Nuša osvaja festival za festivalom

Leta 2001 je zastopala Slovenijo na Evrosongu in dosegla, poleg Darje Švajger, do zdaj najvišjo slovensko uvrstitev - sedmo mesto. Za njo je že 22 let dolga glasbena pot, ki se je najprej uspešno začela v tujini, nato pa nadaljevala doma. Po več letih sodelovanja z avtorskim parom Vlašič je svoj zadnji album Prestiž leta 2008 posnela z Raayem, ki se je pridružil ekipi tudi pri nastajanju skladbe Za stare čase, s katero je pred dobrim mesecem dni prepričala tako žirijo kot poslušalce v portoroškem Avditoriju. V začetku prihodnjega leta bo svojo publiko znova razveselila z novo ploščo.

>Bi lahko leto 2012 označili kot vaše leto?

“Ne vem, na splošno moram reči, da so vsa ta leta, ko delam to, kar rada delam, bila moja leta (smeh). Za medije in javnost se vsake toliko kaj zgodi, izdam singl, naredim kak večji koncert … Na nek način pa je letošnje leto res lahko prelomnica, ker mineva enajst let od Evrosonga, Slovenske popevke … Vsako leto do 2005 se je kaj dogajalo, potem pa sem tudi sama potrebovala nekaj časa za pavzo, za razmislek, kaj bi lahko še naredila, kaj mi predstavlja izziv, zlasti na področju festivalov. Zato me sedaj nekaj časa ni bilo na teh odrih, sem pa veliko nastopala drugje, tudi na koncertih s simfoničnim orkestrom, kar je tudi poseben izziv zame, v pripravi je tudi že nova plošča … Prišel je očitno pravi trenutek, da sem letos spet šla in zmagala na festivalu Melodije morja in sonca.”

>Na MMS ste se vrnili po enajstih letih, po dveh že osvojenih drugih mestih. Kaj to pomeni za pevko takega kova?

“Zmage ne sprejemam tako evforično, kot bi jo kakšna mlajša kolegica, ker imam dejansko na tem področju že nekaj tovrstnih uspehov. Preživljam se z glasbo in še vedno to rada delam in mi seveda festival, kjer se lahko vsake toliko časa predstavim, ravno tako veliko pomeni, pa tudi nove skladbe moraš nekako predstaviti. MMS je bil pravšnji način za predstavitev nove skladbe. Ta trenutek je kar težko predstaviti nov material, da bi prišel do ljudi. Radijske postaje vrtijo različne zvrsti glasbe, tudi vedno več jo je in težko se ena skladba prime, da bi jo ljudje res vzeli za svojo in bi postala hit. To se da narediti le umetno, ampak jaz tega ne počnem na takšen način. Odločitev za festival je posledica omenjenih vzrokov. Sem se pa na MMS odpravila povsem neobremenjeno in brez razmišljanj o nagradah. Verjela sem v skladbo in vedela sem, da jo bodo moji poslušalci radi poslušali, tudi zaradi naslova in starih časov, o katerih pojem. Počutila sem se odlično, saj je to nagrada za vsa leta dela in veš, da imaš publiko, ki te rada posluša. Pa tudi medijsko je ustrezno, da se vsake toliko predstavim s čim novim, če je to opazno, pa še toliko boljše.”

>Bi lahko rekli, da neobremenjenost prinaša dobre uvrstitve?

“Vsekakor. Tudi leta 2001, ko sem zmagala na Emi, je bila podoba situacija. Morda sem bila takrat še malo bolj v zagonu, ker smo snemali skladbe z Matjažem Vlašičem kot za šalo. Vsako leto smo izdali kakšno uspešnico, ustvarjali smo brez premora, kot da bi nas peljala divja reka. Festivali so sicer velika odgovornost, pa tudi prijeten dogodek, in neobremenjenost pred enajstimi leti mi je prav tako prinesla zmago, takrat na Emi.”

>Kaj pomeni za slovenskega glasbenika preživljati se z glasbo?

“To pomeni, da ti ob glasbi ni potrebno ničesar drugega početi, da ne hodiš ob tem še v redno službo. To se pri meni ne bi izšlo. Pred več kot dvajsetimi leti sem začela delati kot vzgojiteljica, pa tudi nastopati v tujini in takrat se je nakazala možnost, da bi lahko živela samo od glasbe. Zavedala pa sem se, da to ne bo trajalo večno, v nedogled. Zato sem bila vedno malce negotova, kako bo s tem poslom. Nisem pa nikoli razmišljala, da bom pevka in bom živela od tega. Moraš imeti rezervo, videla sem se v tem, nisem si pa upala verjeti, da se bo to res uresničilo.”

>In za zdaj še gre …

“Seveda, gre. Morda trenutna situacija bolj kot ne slabša položaj glasbenikom. Marsikdo se pritožuje zaradi manj povpraševanja, kot ga je bilo nekoč. Jaz se ne smem pritoževati, imam še vedno veliko nastopov. Ne bi pa zdržala več takega tempa, kot sem ga pred enajstimi leti, če si hotel od tega nekaj imeti in se dokazati publiki. Ljudje pričakujejo, da si dober in da se dokažeš na nastopih, da si neka kvaliteta. Tu se je pokazala moja kilometrina v tujini, koliko zdržijo moje glasilke, da imam dovolj energije, da sem vedno pripravljena na pogovor, fotografiranje … To je del posla, ob tem pa moraš v Sloveniji, ki je kar specifična, biti zelo prilagodljiv z repertoarjem. Ljudje želijo, da zapoješ tudi kaj drugega, ne samo svoje uspešnice. Zato se mi je z leti ta nabor samo širil, pojem od slovenskih zimzelenih do tujih uspešnic, trenutnih hitov. Potrebno je stalno delati, če se želiš s tem preživljati tako kot jaz, ker sem specifična …”

>Kako zelo ste specifični, kaj to pomeni v vašem primeru?

