Ohranja svojo zvočno identiteto

Umek je z vrtenjem plošč začel pri 17 letih, veselje do glasbe pa ga je poneslo v posel, ki ima svetovne razsežnosti. Zmotili smo ga na njegovi marčevski svetovni turneji, ko je premagoval velike razdalje v zelo kratkem času.

>Kako bi lahko z nekaj besedami sami opisali svojo že 20-letno kariero delovanja kot DJ?

“Moja kariera je precej 'zračna', saj veliko časa preživim v letalih, na potovanjih na in z nastopov.” (smeh)

>V tem času se je tudi vaš osrednji žanr techno spreminjal. Kako ste opazovali njegovo revolucijo?

“Tudi na to vprašanje lahko odgovorim podobno: bilo je precej turbulentno, tako kot moji leti. Moj zvok se je v tem času večkrat spremenil, tako kot žanr, celotna glasbena industrija in svet okoli nas. S tem nimam nikakršnih težav. Pravzaprav mi je všeč, da se stvari spreminjajo, ker imam rad dinamiko, nove stvari, nove izzive. Vedno, ko pridemo do take prelomnice, se moram zakopati v studio in tuhtati, kako se tega izziva lotiti, da ohranim svojo zvočno identiteto in se hkrati premikam naprej. Taki valovi te predramijo iz varnega zavetja, ko imaš občutek, da že vse obvladaš, potem pa opaziš, da se okoli tebe dogajajo zanimive stvari in želiš ugotoviti, kako se ustvari ta nov zvok. Dobro je, da se vse to občasno malo premeša. Imam pa jaz s tem bistveno manj težav kot moje občinstvo, ki mi v glavnem sledi s kakšnim letom, dvema zamika. Tako da ob vsaki inovaciji zvoka najprej eno leto poslušam, kako je to grozno in kaj mi je tega treba, potem me pa čez eno leto hvalijo, kakšen »car« sem, ker sem to naredil že toliko pred drugimi in sem zvenel sveže. A na to sem se pač navadil.”

>Kakšna je techno scena danes in v katerih deželah najbolj cveti?

“Muzika, kakršno ustvarjam in vrtim, je danes popularna po celem svetu in z veseljem odletim na katerikoli kontinent, saj me povsod dobro sprejmejo. Ta hip sem recimo v Braziliji, zvečer bom že v Torontu, kjer bomo imeli zabavo moje založbe 1605, tako da že komaj čakam.”

>Večje elektronske zabave so bile pred leti tudi v Sloveniji bolj pogoste kot sedaj. Kaj menite, da jih je omejilo?

“Glede tega scena ves čas niha. Trenutno razmere za to niso ugodne. Trenutno imajo žurerji raje klube kot velike diskoteke. Eni radi hodijo v K4 v Ljubljani, drugi v Cirkus, tretji kam drugam in tako za 'masovke' niti več ni prave priložnosti. Obenem je na Gospodarskem razstavišču in v Stožicah več velikih elektronskih zabav, kot jih je bilo včasih. Pogrešam le poletne plesne zabave na prostem, kot sta bili seriji Meet Me in Sindustry. A mislim, da se bo v nekaj letih krog sklenil in se bodo spet pojavile tudi take zabave. To je kot kolobarjenje. To se ne dogaja prvič. Začelo se je z rave zabavami, pa je šla potem scena nazaj v klube ... Ljudje se naveličajo ves čas enih in istih vzorcev.”

>Zaradi svojega dela ste prepotovali malodane ves svet, včasih ste po več tednov na poti. Česa si najbolj želite, ko se vrnete domov in je čas za počitek?

“Družbe prijateljev, domačega okolja, da lahko spim v svoji postelji in se ne zbudim vsak dan v drugem hotelu. Občutek doma. Vedno, ko pristanem na Brniku, naj si bom še tako utrujen, me prevzame prijeten občutek. Tudi če sem od doma samo za konec tedna. Po daljših turnejah pa je še toliko bolj lepo priti nazaj domov.”

>V katere države pa se najraje vračate na delo in zakaj?

“Kamorkoli grem rad, ker je zdaj scena povsod zelo razvita in odziv na zabavah, kjerkoli nastopam, je zelo dober. Žuri so povsod fajn. Moje delo je predvsem povezano s tem, kako se obiskovalci in jaz počutimo v klubu. Če so ljudje odzivni in za žur, se počutim dobro kjerkoli na svetu.”

>Z okoli 100 nastopi letno, kar v povprečju nanese nastop na vsake tri dni, so vas označili kot enega najbolj zaposlenih didžejev na svetu. Vam tak tempo in urnik, tudi po 20 letih, ustrezata?

“Za zdaj je v redu. Poleti sem imel nekaj težav zaradi tega, ker sem imel nastope preveč raztresene po različnih koncih sveta in je bil tempo za telo prehud. Potrebno se je bolj posvečati temu, kako si časovno in geografsko sledijo nastopi in mi poti med njimi ne poberejo preveč energije. Potrebno je paziti, kakšne so letalske povezave, da pridem na oddaljene nastope dan prej in si lahko odpočijem. Da se mi ne zgodi, kot zdaj, ko sem letel v Čile, potoval 31 ur in bi moral potem takoj nastopiti, ne da bi se najprej naspal. Ob dobro urejeni logistiki s tem ni težav. Seveda pa moram biti tudi sam discipliniran, tako da zame, sploh na daljših turnejah, ni celonočnih zabav in ponočevanja.”

