Od murenčkov do Manjka mi, manjka

Prvi je bil Ljubim te - spremeni se! skupaj s Simono Vodopivec Franko, Danielom Malalanom ter Marjanom Buničem, ki je v preteklem letu doživel 70 ponovitev, zdaj pa skupaj z vrhunskimi plesalci, sinom Žiganom in glasbeniki igra v muzikalu Manjka mi, manjka, za katerega so pesmi napisali Bina Štampe Žmavc, Feri Lainšček, Andrej Rozman Roza in Ksenija Šoster Olmer. Scenarist in režiser je Gašper Tič, glasbeni vodja pa maestro Lojze Krajnčan. Po razprodani premieri na Ljubljanskem gradu in nastopu v Tržiču si najnovejšo predstavo Romane Krajnčan lahko nocoj ogledate na mariborskem Festivalu Lent, 30. junija pa v Slovenj Gradcu.

>Vaše ime večina povezuje predvsem s programom za otroke, ampak delo Romane Krajnčan obsega še marsikaj drugega kot samo to, kajne?

“Kar veliko malčkov, ki so me poslušali, je danes že odraslih in že skupaj s svojimi otroki poslušajo pesmice, ki so nastale v 25 letih. Seveda pa me zdaj na novo lahko doživijo tudi sami, saj zadnja leta razveseljujem tudi odrasle ljubitelje dobre glasbe, gledališča in muzikalov. Težko se bo znebiti teh murenčkov (smeh), ampak meni so čas in leta prinesla svoje. Težko je ostati na enem mestu oziroma me to sploh ne zanima, vsak se spreminja, super je, če se mediš, da rasteš, da se stvar razvija naprej. Če se poslušaš, pride na dan tudi tista stvar, ki je tisti trenutek najboljša zate. Tudi meni se je tako zgodilo. Ko sta otroka odrasla, sem imela več časa zase, razmišljala sem malo več o sebi. In potem se je zgodilo. Prišlo je povabilo za prvi muzikal Ljubim te - spremeni se!, ki je bil zame velik izziv. Zelo sem se ga razveselila, sprva sicer malo ustrašila ob začetnih vajah, ker je to zelo zahtevna disciplina. Dva meseca smo imeli intenzivne vaje igre, plesa in petja, nato smo združili vse skupaj do te mere, da zgleda sproščeno in zabavno, brez pretiranega truda na odru. In zelo sem vesela, da nam je tako dobro uspelo, ker sem zelo zaživela v tem muzikalu in se v njem tudi našla. Ko sem snemala novo ploščo Manjka mi, manjka, se mi je zdelo logično, da bom s tem nadaljevala, ker si nisem predstavljala več klasičnega koncerta, ampak sem hotela vse te pesmi, ki sem jih posnela, nadgraditi. To mi je sedaj izziv, da lahko dam publiki nekaj več, neko nadgradnjo. Sedaj to zmorem, sedaj to znam.”

>Kako je pravzaprav nastala predstava Manjka mi, manjka?

“Začelo se je s pesmimi meni zelo ljube pesnice Bine Štampe Žmavc. Te pesmi je dolga leta pisala zase in jih skrbno čuvala. Ko je po televiziji slišala moj koncert s prejšnje plošče Vonj po ljubezni, je začutila, da sem prava za interpretacijo njenih pesmi. Ko me je poklicala in mi to povedala, je bil to zame velik kompliment. Poklonila mi je svoje pesmi in rekla, naj z njimi naredim, kar želim, ker mi popolnoma zaupa skupaj z ekipo, ki jo imam. In takrat se je začelo. Dobila sem novo ustvarjalno energijo. Nastajale so prve pesmi, zelo so mi bile všeč, ker so mi pisane na kožo. Čutim, da sem s tem albumom dozorela. Tudi sama sem se iskala z izrazom za zrele tekste, ker so mi besedila zelo pomembna. Očitno, ker jih je pisala ženska, so mi toliko bolj pisana na kožo. No, ko smo vse posneli, sem vse dala poslušati režiserju Gašperju Tiču in mu malo namignila, kaj si želim. Takoj je bil za stvar in začelo se je dogajati. Najprej zgodba v Gašperjevi glavi, nato je napisal scenarij in za tem smo združili plesno umetnost z zgodbami in songi. Nastala je ulična zgodba o življenju, ljubezni, večni temi o odnosu med moškim in žensko … “

> Kdo si z vami še deli oder v tej predstavi?

