Od Afrike do Avstralije: med slikami LIFFa, drugi del
Ljubljanski LIFFe, ki se je začel v sredo, bo trajal do 23. novembra. To so dnevi polni filmov in nasvetov, kako jih gledati in katere. Na nek način je naslednji seznam pridruževanje čudoviti norosti. Ni niti navodilo niti vodič - je le mozaik določenih zanimivosti o določenih filmih, podrobnosti, ki vam morda lahko pomagajo pri odločitvi.
Prihajamo v miru (We Come as Friends), režija Hubert Sauper. Gre za režiserja Darwinove nočne more (Darwin's Nightmare). Avtor se tokrat sploh noče držati omejitev dokumentarca - gre za skoraj izmišljeno odisejado z malim letalom v osrčje Afrike in izgovore, ki se jih poslužuje zahodnjak, da se lahko meša v življenje ljudi na tujih celinah.
Pleme (Plemja), režija Miroslav Slabošpicki. Ukrajinski film, v katerem se naturščiki pogovarjajo v znakovnem jeziku - morda prvi film te vrste. Izredno nasilen, realističen kolikor se da in film z zvrhano košaro nagrad (in izredno privlačno predstavitveno fotografijo).
Težko je biti bog (Trudno bit bogom), režija Aleksej German. Avtorju je tokrat posvečena celotna sekcija LIFFa, a če moram izbrati en naslov, izberem omenjenega. Film je posnet po romanu bratov Strugacki (ki sta zelo literarna asa znanstvene fantastike) in je poln absurda in nadrealizma.
Pot k zvezdam (Maps to the Stars), režija David Cronenberg. Mnogi sicer modernemu delu njegove kariere očitajo rahel zastoj, a v resnici so njegovi filmi še vedno svetlobna leta pred nečim, kar običajno najdemo v kinih; in to v vseh dobrih pomenih besede. Ta zarez pod kožo Hollywooda, ki kot da ne ve, kaj natančno naj počne s telesnostjo, je preprosto dober film.
Nenamerno (De ofrivilliga), režija Ruben Ostlund. Pet kratkih zgodb o bizarnosti človeškega črednega obnašanja, polnih humorja. Na švedski način.
Zimsko spanje (Kis uykusu), režija Nuri Bilge Ceylan. Canneski zmagovalec. Treba ga je videti!
Zgodbe o konjih in ljudeh (Hoss i oss), režija Benedict Erlingsson. Humoren pogled na življenje ljudi v odročni vasici skozi oči konj, ki jih ti ljudje jezdijo.
Gospod Turner (Mr. Turner), režija Mike Leigh - odličen režiser, odličen igralec in zgodba o izrednem slikarju. Četudi ne bi dobil vseh nagrad in siceršnjih slavospevov, bi bil vreden pozornosti.
Zlo za petami (It Follows), režija David Robert Mitchell. Tipična najstniška grozljivka, v kateri pošasti preganjajo skupino mladih ... Da, vendar se zdi dovolj očitno, da je pošast obenem metafora za spolnost ...
Burgundski vojvoda (The Duke of Burgundy), režija Peter Strickland. Početje nenavadno neusklajenega para gospodarice in služkinje. Film poln humorja s prevladujočo gotsko fotografijo in čutno glasbeno podlago.
Mamica (Mommy), režija Xavier Dolan. Nisem oboževalec njegovega prejšnjega filma, toda kritiki film resnično izredno močno kujejo v zvezde ... In še vedno velja, da je Dolan velik up modernega filma.
Slepa (Blind), režija Eskil Vogt. Slepota, nepriznane želje in moderna tehnologija v vrtincu filma, ki je izviren, teman in duhovit in ki je dobil nagrado za scenarij na Sundanceu.
20.000 dni na Zemlji (20.000 Days on Earth), režija Iain Forsyth, Jane Pollard. To je tisti film z Nickom Caveom.
Čarlijeva dežela (Charlie's Country), režija Rolf de Heer. Avstralski staroselci, kolonialisti, poezija in etnografija ter intimen pristop. Vse to zveni fascinantno vsaj za oboževalce pogledov na tuje krajine, toda očitno je tudi izredna zgodba o kulturni marginalizaciji, ki je delno posneta po izkušnjah odličnega glavnega igralca.
PETER ZUPANC
