Od vročih noči do Gospodarja
Režiser Paul Thomas Anderson je vso smetano pozornosti gledalcev in kritikov pobral s svojim drugim celovečernim filmom Vroče noči (Boogie Nights). Simfonija o dobi, ko je spolnost bila preprosta in je za slavo zadoščalo “imeti dolgega”, vsekakor spada med režiserjeve bolj zabavne filme. Morda tudi bolj optimistične.
Za režiserja, ki ima pod kapo šest filmov, je Anderson izredno cenjen in obenem izredno raznovrsten. Nenavadno težko je pod njegovimi filmi potegniti črto in reči - tole je skupna tematika. Drži sicer, da je v njegovih filmih veliko greha in kazni, ki jih širijo pretežno neprilagojeni in ranjeni liki. Drži tudi, da jih pogosto druži neke vrste vsaj ponaredek očetovsko-sinovskega odnosa. Prav tako drži, da je lokacija vedno vsaj blizu Kaliforniji - kot da mnoge njegove obsesije predvsem dežujejo na Hollywood. A to je tudi vse. Hvaležno je govoriti o druge vrste povezujočih nitih.
Glasba - nenavadno uporabljena - ima zelo močno vlogo v njegovih filmih. Petje Aimee Man oziroma devet njenih pesmi, ki so uporabljene v filmu Magnolia, so ne le povezujoči in izjemno zapomnljivi dejavnik, temveč pravzaprav še en lik filma. drugo neizbrisno ime je Jonny Greenwood, sicer član zasedbe Radiohead, ki je napisal svojstveno glasbo za poslednja dva Andersonova filma.
Anderson je izredno sposoben izvabiti neverjetno igro iz izredno različnega niza igralcev. Vloga Toma Cruisa kot vodje spiritualne sekte v Magnoliji je verjetno ena najbolj zapomnljivih v njegovi karieri. Celo Adam Sandler je v Punch Drunk Love dokazal, da zmore mnogo več kot napol mesečnjaško hoditi skozi film in izpuščati neprebavljene šale. Da igre Daniela Day Lewisa v fenomenalnem Tekla bo kri (There Will be Blood) niti ne omenjam. Anderson je režiser, ki zmore iz igralcev izvabiti več kot oskarjevski trud, jih razgaliti in pokazati v novi luči.
Režiser premore izredno oko za subtilna čustva, presenetljive obrate in razvoj likov tudi v najbolj ignoriranih okoljih. Nenazadnje ni veliko filmov, ki bi na podobne načine govorili o pornografski industriji (Vroče noči) ali o svetem zakonu med kapitalizmom ter katoliško religijo (Tekla bo kri) ali navsezadnje, vsaj mimogrede, o kultu osebnosti skozi prizmo kvazispiritualnega gibanja.
Tako pridemo do njegovega poslednjega filma Gospodar (The Master), ki ga te dni vrtijo v Kinodvoru oziroma art mreži. Čeprav so omembe biografije scientologije kot poglavitne tematike filma precej pretirane in čeprav je film v Ameriki odnesel včasih mlačne izjave kritikov - nenazadnje ga je oskarjevska akademija popolnoma prezrla - gre še vedno za izjemno dramo, prej ljubezensko zgodbo kot karkoli drugega, polno osupljivih andersonovskih podrobnosti. In obenem gre za film, ki premore veličastno kinematografijo ter kar precejšen odmerek izvenserijske igre. Tako Joaquin Phoenix kot Phillip Seymour Hoffman sta v tem filmu nenadkriljiva; toliko absolutne igre, kot je izkažeta v Gospodarju, vidite le redko.
Film, ki je za nekatere mlačen ter preveč nepovezan, za druge pa mojstrovina, je na sporedu Kinodvora od 20. marca.
PETER ZUPANC
