Nude v znamenju dvajsetice

Program bodo popestrili Oto Pestner, Bilbi, 6pack Čukur, Samo Šalamon, Mešani pevski zbor 1. gimnazije v Celju ter plesna šola Superstar. Obeta se vrhunski glasbeni večer, ki bo hkrati tudi otvoritev festivala Poletje v Celju.

V teh dneh smo ulovili Boštjana Dermola, karizmatičnega pevca in prekaljenega frontmana, ter Gabra Marolta, motorja skupine in avtorja številnih uspešnic Nude. Povprašali smo ju o dogajanju v teh tednih.

* >Kako se počutita, dvajset let je minilo?

Gaber: “Super, smo v najboljših letih. Vedno bomo (smeh). Zdaj, ko smo tu, se zdi, kot da je hitro minilo. Ko pa se ozremo nazaj, je težko opisati vso pot, ki smo jo prehodili. Ampak do sedaj je bila to čudovita iz kušnja.”

> Kateri dogodek se vama je najbolj vtisnil v spomin?

Boštjan: “Preveč jih je, lepih in manj lepih. Slednje sem večinoma že prebolel, pozabil jih verjetno ne bom nikoli, so pa številni dogodki, ki te izoblikujejo in pustijo pečat. Spomnim se prav vseh koncertov, ne v podrobnosti, ampak ni koncerta, s katerega se ne bi spomnil vsaj drobnega delca, anekdote. Čudovita pot, močnejša od cilja. Ogrooomno pozitivnih občutkov, ljudi, ki si jih srečal, z njimi preživel nekaj ur, dni, let, lepe stvari, dogodki, ki ostanejo, ki te izoblikujejo. In predvsem sodelovanje z res izjemnimi posamezniki in zasedbami, umetniki, ustvarjalci, mis eci, poeti, producenti, glasbe niki.”

> Izdali ste že osem plošč, posneli več kot 20 spotov in 25 singlov. Visoke številke?

Gaber: “To je pravzaprav tisto, kar naj bi bend počel. Ustvarjal, snemal in nastopal. To je bistvo vsega. Glede na našteto nam godi, da je bilo veliko pesmi uspešnic, da lahko v našem dveurnem koncertu igramo bolj ali manj same hite. Nam se zdi, da je naš koncert dober, polne dvorane pa to potrjujejo. Lahko se zahvalimo občinstvu, poslušalkam in poslušalcem za tak odziv in pod poro. Zahvalili se bomo tako, da bomo še naprej delali dobro glasbo.”

> Pa je izdaja plošče danes še smiselna? Prodaja zgoščenk pri nas je zelo nizka ...

Gaber: “Mogoče je tak format plošče, kot je bil pred desetimi ali več leti, res preživet. Tudi sami ugotavljamo, da je bolje, če avtorske plošče vsebujejo manj pesmi. Ker jih ne kupujejo, si ljudje ne dajo priložnosti, da bi poslušali ves opus nekega obdobja, kar plošča nedvomno je. Tudi radijske postaje ne vrtijo vsega, vsi si želijo uspešnic. Kar pa je na nek način razumljivo. Zato je mogoče bolje delati manj glasbe, nekaj pesmi letno. Seveda morajo biti potem te skladbe res dobre. No, nekaj zgoščenk vendarle prodamo, so pa številke res bistveno nižje kot pred leti. Predvsem mladina misli, da je format glasbe pač MP3 in da je zastonj na internetu, da jo pač 'zdaunloudaš'. Dvomim, da bi bilo tako enostavno, če bi sam želel na ta način zastonj nove čevlje iz trgovine ... (smeh). Ampak narediti dobro pesem stane mnogo več kot pa par čevljev, tudi če bi jih čevljar naredil po meri.”

> Katera pesem ti je najljubša?

Boštjan: “Meni najljubše so seveda pesmi, ki jih začutiš s celim telesom, pesmi, ki te 'zmotijo', ki na tebi pustijo sledi, ki se te dotaknejo, ki ti dvignejo dlake. Če nobene izmed teh reakcij ni, je s pesmijo nekaj narobe. Meni osebno so najljubše osebno-izpovedne zgodbe, slike, ujete v rime in melodijo, po možnosti brezhibno izvedene, v akustični, delikatni verziji. Meni najljubša bi bila Pozabi v orange sunset verziji ali pa Spomin na maj, Nočem domov, Polja sanj, Laži, Še vedno imam te rad. Torej osebne, izpovedne akustične balade z nabojem. In kritične Narobe svet, No more war ... Vsaka je svet zase, svoja zgodba. Nekatere začutiš bolj, nekatere so premočne za avtorja, ki je hkrati izvajalec, kar je primer v skladbi Lorelei, ki sem jo pred leti spisal za Slovensko popevko. Skladba, ki je tako močna, vsaj zame, da jo težko izvajam. Preprosto preveč čustvenega naboja je v njej, pretežka je, ima širši kontekst in celostno konotacijo, življenjsko zgodbo, ki te definira in ki nosi sporočilo, sliko nekega trenutka. Lepa in težka pesem.”

> Pa nastopi?