>Zaslužki v vaši industriji so zavidanja vredni, a pot do njih si je potrebno ustvariti s trdim delom. Kako ste vi skozi leta gradili svoj uspeh in sloves? Kakšni so bili vaši začetki?

“Začetki so bili težki, sploh ker sem iz Slovenije. Ta scena na začetku pri nas sploh ni bila razvita, bila je zelo majhna, kar je bil kar velika ovira. A vztrajnost in resno delo sta me popeljala v svet. Že takoj na začetku sem delal veliko produkcije in pridno nizal izdaje. A tudi to mi na začetku ni pomagalo, da bi se prebil kot didžej, čeprav sem izdajal glasbo pri zelo cenjenih založbah. Dolgo sem se moral zelo boriti za nastope izven domače regije, a po nekaj hitih se je tudi to končno odprlo. Delal sem po svojih najboljših močeh glede na zmožnosti. Žal mi je mogoče le, da nisem že prej začel na to gledati skozi posel, ker to danes dejansko je resen posel. Pri meni ljubezen do ustvarjanja in vrtenja glasbe nikoli ni bila vprašljiva, a danes je za uspeh potrebno veliko več. Če hočeš uspeti, moraš imeti poleg tega okoli sebe dobro ekipo z veliko marketinškimi znanji, ki se ti zelo posveča. So na svetu izjeme, ki tega ne potrebujejo, a jaz žal nisem ena teh izjem in moram ves čas trdo delati, da sem in ostajam v vrhu. Imena Umek danes sploh ne čutim več le kot svojo osebno identiteto, ampak ga ves čas dojemam tudi kot znamko, brend, kot prepoznaven rdeče-bel logotip, nekaj kar raste in se razvija izven mene. In skladno s tem tudi delujem.”

>Uspešno stojite tudi za založbo 1605, s ciljem podpore mladim in še neuveljavljenim talentom. Je med njimi trenutno tudi kak domači DJ?

“Mike Vale je sicer doma in v sosednjih državah že dobro uveljavljen slovenski didžej, ki po seriji nekaj res dobro sprejetih remiksov in avtorskih skladb sedaj končno resno prodira v svet tudi kot didžej. Pri tem mu skušam pomagati, kolikor je le mogoče. Posnela sva nekaj skladb, ki so bile zelo opažene, vrtim ga v svojih setih in v svoji radijski oddaji Behind the iron curtain, nastopa pa tudi na zabavah založbe 1605.”

>Kako natančno pa mlade pri tem podpirate?

“Mlade talente skušam najti predvsem tako, da poslušam njihovo glasbo na spletni strani SoundCloud. Nekateri so še povsem neznani, nekateri pri naši založbi celo objavijo svoje prve skladbe, kar je lahko za njih lepa odskočna deska za v svet. Smo pa v tem času že toliko zrasli, da nismo več le odskočna deska za nove producente, ampak se na nas obračajo tudi že uveljavljeni producenti in želijo z nami delati dolgoročno, kar kaže, da smo s tem projektom kar uspešni.”

>Žur z razlogom, ki ga že tradicionalno organizirate avgusta v Tivoliju v Ljubljani, ima poseben pomen, saj nosi dobrodelno noto. Sodelujete tudi v tujini na podobnih prireditvah?

“Ne, še nisem dobil tovrstnega povabila. Ni mi težko pristopiti k takim projektom, a želim, da so izvedeni profesionalno in na način, da dosežejo veliko ljudi in je tudi uspeh temu primeren. Žur z razlogom je vsekakor zelo dobro zasnovan, izveden in v odmeven projekt, saj zabavo spremlja večmesečna nacionalna kampanja, v kateri osveščamo ljudi in zgodba živi celo leto. Zdaj smo marca, pa ste jo recimo omenili.”

>Se spomnite kakšne posebne prigode ali anekdote s potovanja oziroma nastopa v tujini?

“Ta trenutek mi recimo na pamet pade nastop v sicer precej znanem klubu Industria Copera v Španiji, kjer sem po nastopu oblekel svojo jakno in mi je iz rokava skočila - podgana. Tisto jakno sem potem vrgel stran, ker mi je bilo vse skupaj tako nagravžno, da je nisem mogel več niti videti, kaj šele obleči.”

>Kaj pa spomini na začetke v Sloveniji - katera žur lokacija je na vas naredila največji vtis?

“Imam lepe spomine na Palmo, kjer sem prvič stopil za gramofone na matinejah z DJ Alfom (opomba: Iztok Kurnik je bil kasneje tudi menedžer Siddharte). Tam sem res preživel veliko časa in se spoznal s tehniko. Lepe spomine imam tudi na klub K4, kjer mi je dal veliko priložnost Aldo Ivančič. On je v meni med prvimi spoznal velik talent in me je, ko se je sam poslovil, predlagal za rezidenčnega didžeja v klubu K4. Njemu sem zelo hvaležen, da me je spustil za gramofone. In tako sem preživel eno res čudovito sezono v Štirki.”

ANA CUKIJATI

Žiga Intihar