (skoraj) zgoraj brez. V tem ji nobena druga didžejka ni kos, tako da na sceni že dolgo ostaja edina, ki tudi na takšen način navdušuje svoje oboževalce. Slednjih ima v Sloveniji veliko. Osemindvajsetletno didžejko iz Budimpešte, ki je trenutno na svoji poletni turneji po Evropi, smo ulovili v Bukovici na verjetno najbolj vročem večeru letošnjega poletnega festivala Poletje v Bukowci, ko je temperatura med obiskovalci skoraj dosegla vrelišče.
>Ste mlada in tako zelo uspešna. Imate morda kak recept ali skrivno formulo za to?
“Hvala (smeh). Hmm … Vaja dela mojstra in popolnost. Sedaj sem v tem poslu že osem let in pol. Začela sem pri svojih dvajsetih letih. Tako da je že skrajni čas, da se moja glasba sliši dobro, popolno (smeh). Ne vadim vsak dan, vsaj zdaj ne, ker sem na poletni turneji. Vadim kar na svojih nastopih s svojimi zvestimi poslušalci.”
> Kako izberete glasbo na vaših nastopih?
“Izberem tisto glasbo, za katero se mi zdi, da bi bila ljudem na določenem nastopu všeč. Pozanimam se, kje nastopam in se temu prilagodim. Prav tako na nastopu spremljam, kaj je publiki všeč in svoj program prilagajam. Tako je bilo tudi v Bukovici. Izbrala sem kar nekaj pop in rock komadov ter jih zmiksala v takšno plesno kombinacijo, da je bila všeč tako meni kot poslušalcem. Spremljam pa tudi druge didžeje in če mi je njihova glasba všeč, jo vrtim še sama na svojih nastopih, seveda z malo lastnega pridiha.”
>Ampak ne vrtite pa povsod enake glasbe, kajne?
“Ne, ne, sploh ne. Vsak nastop je drugačen. Nekatere pesmi so enake na različnih nastopih, ker imam isti nabor, ampak niti dva nastopa nista enaka. Po navadi vrtim skupaj po dve uri in, kot že rečeno, prilagajam svoj izbor glede na publiko, tako da se ne ponavljam.”
>Pravite, da se le z vztrajnostjo, voljo in vajo pride do popolnosti pri delu. Je to bila vaša vsakdanjost že kot profesionalna športnica?
“Seveda. Ko sem začela delati kot didžejka, sem najprej samo vrtela glasbo, nisem je še miksala. Po enem letu sem se spraševala, ali je to, kar delam, sploh dobro. Mislila sem si, da mogoče pa to le ne zveni tako dobro, kot se meni zdi. Zato sem sklenila, da moram še marsikaj poskusiti in se še marsičesa naučiti. Seveda, vaja dela mojstra. In v tem poslu sem sedaj že osem let in pol.”
>Kako pa ste se po vaši športni karieri odločili prav za delo didžejke?
“Hitro po tem, po poškodbi, ko nisem več upala trenirati, je sledilo še eno drugo krajše obdobje (smeh), ampak res zelo kratko (smeh). Deset let sem se namreč aktivno ukvarjala z gimnastiko, kar mi je vzelo veliko časa in vložila sem ogromno truda. Ne bi se več vrnila v telovadnico. Ampak s tem športom lahko res ohranjaš lepo postavo. No, po tem je bilo sledilo tisto krajše obdobje (smeh), nato pa je padla odločitev, da postanem didžejka. Spoznala sem tudi več ljudi, ki so aktivni na tej sceni in takoj me je hitro potegnilo noter.”
>Ste potrebovali torej nekaj časa, da ste ugotovili, kaj bi radi počeli?
“Ja, seveda, zahajala sem v klube in opazovala ljudi, ko je didžej vrtel svojo glasbo. In ljudje so bili tako veseli, plesali so in skakali. Pomislila sem, da bi tudi jaz to počela. Rada imam namreč glasbo in ljudi, zato mislim, da gre to dvoje zelo dobro skupaj. Najprej sem vrtela tehno glasbo, potem pa sem hotela malo zamenjali svoj stil. Vrtela sem house, tech-house in progressive glasbo.”
>In kaj sledi?
“Kdo ve (smeh). Želim si igrati v Tokiu na Japonskem. Moje neizpolnjene želje so do pred kratkim bile igrati v Tokiu ter v klubu Amnesia na Ibizi. V Amnesii sem nato igrala lani, kjer je bilo nepozabno, naslednje leto pa upam, da res sledi Tokio.”