“Ob meni nastopajo še izvrstni mladi slovenski plesalci Sara Mlakar, Matevž Česen, Jure Gostinčar in Azra Selimanovič. Pa moj sin Žigan, ki ima prav posebno vlogo in poskrbi za veliko humorja v tej predstavi. Pika na i je virtuoz na harmoniki Gašper Primožič. V ospredju so ulični umetniki, njihove zgodbe, prepletanje tega, vsi znajo vse, njihov oder je cesta. Je prava paša za oči in ušesa zaradi dobre glasbe in različnih zvrsti plesa, ki nadgrajujejo zgodbe. Je izvrstna predstava in v njej zelo uživam.”

>Torej ste se povsem našli v odrski umetnosti?

“Ja, zelo.”

>S kakšnim žanrom pa ste opredelili predstavo Manjka mi, manjka?

“Enostavno smo ga poimenovali muzikal, ker pripoveduje zgodbo in vsebuje veliko glasbe ter plesa. Fotograf Vito Tofaj ga je poimenoval zabaven mini muzikal z maksi kakovostno zasedbo (smeh).”

>Uživate, ko se morate v predstavah preleviti iz ene vloge v drugo?

“Gašper Tič nas je naučil, da ne igramo, ampak da najdemo v sebi kanček tega, kar naj bi ta vloga bila, in to izrazimo na čim bolj naraven način. V Ljubim te - spremeni se! se štirje enakovredni protagonisti prelevimo v kar deset različnih vlog. Sama igram recimo hudo bejbo, nuno, naveličano žensko v zakonu, najstnico, pa starko … Na odru, ko nastopam pred otroki, pa poiščem v sebi predalček otroka, in ker imam otroke preprosto rada, se z njimi dobro ujamem in zapojem z njimi te pesmi, ki so že skoraj ponarodele. Z otroki se zelo dobro počutim in če se to vsake toliko časa zgodi, mi je prav fino. Težko bi pa sedaj počela samo to dan za dnem kot pred 15 leti.”

>Kakšen je osrednji moto vaše glasbene kariere?

“Kot umetnica si izredno želim povezovanja, da svojo vsebino nadgrajujem z različnimi umetnostmi. Tudi ta projekt, Manjka mi, manjka, smo nadgradili s plesom in povabili naše najboljše plesalce in najboljše glasbenike. Tudi Gašper Tič je na svojem tako igralskem kot na režiserskem področju pravi as, ki je pripravil izjemen scenarij za to predstavo. Pa Lojze kot mojster in sinonim za dobro glasbo. Ko imaš ob sebi take vrhunske sodelavce in ustvarjalce, da se energija, dobra volja in entuziazem stalno prepletajo, nastane dober izdelek. Takšne predstave v Sloveniji ni. Ne mislim tako dobre, ampak take zaradi svoje zvrsti in tega, kar v sebi združuje. Posebna je in ni podobna nobeni, je samosvoja. Tudi pesmi lahko podajam in s tem izražam sebe, do izraza pride moja ženstvenost, ker igram zrelo žensko …” Ženske gledalke so navdušene nad tem, ker si na odru enostavno upam biti takšna, kakršna sem.”

>Družina Krajnčan je znana kot izjemna glasbena družina. Kakšno je pravzaprav vzdušje pri vas doma, se glasba stalno vrti, veliko pojete?

“Glasba in umetnost sta v vsakem delčku naših teles, to se vse skupaj prepleta, veliko se o tem pogovarjamo, pa tudi naše ustvarjalne poti se večkrat križajo. Sin Kristijan, ki je diplomiral na nizozemski akademiji za glasbo, kjer sedaj dela magisterij iz filmske glasbe, je posnel bobne za mojo novo ploščo in uglasbil dve pesmi. Veliko sodeluje z Lojzetom, ko ga povabi k različnih projektom. V resnici ima vsak svojo pot, ne utesnjujemo se in vsak dela tisto, kar čuti, da je tisti trenutek prava stvar zanj. Je pa zame pravo veselje, ko sodelujemo in mi fantje pomagajo. Zelo sem jim hvaležna, da me podpirajo.”

>Imate v predalu morda že material za vaš naslednji večji projekt?

“Manjka mi, manjka je zelo obsežen projekt in v tem trenutku ne razmišljam o novem. Predstava je pripravljena tako, da gre lahko na vsak oder po Sloveniji, kar je tudi naš cilj in velika želja. Narejena je za zelo širok krog gledalcev, tudi za zahtevno publiko, vsak lahko najde nekaj zase v njej, se nasmeji, dobi kak nasvet, globljo misel. Spekter je tak, da gledalec lahko v predstavi enostavno uživa. Zelo si želim, da jo vidi čim več ljudi, ker vem, da jih bo osrečila.”

>Čemu pa vi kdaj rečete Manjka mi, manjka?

“Manjka mi, manjka publike, ki je odprtega srca in si upa uživati (smeh).”

Ana Cukijati