Gaber: “Hmm ... odigrali smo več kot tisoč koncertov in nastopov. Mogoče bi izpostavil nekaj velikih celjskih nastopov, recimo, ko smo bili predskupina Bajagi v Celju, mislim da leta 1996. Potem so seveda prihajali večji in večji, nekaj let kasneje smo recimo igrali s Plavim orkestrom, pa potem na parkirišču za Barflyem leta 1999 in 2000, ko smo nastopili pred več kot desettisočglavo množico. Nedvomno so si Celjani zapomnili tudi naš lanski nastop maja na Open Air. Igrali smo tudi že v Križankah, pa samostojno v Hali Golovec, na nekaj kultnih prizoriščih, tudi v ljubljanskem Orto baru. Sicer pa so najbolj pristni nastopi v malih dvoranah, kamor pride do 500 ljudi, pa klubski koncerti. Če se vrnem v Celje (smeh), z nostalgijo se spominjamo nastopov v Barflyu, Kljubu, tudi v Casablanci in Jungli. Nastopamo po vsej Sloveniji in vsak nastop je na svoj način poseben, čudovit.”

> Nagrade, prva mesta, kaj vam pomenijo?

Boštjan: “Glasba ni tekmovanje. Glasba je izraz, je umetnost, je tudi obrt. Tekmovanje je torej lahko bolj v obrtnem delu. Ta pa mi ne pomeni prav dosti, bolj me zanima umetniški izraz. In nagrade razvrednotijo glasbo, dajejo ji drugorazredni ton in pridih. Če ustvarjaš glasbo, da bi osvajal prva mesta in nagrade, prav, ampak potem to ni umetnost in izraz, temveč obrt, tekmovanje in kliše. Če pa je umetnost nagrajena, kar se tudi kdaj pa kdaj zgodi, s tem ni nič narobe.”

> Vendarle se je nekaj članov v dvajsetih letih zamenjalo? Kako to?

Gaber: “Na nek način bi lahko bend primerjali s trajanjem nekega para. 25 let je že srebrna poroka, torej velik jubilej. 20 let je pa samo 20 odstotkov manj. Vemo tudi, da veliko parov ne zdrži tako dolgo in tudi z bendi je tako. V času, ki smo ga mi prehodili, je razpadlo precej skupin kolegov in kolegic. Pa se spet sestavilo, pa spet razpadlo. Tudi mi smo imeli nekaj prelomnic, nekaj že čisto na začetku, ko nas je recimo zapustil prvi klaviaturist, to je bilo po pol leta - čez čas se je potem spet priključil ... V tako dolgem obdobju je razumljivo, da ljudje dozorevajo, da imajo tudi druge ambicije, ne samo glasbene. Konec koncev glasba v nekih okvirih omogoča preživetje, težko pa, če si npr. rock skupina. Nujno moraš - kot se reče v gospodarstvu - razširiti ponudbo, pisati glasbo za druge, producirati, igrati še v kakšni zasedbi itd. Od leta 1997 sta se menjavala klaviaturist in basist, večinoma, ker so sami dosegli neko prelomnico v življenju, ko so glasbo zamenjali za področje, ki jim je omogočalo več možnosti, več dohodka, če hočete. Večinoma so se zaposlili ali pa šli študirat kam v tujino.

Jedro pa ostaja. A tudi mi nismo ves čas konsistentni, konec koncev smo tudi vmes študirali, imamo otroke, službe in še marsikaj. Vse to smo morali nekako organizacijsko prežvečiti. Ampak, ko nekdo malo popusti, nekdo drugi poprime. Smo tim in tako delujemo. Tudi sedanji basist Marko Furek, ki je z nami že dobrih pet let, in klaviaturist Dejan Štuhec sta se dobro ujela.”

> Nastopili boste s simfoničnim orkestrom, imate kaj treme?

Boštjan: “Sam sem vajen nastopanja z orkestri, nastopal sem s številnimi, vedno mi je bilo v veliko veselje in užitek, saj sem nasploh velik pristaš izvajanja akustične in žive glasbe v velikih zasedbah. Gre za sinergijo in kemijo velikega števila sodelujočih glasbenikov, energijo skupnega ustvarjanja, neponovljivost in enkratnost trenutka, ko notni zapis postane trenutek, ujet v preplet melodij in izzveni v večnost, v vesolje. Tak trenutek je neponovljiv in ni ga moč ujeti. Lahko ga sicer posnameš in ovekovečiš z zvočnim zapisom, vendar ga nikoli več ne moreš ponoviti. Veliko treme je, pozitivne treme. Strašanska odgovornost. Neskončni užitek. Veselim se tega dogodka, tega sodelovanja nasploh. Preprosto - komaj čakam, kakšno muziko bomo ta večer skupaj ustvarili.”

> Načrti za naprej?

Gaber: “Če se pošalim, načrtov imamo še za nekajkrat dvajset let. Koncerti, turneja, popraviti moramo spletno stran, ki so nam jo 'shekali' (smeh) ... Za jesen pripravljamo še avtorski projekt, razmišljamo celo o daljšem avtorskem opusu, ki pa ga bomo razdelili v manjše enote, kot neko nadaljevanko. Že nekaj časa igramo določene koncerte v akustični izvedbi, tako da je zelo možno, da bomo prihodnje leto akustiko tudi posneli. Pred dnevi smo odigrali na Valu 202 krajši koncert z godalnim kvartetom. Posnetki zvenijo odlično.

Še naprej bomo ustvarjali, še naprej pričakujte dobro glasbo. Se vidimo!”

TATJANA CVIRN