“Pomeni, da imam izkušnje z različnimi zvrstmi glasbe. Imamo jazz pevke, ki raje ne bi zapele kakšne narodno-zabavne skladbe, imamo rock pevke, ki ne bi naredile bolj pop pesmi, in v Sloveniji te skrajnosti težko pripeljejo do večjega in tudi večletnega uspeha, da bi se potem lahko preživljal s tem. Kot jazz pevka se težko preživljaš, ker ni veliko nastopov, lahko sicer še kaj poučuješ … Jaz pa rada zabavam ljudi in pojem vse zvrsti, se prilagajam občinstvu. Na veselicah zapojem kakšno narodno-zabavno skladbo, pa kakšno ljudsko … Preizkusila sem se v marsičem, nisem šla pa v nobeno skrajnost. Tudi rock glasbo imam rada, pa muzikali so mi blizu … Nekoliko posebna sem tudi v tem, da sem veliko dolgih noči preigrala s skupino Karavan's. Sedem let po Nemčiji in Švici, šest ur skoraj brez pavze petnajst dni skupaj - to je res bilo garanje. Ko sem se vrnila v Slovenijo in so prišli prvi uspehi, sem znova veliko delala. Če si iskan, je dobro, da to izkoristiš in daš vse od sebe - to je dota za naprej. Mislim, da se mi še vedno obrestuje, ker sem bila takrat tako pridna in skoraj nisem odpovedala nastopa, niti zaradi bolezni ga nisem še nikoli. S srcem opravljam ta posel in na tak način se da.”

>To kaže tudi na veliko mero profesionalnosti.

“Seveda, to mora biti. Brez tega pač ne gre.”

>V tujini ni bilo časa za avtorsko glasbo?

“Takrat žal ni bilo časa za avtorsko glasbo, preigravali smo predvsem narodno-zabavno glasbo, ves čas pa sem imela željo, da bi se podala v bolj pop vode in izdala tudi svoj album, kar se mi je kasneje, leta 1998, tudi uresničilo.”

>Kaj je botrovalo vaši vrnitvi v Slovenijo?

“Vsega po malem. Teh sedem let je bilo zelo napornih, vmes sem imela tudi manjšo komplikacijo z glasilkami in sem videla, da se bom morala malo bolj paziti. Na nastopih sem vedno dala vse od sebe, vse, da bi se ljudje čim bolj zabavali, da sem uživala tudi sama … Najlepše je, da so ljudje zadovoljni in ti vračajo energijo, kar me je vedno najbolj osrečevalo. Zato te potem vedno vleče še naprej v tem poslu. Lahko bi ga še kar naprej nadaljevali, še danes, nisem se pa videla več na nenehnih potovanjih po Nemčiji … Zato sva z možem počasi začela razmišljati o možnostih, ki so nam bile na voljo. Skupaj sva se potem odločila, da se poročiva in ustvariva družino v Sloveniji, kjer sem spoznala ljudi, ki so želeli z mano sodelovati in so se začeli vrstiti že prvi uspehi. To je bil prvi znak, da se splača pri nas poskusiti tudi kot samostojna pevka.”

>Začeli ste z avtorskim tandemom Vlašič in dolga leta z njim sodelovali …

“Leta 1998 sem zmagala na Orionu, v oddaji, kjer so iskali debitante, naslednje leto pa sem že sodelovala na Emi … Matjaž me je takrat opazil, povabil k sodelovanju in tako se je začelo. Prva skupna skladba je bila Boginja za MMS leta 1999 in osvojeno drugo mesto je bil zame velik uspeh. Potem smo pa kar nadaljevali s sodelovanjem, kmalu je prišla skladba Energy in Evrovizija… Zelo pestro in uspešno je bilo sodelovati z Matjažem in Uršo Vlašič.”

>V času, ko ste bili najbolj dejavni in na vrhuncu svoje kariere, ste imeli tudi majhna sinova. Kako vam je uspevalo usklajevati glasbeno kariero in materinstvo?

> V tistih letih sem v vsakem intervjuju omenila, kako imam slabo vest zaradi otrok, ker ne morem biti toliko z njima, kolikor bi si želela. Svojo kariero sem vzela kot neko poslanstvo in kot neko službo, ki ima tako nepredvidljiv delovni čas. Obakrat sem pri mesecu in pol njune starosti že začela delati, peti in nastopati. Potem smo pa izkoriščali vse proste trenutke, da smo bili skupaj. Mama in tašča sta mi ob tem veliko pomagali in nisem imela skrbi glede varstva otrok, ko sta bila majhna.”

>Marsikdo pa ne ve, da ste leta 2005 izdali tudi album Nuša za otroke.

“Glede na to, da sem vedno imela dobre odnose in stike z otroki tudi na nastopih in glede na to, da sem vzgojiteljica po poklicu, je bilo že skorajda samoumevno, da bom kdaj izdala tudi takšno ploščo. Pobudnik je bil Boris Bele v sodelovanju z Damjano Kenda-Hussu, ki je napisala besedila, in Vladom Divljanom, ki je ustvaril skladbe. Izkušnja je bila odlična, imeli smo tudi razne nastope, krajši muzikal s koreografskimi vložki … Vesela sem, da sem lahko posnela tudi album za otroke.

ANA CUKIJATI

Matjaz Banic