>Kaj nameravate potem po Tokiu?
“Hmm … Želim si posneti veliko svojih pesmi, da ne bom več miksala komadov od drugih izvajalcev, čeprav imam že več svojih singlov, in mogoče bi po desetih letih rada malo zamenjala svoje delo.”
>V kateri smeri pa?
“Rada bi delala v modni industriji. Rada bi naredila več svojih kolekcij, poimenovanih Niki Belucci, v katerih seveda ne bodo manjkale zapeljive obleke in žive barve. Kot vsi normalni ljudje si seveda po tej karieri želim ustvariti tudi družino. Ne vem, mogoče pa sploh ne bom končala kariere v glasbi. Že večkrat sem si rekla, da bom čez pet let zaključila kot didžejka, ko pa pride ta čas, se nikakor še nočem ustaviti. Ampak kdo ve. Za enkrat pa se res še nočem ustaviti s tem delom.”
>Glasbeni kritiki vas zaradi svojega uspeha in slave postavljajo ob bok mnogim znanim didžejem, kot so Eric Prydz, Paul van Dyk, Erick Morillo, Carl Cox, Armin Van Buuren, Roger Sanchez. Kaj vam to pomeni?
“O, hvala. Ja, poznam jih, nekateri igrajo tehno, nekateri progressive house. Vsi so si zelo različni, ampak so zelo dobri.”
>Kaj pa druge ženske izvajalke, jih poznate, spoštujete, spremljate njihovo delo?
“Seveda, poznam jih in slišala sem jih že vrteti, sicer nas pa ni zelo veliko. Tanja La Croix je recimo zelo dobra, in pa Hanna Hansen.”
>Kdo vam je pa pokazal, kako biti didžej, kako vrteti plošče?
“Imela sem srečo spoznati nekaj didžejev in ljudi iz te industrije. Moja ušesa so hitro slišala dobro glasbo in imela sem občutek zanjo, nisem pa vedela, kako manevrirati s to mašinerijo na odru za didžeje. Ko so mi enkrat pokazali, kako se tem rečem streže, sem se hitro naučila in kot rečeno - z vajo dosežeš vse.”
>V kateri državi pa se počutite najbolje? Kje vas najlepše sprejmejo?
“Najbolje? Na Hrvaškem, tudi v Sloveniji. Pa v Kolumbiji, Braziliji in Franciji.”
>Zaradi vašega dela veliko potujete, spoznavate nove ljudi in kraje. Vam uspe obiskati kako tuje mesto, si ogledati znamenitosti?
“Poleti imam vsako leto svetovno turnejo, zato res nimam veliko časa za počitek ali počitnice, ampak samo za potovanje z enega nastopa na drugega bodisi z avtomobilom bodisi z letalom. Tudi te dni je bilo pestro. Včeraj sem vrtela na Sardiniji, nocoj sem tu, nato me čakajo nastopi v Varaždinu, v Zagrebu, pa v Egiptu … Res veliko potujem, ampak takrat žal nimam časa za daljše postanke in oglede, ker imam zelo natrpan urnik.”
>Koliko časa pa traja navadno vaša poletna turneja?
“Vsak teden vrtim vsaj štiri ali pet dni, začnem jo v juniju, zaključim pa v septembru.”
>In kaj počnete v prostem času, ko ne vrtite?
“Takrat najraje počivam. Ukvarjam se tudi s športom, grem na fitnes, spinning in se seveda družim s svojo družino in prijatelji.”
>Ali morda kaj pogrešate športno rutino iz svoje mladosti?
“Niti ne. Ampak s športom ostajam v formi, pridobivam kondicijo, ki jo potrebujem za svoje nastope in za potovanja do njih.”
>Kaj boste počeli po letošnji poletni turneji?
“Zares bom počivala. Upam, da grem v oktobru na tedenske počitnice, kjer mi ne bo potrebno dvigovati telefona, odgovarjati na vprašanja, niti poslušati glasbe (smeh). Mogoče me najdete v Egiptu …”
> Kaj pa v domači Budimpešti, igrate pogosto?
“Doma je lepo, zelo lepo, ampak ne igram pogosto. Dvakrat ali trikrat na leto. Žal nimam časa. Vabijo me na različne konce sveta. Ampak je v redu tako. Vedo, da sem tu, in me zato potrpežljivo čakajo (smeh).”
ANA CIUKIJATI
