Od Timbuktuja do slovenskih planin: med slikami LIFFa (1. del)

Na vprašanje, kako izbrati “najbolj prave” filme z LIFFa, v resnici ni pravega odgovora. Nihče vam ne more zagotoviti, da vam ne bo ravno film, ki ga nihče drug ne omenja preveč, posolil ideje o življenju in svetu na ravno pravi način. “Povzročil tranformacijo,” kot bi temu rekel Nick Cave. A vendar se nekako morate odločiti. Spisek, ki ga boste imeli pred sabo v naslednjih tednih, ni niti navodilo niti vodič - je le mozaik določenih zanimivosti o določenih filmih, podrobnosti, ki vam morda lahko pomagajo pri odločitvi.

Prvi je film Jacquesa TatijaPlaytime, ki je neke vrste obsodba pretiranega napredka ali bolje rečeno tistega, kar ponavadi razumemo pod besedo napredek. Ideja, da je “tehnologija za lagodnejše življenje” napredek, izhaja bolj ali manj iz viktorijanske Anglije, iz časa industrijske revolucije. Bila je - med drugim - dober način, kako je lahko beli zahodnjak še na en način argumentiral, da je boljši od barbarov druge barve kože, ki ga obkrožajo, in jih tako brez slabe vesti izkoriščal. 25. LIFFe tako, lahko bi rekli, poudarja druge načine pojmovanja napredka (s Slovensko kinoteko in Kinodvorom in z akcijo Veliko platno: Filmi, ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani). Ni nujno, da ukinejo velika platna. Ni nujno, da smo vselej lagodni. Ni nujno, da nekdo, ki nima pralnega stroja, ne živi dobro. In ni nujno, da gledamo samo na zahod usmerjene filme. Sploh to zadnje bo vsak LIFFe pridno dokazoval.

Izbor filmov

Timbuktu, režiser Abderrahmane Sissako - tisti, ki vsaj občasno hodijo na Kino Otok, režiserja vsekakor poznajo. Ta film - mavretanijski kandidat za letošnjega kandidata za oskarja - po nekaterih kritiških mnenjih sicer ni za katerokoli občinstvo, vendar vsaj zaradi močnih likov in izjemne fotografije lahko pritegne kogarkoli. Gre za film o kratki okupaciji Timbuktuja, ki ga zasedejo islamski skrajneži. Govori “o ljudeh, ki se obnašajo kot bogovi, a ne priznavajo nobenega boga”.

Sol zemlje (Le sel de la terre). Režiser Wim Wenders v zadnjih letih sicer ni ravno pretirano znan, in sicer zaradi novih celovečernih projektov. Veliko sodeluje pri včasih manj slavnih dokumentarcih. Ta “dokumentarni” projekt se zdi ravno pravšnji zanj. Fotografija, fotograf Ribeiro Salgado in štirideset let potovanja s fotoaparatom po vsem svetu. Nekaj v teh besedah opozarja na ukvarjanje s tematikami načina preživetja, na optimizem, ki obenem ohranja lagoden, neprisiljen ritem Buena Vista Social Cluba.

Omar, režiser Hany Abu-Assad. Zgodba o ljubezni in vojni s palestinske meje. Lani nagrada poseben pogled v Cannesu in obenem nominacija za oskarja - kar je pravzaprav malo nenavadna kombinacija.

V kleti (Im Keller), režiser Ulrich Seidl. Avstrijski dokumentarec o tem, kaj ljudje skrivajo v kleteh. Da, vem, na kaj mislite. Režiser Seidl - po trilogiji Paradiž - preprosto odkriva skrivnosti av strijskih kleti, ki bolj kot lepe fasadice tam zgoraj odražajo prave lastnosti prebivalcev. Še en kirurški poseg v notranjost skoraj našega dela Evrope.

Ritem norosti (Whiplash), režija Damien Chazelle. Gre za film o žrtvovanju glasbi - in glasbena podlaga naj bi bila izjemna. “Glasba je vojaški trening.” Predvajali so ga na Sundanceu, festivalu neodvisnega filma, kjer je med drugim dobil nagrado občinstva.

Ne zapuščaj me (Ne me quitte pass), režija Sabine Lubbe Bakker, Niels van Koevorden. Na koncu sveta oziroma na robu Belgije se dva moža zatečeta v razglabljanje o življenju z veliko mero humorja, alkohola in robatosti. Nekako zveni sicer malce obupano, a tudi zabavno.

Rdeča amnezija (Chuang ruzhe), režija Wang Xiaoshuai. Kitajska drama/triler o starki, ki jo motijo nenavadni telefonski klici. Zanimiv predvsem zato, ker se ukvarja z duhovi preteklosti in ker je za zdaj komajda znan.

Groba montaža (Rough Cut), režija Jamie Showlin. Poustvarjanje grozljivke o izginjanju mladih štoparjev ... ki nikoli ni bila zares posneta. Dekonstrukcija in poveličevanje mita eksploatacijskega filma. Koča na robu gozda (Cabin in the Woods), kdorkoli?

Prosti pad (Szabadeses), režija Gyorgy Palfi. Madžarski film o skoku s strehe in utrinki navadnega življenja, ki se prikazujejo med padcem. V kinih se pravkar vrti film s podobno tematiko, Dolga pot navzdol (A Long Way Down), a ta se zdi mnogo zabavnejši. In režiser je mnogo pred tem posnel Taksidermijo (Taxidermia), “prelepo pravljico o nagačevanju in še čem” - če verjamete pravljicam ...

Čudesa (Le meraviglie), režija Alice Rohrwacher. Idilično podeželje med Umbrijo in Toskano, navadna družina, tekmovanje za najbolj tradicionalno družino in predvsem - velika nagrada žirije na Canessu 2014.

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt pa en gren och funderade pa tillvaron), režija Roy Andersson. Ta film zagotovo ni za vsake živce. Režiser Andersson nadvse ljubi “pripovedovanje s slikami”, ki se ne ujamejo nujno v lahko povezljivo zmes. In to je film o nerazumevanjih, ki se pojavijo zaradi iskanja tistega, kar se ljudem zdi pomembneje. Zagotovo “meditativen in poetičen film”. Toda zapisi ob filmu obenem dajo slutiti, da gre za humor - à la Čakajoč na Godota ...

Gozdovi so še vedno zeleni. Marko Naberšnik.

Peter Zupanc